Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (4.669-4.693)



  1.      prijateljeváti  -újem nedov.) knjiž. 1. biti v prijateljskih odnosih: že od mladosti sta prijateljevali 2. biti v ljubezenskem odnosu: dolgo sta prijateljevala, ne da bi se poročila
  2.      prijáteljica  -e ž () 1. ženska, ki je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja: biti komu prijateljica; imeti prijateljico; dobra, iskrena, stara, velika, zaupna prijateljica; ženina prijateljica; prijateljica moje mame; prijateljica z učiteljišča / postali sta prijateljici / iron. ti si pa dobra prijateljica / mladostna, osebna prijateljica / kot nagovor draga prijateljica 2. ekspr., s prilastkom kar je komu ljubo, drago: knjige so njegove prijateljice; svoje prijateljice je redno zalivala rože 3. ekspr., navadno s prilastkom ženska, ki ima zanimanje, nagnjenje za kaj: prijateljica narave, živali; bila je prijateljica modnega oblačenja 4. ekspr. dekle, zaročenka: svojo prijateljico je predstavil staršem ● evfem. njen mož ima prijateljico ljubico; evfem. prijateljice noči vlačuge, prostitutke
  3.      prijáteljičin  -a -o () svojilni pridevnik od prijateljica: izposodila si je prijateljičin avtomobil
  4.      prijateljíti se  -ím se nedov. ( í) knjiž. sklepati prijateljsko razmerje: mladi ljudje se hitro prijateljijo
  5.      prijáteljski  -a -o prid. () 1. nanašajoč se na prijatelje: zvečer se je pri njem zbrala prijateljska družba; prijateljska skupina / prijateljski nasvet; prijateljski odnosi, stiki; prijateljske besede; gojiti prijateljska čustva / do njih je bil zmeraj prijateljski / prijateljska država ♦ jur. prijateljski obisk obisk najvišjega državnega funkcionarja zaradi prijateljskega pogovora, posvetovanja; šport. prijateljska tekma tekma, s katero moštvi preizkušata tekmovalno sposobnost svojih igralcev 2. ekspr. ki vsebuje, izraža naklonjen, prijazen odnos do koga: prijateljski nasmeh, pogled prijáteljsko prisl.: prijateljsko ravnati s kom; po prijateljsko se pogovoriti
  6.      prijáteljstvo  -a s () prijateljsko razmerje: prijateljstvo se krepi, mine, ekspr. se ohladi; skleniti s kom prijateljstvo; njuno razmerje je preraslo v prijateljstvo; iskreno, pravo, trajno, veliko prijateljstvo; prijateljstvo med narodi; znamenje prijateljstva / to je naredil iz prijateljstva do njega; živeti v miru in prijateljstvu ∙ publ. karavana prijateljstva organizirano potovanje skupine prebivalcev določenega kraja v drug kraj zaradi medsebojnega spoznavanja, prijateljstva
  7.      prijavítelj  -a m () kdor koga, kaj prijavi: dati navodila prijavitelju; prijavitelj izuma
  8.      prijéten  -tna -o prid., prijétnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki vzbuja občutek ugodja: v sobi je bil prijeten hlad; proti večeru je začel pihati prijeten veter; prijetna kopel; trta dela prijetno senco / v sobi je bilo prijetno vzdušje; prijetno vznemirjenje / prijeten okus, vonj / kot voščilo prijeten počitek // ki prinaša veselje, zadovoljstvo: čaka nas prijeten dan; prijeten izlet; prijetna novica; prijetne in slabe strani potovanja z ladjo / prijeten klepet, pogovor / prijetno stanovanje; njegovo rojstno mesto je prijetno / ima prijetno življenje 2. ki ugaja, je všeč: prijeten glas; človek prijetnega videza; prijetna glasba, šala; sveče so dajale prijetno svetlobo / ekspr. bil je prijeten na pogled 3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi pozitivne lastnosti: prijeten moški; njegova žena je prijetna / bil je prijeten za družbo družaben, zabaven / ima veliko prijetnih lastnosti prijétno prislov od prijeten: prijetno se imeti, počutiti; prijetno dišeča jed; v postelji je bilo prijetno toplo / v povedni rabi pri vas je prijetno // v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža ugodje, zadovoljstvo: v topli sobi jim je bilo prijetno / kot vljudnostna fraza prijetno mi je, da vas spet vidim; sam.: združiti prijetno s koristnim
  9.      priklenítev  -tve ž () glagolnik od prikleniti: priklenitev psa na verigo / načini priklenitve k vztrajnemu delu
  10.      príkleten  tudi prikléten -tna -o prid. (; ẹ̑) nar. vzhodno vežen: zaklenila je prikletna vrata in odšla
  11.      prikléten  -tna -o prid. (ẹ̑) redko polkleten, podpritličen: preseliti se v prikletno sobo
  12.      priključítev  -tve ž () glagolnik od priključiti: priključitev pluga / priključitev na električno omrežje / priključitev ozemlja drugi državi
  13.      priklopítev  -tve ž () glagolnik od priklopiti: priklopitev prikolice / priklopitev pokrajine k drugi državi
  14.      prikrojítev  -tve ž () glagolnik od prikrojiti: prikrojitev besedila, scene
  15.      prilagodítev  -tve ž () glagolnik od prilagoditi: prilagoditev cest sodobnemu prometu / prilagoditev rastline, živali; prilagoditev organizma na visoke temperature / prilagoditev novemu okolju; sposobnost za socialno prilagoditev
  16.      prilástek  -tka m () 1. lingv. stavčni člen, ki določa odnosnico imenske besedne zveze: določiti prilastek / desni ki stoji za odnosnico, levi prilastek ki stoji pred odnosnico; neujemalni prilastek ki se v sklonu ne ujema z odnosnico; ujemalni prilastek ki se v sklonu, številu (in spolu) ujema z odnosnico 2. knjiž. atribut: neodvisna država z vsemi prilastki / delo si lasti prilastek modernosti / salon z vsemi prilastki meščanske udobnosti
  17.      prilastítev  -tve ž () glagolnik od prilastiti si: prilastitev zemlje
  18.      priléten  -tna -o prid., prilétnejši (ẹ̑) ki ima razmeroma precej let: prileten moški; mlade in priletnejše ženske
  19.      prileti  -ím dov., prilêtel (ẹ́ í) 1. leteč priti: ptič je priletel na okno / raketa ni priletela na cilj / publ.: delegacija je danes priletela v Ljubljano se je pripeljala z letalom; domov smo prileteli z letalom / priletela so letala in odvrgla bombe // s prislovnim določilom premikajoč se po zraku zlasti zaradi sunka a) se zadeti v kaj: v okno je priletel kamen; žoga je priletela v vratnico in se odbila / nekdo ga je močno sunil, da je priletel z glavo ob zid b) v zvezi z na udariti, priti z določenim delom na podlago: priletel je na glavo in se ubil; mačka je priletela na noge 2. pog. priteči, prihiteti: ob tem kriku so vsi prileteli iz hiše / pusti ga, bo že s kolesom priletel za nami se pripeljal 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: komaj se je zasmejal, mu je priletela krepka klofuta; hotel se je pobrati, že je priletel drugi udarec ● ekspr. če ne boš ubogal, bo priletelo boš tepen; ekspr. kaj je narobe, je priletelo iz očeta je hitro, nepričakovano vprašal oče; ekspr. govorila je, kar ji je priletelo na jezik nič ni pretehtala, premislila, kar je govorila; ekspr. na ušesa mu je priletel ženski krik zaslišal ga je; ekspr. kadar je tepel, ni gledal, kam je priletelo ni pazil, po katerem mestu
  20.      prilóžnosten  -tna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na priložnost: a) priložnostni pogovor v čakalnici / priložnostni nakup / priložnostni delavec v pristanišču delavec, ki ni v delovnem razmerju in nima vnaprej zagotovljenega, stalnega dela; priložnostni obiskovalci gledališča obiskovalci, ki obiščejo gledališče samo včasih; živeti od priložnostnega dela dela, ki ni stalno, vnaprej zagotovljeno b) v kratkem priložnostnem govoru je opisal slavljenčevo življenjsko pot; priložnostna uprizoritev drame ◊ biol. priložnostni zajedavec zajedavec, ki lahko živi tudi brez gostitelja; lit. priložnostna pesem pesem, ki nastane ob določenem, pomembnejšem (zunanjem) dogodku in je nanj snovno vezana; ptt priložnostni žig poštni žig, uporabljan na določeni pošti, poštah v počastitev določenega dogodka; priložnostna znamka znamka, izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku prilóžnostno prisl.: živi od tega, kar priložnostno zasluži
  21.      primaknítev  -tve ž () glagolnik od primakniti: primaknitev stola k mizi
  22.      primésten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja pri mestu: primestno naselje // ki je, poteka med mestom in naselji pri mestu: primestni promet; primestna avtobusna proga
  23.      primožítev  -tve ž () glagolnik od primožiti: primožitev na možev dom / primožitev posestva
  24.      prinesítelj  -a m () kdor kaj prinaša, prinese: prinesitelj hranilne knjižice
  25.      prínter  -ja m () elektr. del (elektronskega) računalnika, ki tiska rezultate obdelave; tiskalnik: natisniti s printerjem / laserski printer

   4.544 4.569 4.594 4.619 4.644 4.669 4.694 4.719 4.744 4.769  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA