Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (6.844-6.868)


  1.      živôtek  -tka m (ō) 1. manjšalnica od život: otrokov životek / ekspr. dekle obilnega životka 2. del ženskega oblačila brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa: ukrojiti životek; všitek za oblikovanje životka // žensko oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa: odpeti, sleči životek ♪
  2.      živôten  -tna -o prid. (ō) 1. redko trupen: životne mišice ∙ zastar. imeti veliko životno moč življenjsko; star. životna temperatura telesna; zastar. životno perilo spodnje perilo 2. knjiž. debel, obilen: životen človek / biti životne postave ♪
  3.      žláhten  -tna -o prid., žláhtnejši (á) 1. knjiž. plemenit, izbran: žlahten človek, mislec / žlahten značaj; biti žlahtnega srca / žlahtni cilji; žlahtne misli / žlahten okus kave / žlahtno vino 2. agr. ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti: žlahtne sorte jablan; cepiti žlahtno vrtnico na šipek 3. star. plemenit, plemiški: žlahten rod / biti žlahtnega porekla, stanu / žlahtna gospa; v bitki je padlo veliko žlahtne gospode ● žlahtni kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit; drag(i) kamen; ekspr. piti žlahtno kapljico vino ◊ agr. žlahtna plesen plesen, ki se uporablja pri izdelovanju nekaterih mehkih, poltrdih sirov; kem. žlahtni plini plini, ki se redko ali sploh ne spajajo z drugimi elementi; metal. žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; teh. žlahtno jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; plemenito jeklo; vrtn. žlahtna anemona okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti, Anemone coronaria; žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum žláhtno prisl.: žlahtno dišeča roža; sam.: popiti kaj žlahtnega; občutek za žlahtno v človeku ♪
  4.      žlahtnítelj  -a m (ȋ) agr. kdor se poklicno ukvarja z žlahtnjenjem rastlin: žlahtnitelji so vzgojili novo vrsto hmelja; žlahtnitelj trajnic ♪
  5.      žléhten  -tna -o prid. (ẹ̑) nar. hudoben, zloben: žlehten človek; ne bodi žlehten ♪
  6.      žmáhten  -tna -o prid. (á ā) zastar. okusen: žmahtna jed / žmahten okus vina prijeten, plemenit ♪
  7.      žméten  -tna -o prid. (ẹ̄) nar. vzhodno težek: žmeten predmet / žmetno delo / žmetno življenje žmétno prisl.: žmetno delati; žmetno živeti / v povedni rabi z njim je žmetno ♪
  8.      žmítek  -tka m (ȋ) nar. sesirjeno ali usirjeno mleko: žmitek pade na dno; premešati žmitek // sirnina, skuta: odcejati, ožemati žmitek / žmitek v obliki hlebca, krogle / pobrati žmitek, ki se je zgostil vrh lonca sladko skuto ♪
  9.      žoltéti  -ím [u̯t] nedov. (ẹ́ í) star. 1. rumeneti: klasje, listje žolti / koža mu je začela žolteti 2. rumeno se odražati, kazati: med skalami je žoltela trava ♪
  10.      žrebétek  -tka m (ẹ̑) nar. žrebiček: kobila ima žrebetka ♪
  11.      žrebéten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki ima žrebe: žrebetna kobila ♪
  12.      žŕtev  -tve ž (ȓ) 1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev // star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev 2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev // kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo ♦ šah. črni ne sprejme ponudene žrtve belega kmeta // kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev 3. kdor je poškodovan, umre a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev 4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila // kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer 5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema 6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev ● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj ♪
  13.      á  m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, á ája (ā) prva črka slovenske abecede: beseda se konča na a; mali a; veliki A; nečitljivi aji / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska / A bomba atomska bomba // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi a ● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; od a do ž od začetka do konca, vse ◊ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3b á neskl. pril. prvi po vrsti: odstavek A; razdalja od točke A do B; v prvem členu pod točko a / 1. a razred / hotel A kategorije ◊ lingv. a-osnova ajevska osnova; med. krvna skupina A; vitamin A in A vitamin; muz. ton a ton na šesti stopnji C-durove lestvice; A-dur durov tonovski način s tremi višaji; a-mol izhodiščni molov tonovski način; šah. polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani ♪
  14.      a  vez., knjiž. 1. v protivnem priredju za izražanje a) nasprotja s prej povedanim; pa, toda, vendar: prej so ga radi imeli, a zdaj zabavljajo čezenj; to so besede, a ne dejanja; drugod umetnike slavijo. A pri nas? sicer je miren, a kadar se napije, zdivja / včasih okrepljen bilo ji je malo nerodno, a vendar tako lepo pri srcu b) nepričakovane posledice: tipal je po temni veži, a vrat ni našel; postarala se je, a ni ovenela // za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, a še ta težko; bral je, a samo kriminalke // na začetku novega (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: A vrnimo se k stvari! A dopustimo možnost, da se motimo 2. redko, v vezalnem priredju za navezovanje na prej povedano; in, pa: sin je šel z doma, a hči se je omožila v sosednjo vas / nevesta se sramežljivo smehlja, a rdečica ji zaliva lice ♪
  15.      á  in à medm. (ā; ȁ) 1. izraža začudenje, zavrnitev: a, ti si! a, beži, beži! a, kaj še! 2. izraža ugodje, domislek: sem te, a, sem te opeharil! a ja, že vem! a(aa), to se prileže! 3. izraža vprašanje: si razumel, a? nimaš jezika, a? / včasih izgovorjeno skozi nos A? je spet vprašal ♪
  16.      a...  ali à... predpona v sestavljenkah (ȁ) za izražanje manjkanja, odsotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: ahuman, alogičen, amoralnost; asepsa, ateizem ♪
  17.      ábak  tudi ábakus -a m (ȃ) 1. pri starih Grkih in Rimljanih plošča za mehanično računanje: število kamenčkov v vsakem žlebičku abaka 2. um. krovna plošča nad kapitelom stebra ♪
  18.      abc  tudi abecé [prva oblika abecé in abǝcǝ̀] m neskl. (ẹ̑; ǝ̏) 1. zastar. ustaljeno zaporedje črk v kaki pisavi, zlasti v latinici; abeceda: učiti se abc 2. ekspr. začetno, osnovno znanje: to je komaj abc tehnike ♪
  19.      abderít  -a m (ȋ) ekspr. omejen, ozkosrčen človek: smešiti filistre in abderite ♪
  20.      abderítski  -a -o (ȋ) pridevnik od abderit: abderitsko gledanje na literaturo ♪
  21.      abdúkcija  -e ž (ú) med. odmik, odmaknitev (uda) od navadne lege: roko so dali v mavec v abdukciji ♪
  22.      abecédar  -ja m (ẹ̑) 1. ekspr. učenec, ki se uči abecede: mali abecedar 2. slabš. kdor uvaja svoj črkopis: abecedar Metelko ♪
  23.      abecéden  -dna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na abecedo: abecedni red, seznam ♦ biblio. abecedni katalog katalog, urejen po abecedi vpisov; lit. abecedna vojska spor zaradi črkopisa okoli leta 1830 2. ekspr. osnoven, temeljen: menim, da so kritiku te abecedne resnice znane abecédno prisl.: abecedno urejen seznam ♪
  24.      àbiogenéza  -e ž (ȁ-ẹ̑) biol. nastanek in razvoj živega iz neživega: zakonitosti abiogeneze // teorija o tem nastanku: razprava o abiogenezi ♪
  25.      abituriêntski  in abituriéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od abiturient: abiturientski ples, tečaj ♪

   6.719 6.744 6.769 6.794 6.819 6.844 6.869 6.894 6.919 6.944  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA