Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (6.544-6.568)



  1.      vzleti  -ím dov., vzlêtel (ẹ́ í) ločiti se od tal, podlage in začeti leteti: iz trsja vzletijo divje race / raketa vzleti proti vesolju; vzleteti in pristati / vzleteti nad meglo, pod nebo; vzleteti s helikopterjem / letalo vzleti ob šestih ima odhod; odleti
  2.      vzméten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vzmet ž: vzmetni mehanizem; vzmetna priprava / vzmetni pogon; vzmetna tehtnica; vzmetna žimnica vzmetnicafot. vzmetno sprožilo; obrt. vzmetni vložek izdelek iz med seboj prepletenih vzmeti, obdan z mehkim materialom, ki se vloži v ogrodje ležišča; vzmetno jedro sistem med seboj prepletenih vzmeti za vzmetnice; teh. vzmetno jeklo jeklo za vzmeti; vzmetno kladivo strojno kladivo z vzmetnim pogonom
  3.      vzmenje  in vzmétenje -a s (é; ẹ̑) glagolnik od vzmetiti: končati vzmetenje; vzmetenje avtomobilov, koles // celota naprav med kolesi in zgornjim delom vozila, s katerimi je vozilo vzmeteno: poškodovati vzmetenje; mehko, trdo vzmetenje; vzmetenje koles, na kolesih; vozilo brez vzmetenja ◊ teh. hidravlično, pnevmatično vzmetenje; vzmetenje z listnimi vzmetmi
  4.      vzpetelíniti se  -im se dov.) ekspr. 1. pobahati se, postaviti se: vzpeteliniti se pred kom 2. razburiti se, vznemiriti se: močno se vzpeteliniti
  5.      vzplamenítev  -tve ž () glagolnik od vzplameneti: vzplamenitev strasti / vzplamenitev bojev
  6.      vzplamti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplamti / suho dračje takoj vzplamti // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplamti / oko mu vzplamti v pritajenem ognju 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: jeza, strast znova vzplamti; med njima vzplamti ljubezen / v očeh mu vzplamti upanje / boj spet vzplamti // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplamteti od ljubezni, sovraštva / ne bodi nesramen, je vzplamtel vzplaml in vzplaml -éla -o: vzplamtela jeza
  7.      vzplamvati  -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni
  8.      vzporedítev  -tve ž () glagolnik od vzporediti: estetska, idejna vzporeditev; vzporeditev predlogov / pesnikove vzporeditve so presenetljive primerjave
  9.      vzpostavítev  -tve ž () glagolnik od vzpostaviti: vzpostavitev novega družbenega reda / vzpostavitev diplomatskih odnosov; vzpostavitev prometne, telefonske zveze / vzpostavitev prejšnjega stanja
  10.      vzrástek  -tka m () zastar. kal, poganjek: potrgati vzrastke na krompirju
  11.      vzredítelj  -a m () vet. lastnik psice, ki se redi za vzrejo: vzreditelj je v gnezdu psice pustil štiri mladiče
  12.      vztrájnosten  -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na vztrajnost: vztrajnostni preizkus / vztrajnostni tek, trening / vztrajnostni plavalec / vztrajnostni upor; vztrajnostni zakon / vztrajnostni moment količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju pri vrtenju; vztrajnostna masa količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanjugeom. vztrajnostna os vsaka od premic skozi težišče; teh. vztrajnostni regulator regulator, ki izkorišča za regulacijo vztrajnost vrtečih se mas
  13.      vzvalovítev  -tve ž () glagolnik od vzvaloviti: vzvalovitev gladine / vzvalovitev duše
  14.      vzvráten  -tna -o prid. () 1. ki je nasproten prvotnemu gibanju: vzvratni tek magnetofonskega traku; vzvratna vožnja / vzvratno parkiranje parkiranje z vzvratno vožnjoavt. vzvratna prestava prestava, ki omogoča vzvratno vožnjo; vzvratno ogledalo ogledalo, ki omogoča pregled cestišča za vozilom 2. knjiž. ki učinkuje, deluje nazaj: vzvratni učinek, vpliv; vzvratno delovanje pojava / vzvratno sporočilo 3. knjiž. ki velja, učinkuje za nazaj: vzvratni povišek / vzvratna moč, veljavnost zakona vzvrátno prisl.: vzvratno vplivati; vzvratno voziti; sam.: žarg., avt. dati v vzvratno v vzvratno prestavo
  15.      vzvrti  -ím dov. (ẹ́ í) redko zavrteti: jermen vzvrti leseno kolo vzvrti se brezoseb. zvrteti se: zaradi višine se mu je vzvrtelo / vzvrtelo se mu je v glavi
  16.      walter  gl. valter
  17.      waterpolo  ipd. gl. vaterpolo ipd.
  18.      welter  ipd. gl. velter ipd.
  19.      western  gl. vestern
  20.      zabítež  -a m () slabš. omejen, neumen človek: to bi lahko vedel tudi največji zabitež
  21.      zablesti se  -ím se in zablesti -ím dov., zablésti (se) in zablêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se, zalesketati se: po drevju so se zablestele dežne kaplje; solze so se ji zablestele v očeh 2. belo se odraziti, pokazati: v zelenju so se zablestele breze zablesti vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: v drami so zablesteli predvsem mladi igralci / njegovo ime je čez noč zablestelo
  22.      zabogati  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. obogateti: želel si je zabogateti; zabogateti s trgovanjem; na hitro zabogateti / mesto je zabogatelo zabogal in zabogal -éla -o: zabogateli ljudje
  23.      zabrsti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. vzbrsteti: v toplem vremenu je drevje zabrstelo / popki zabrstijo se odprejo / v srcu so mu zabrstela nova čustva
  24.      zacelítev  -tve ž () glagolnik od zaceliti: zacelitev rane
  25.      zacveti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. narediti cvet, cvete: vrtnice so zacvetele; sadno drevje je letos pozno zacvetelo / ekspr. po dežju je vrt zacvetel 2. ekspr. dobiti zdrav, lep videz: v novem okolju je spet zacvetela 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: posestvo je končno zacvetelo // pojaviti se v veliki meri: prodaja je spet zacvetela / med njima je zacvetela ljubezen // pojaviti se sploh: na obrazu ji je zacvetela rdečica 4. ekspr., navadno z dajalnikom izraža, da postane kdo deležen kakega stanja: končno nam je zacvetela sreča ● ekspr. zacveteti v obraz zardeti

   6.419 6.444 6.469 6.494 6.519 6.544 6.569 6.594 6.619 6.644  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA