Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (35.169-35.193)


  1.      stvárčica  -e ž (ā) manjšalnica od stvarca: na sejmu so ponujali različne okraske in podobne stvarčice / tako dobre stvarčice že dolgo nisem bral / ne pregovarjajte me, imam preveč pomembnejših stvarčic na skrbi ♪
  2.      stváren  -rna -o prid., stvárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na snovne stvari: razstaviti listine in stvarno gradivo o razvoju šolstva / stvarna in duhovna zgodovina Slovencev // nanašajoč se na objektivne, od človekove zavesti neodvisne stvari, neodvisno stvarnost: načelni in stvarni razlogi; zaznava brez stvarne podlage; med temi pojavi obstaja stvarna zveza / navesti stvarne dokaze 2. nanašajoč se na stvari, stvarnost samo brez osebnih, čustvenih primesi: imeti stvarne odnose s kom; odgovor je bil miren, stvaren / stvarna obravnava, presoja; stvarna razčlenitev stanja / stil tega pisatelja je suh, stvaren / govornik je bil kratek in stvaren 3. ki v resnici je, obstaja: stvarni svet; stvaren in navidezen / publ. upoštevati stvarno stanje dejansko, resnično 4. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: zmeraj je bil zelo stvaren, trezen človek // značilen za takega človeka: nadaljeval je v bolj umirjenem, stvarnem tonu ◊ biblio. stvarni katalog katalog, narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; stvarno kazalo kazalo obravnavanih pojmov; jur. stvarni dokaz predmet, sled na predmetu, pomembna za ugotovitev dejstev; stvarna pristojnost pristojnost glede na predmet, zadevo; stvarno jamstvo jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem; stvarno pravo pravo, ki ureja razmerja med ljudmi glede stvari; lingv. stvarna lastna imena lastna imena časopisov, umetniških del, delovnih, političnih organizacij; šol. stvarni pouk do 1957 pouk prirodopisa, zemljepisa, zgodovine v okviru predmeta slovenski jezik v prvem in drugem razredu osnovne šole stvárno prisl.: prosim, govorite, razpravljajte stvarno; to obstaja stvarno, ne le pojmovno; biti stvarno usmerjen; sam.: dognati kaj stvarnega, otipljivega ♪
  3.      stvarjálnost  -i ž (ȃ) knjiž. ustvarjalnost: v tem se kaže učenčeva stvarjalnost / vplivi ljudske stvarjalnosti ♪
  4.      stvárjanje  -a s (á) knjiž. ustvarjanje: pesniško stvarjanje / stvarjanje protiteles ♪
  5.      stvárjati  -am nedov. (á) knjiž. ustvarjati: stvarjati umetniška dela / telo stvarja protitelesa stvarjajóč -a -e: stvarjajoč to umetnino, je večkrat obupal; stvarjajoč duh ♪
  6.      stvarjênje  -a s (é) v različnih religijah božja, božanska ustvaritev česa: stvarjenje človeka, sveta; biblična zgodba o stvarjenju / stvarjenje iz nič // celota vsega snovnega glede na tako dejanje: sedmi dan, pravi sveto pismo, je bog počival in gledal svoje stvarjenje ● človek je božje stvarjenje v krščanskem okolju človeka je ustvaril bog; zastar. biti po stvarjenju dobrodušen po naravi, značaju; tako je že od stvarjenja sveta v krščanskem okolju od zdavnaj, zelo dolgo ♪
  7.      stvárnica  -e ž (ȃ) 1. knjiž. ustvarjalka: pisateljica, resnična stvarnica / družba je stvarnica morale 2. zastar. narava: v stvarnici iskati pokoja / stvarnica mu je darovala bister um in blago srce ♪
  8.      stvárniški  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na stvarnika: stvarniško dejanje boga / njegova odločitev je bila resnično stvarniška 2. zastar. ustvarjalen: stvarniški človek / stvarniški tok misli ♪
  9.      stvárnost  -i ž (á) 1. celota vsega, kar je, obstaja: jezik razčlenjuje stvarnost na različne načine; človeštvo vedno bolj natančno spoznava stvarnost / stvarnost in pojmovni svet // navadno s prilastkom taka celota s stališča značilnosti, kot jo določa prilastek: gospodarska, politična stvarnost; predmetna, subjektivna stvarnost; stvarnost modernega časa je zaradi marsičesa zaskrbljujoča / ekspr. medeni tedni so mimo, začela se je vsakdanja zakonska stvarnost / publ.: v slovenski stvarnosti takrat ni bilo razumevanja za take ideje v slovenski družbi, javnosti; ta dela so izraz duha nove stvarnosti novih družbenih razmer, nove miselnosti 2. določen del take celote: umetniška slika ali kip ni goli posnetek stvarnosti, temveč rezultat ustvarjalnega duha / knjiž. prenos trodimenzionalne stvarnosti na ploskev / publ. barva, razdalja in druge stvarnosti / zamisel bo kmalu postala stvarnost se bo kmalu uresničila 3. kar v resnici je, obstaja: to ni prazna fraza, ampak stvarnost; trditev je v skladu s stvarnostjo / samoupravljanje je stvarnost / gromki glas ga je vrnil v stvarnost 4. knjiž. dejstvo, da kaj v resnici je, obstaja: opozarjati na stvarnost zla in nasilja v svetu 5. lastnost, značilnost stvarnega: stvarnost gospodarskih poslov ga je pomirjala ◊ lit., um. nova stvarnost smer po ekspresionizmu, katere predmet je konkretna, neolepšana stvarnost in ki teži k izrazni jasnosti ♪
  10.      stvárstvo  -a s (ȃ) 1. v različnih religijah celota vsega snovnega glede na stvarjenje: stvarstvo ni večno; vznes. človek, krona stvarstva; stvarnik in stvarstvo / božje stvarstvo 2. knjiž. svet: strmečim očem so se odkrivala nova stvarstva / nenavadna resnoba je vladala v stvarstvu; prevzela jo je lepota stvarstva / v stvarstvu tega pisatelja delujeta dve sili: ljubezen in nagon ● knjiž. z antologijo smo dobili popoln pregled pesnikovega stvarstva njegovega ustvarjanja, njegovih del ♪
  11.      stvòr  stvôra m (ȍ ó) 1. slabš., navadno s prilastkom bitje, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja strah, odpor: po cesti se mu je bližal čuden stvor; ta stvor je komaj podoben človeku / beden, pokvarjen stvor / to ni ženska, to je stvor 2. slabš. stvaritev, delo, ki zaradi svojih značilnosti vzbuja odpor: njegove slike so nemogoči stvori; to pisanje je stvor brez pravega namena / stvor človeške domišljije 3. zastar. (ustvarjeno) bitje: zasmilil se mu je droben stvor, ki je ostal brez matere; stvori in predmeti / človeški stvor ♪
  12.      sú  medm. (ȗ) klic drobnici pridi(te) sem: klicati kozlička: su, su, su ♪
  13.      sub...  ali súb... predpona v sestavljenkah (ȗ) za izražanje a) nižjega položaja česa glede na položaj česa drugega: subalpski, subpolaren, subtropski b) podrejenosti: subdiakon, subordinacija c) manjše stopnje česa: subakuten, subkontinent, subkultura, subminiaturen ♪
  14.      súbálpski  -a -o prid. (ȗ-ȃ) ki je, se nahaja pred Alpami: subalpski svet; te rastline uspevajo na subalpskem področju ♪
  15.      súbfebrílen  -lna -o prid. (ȗ-ȋ) med. ki ima zmerno zvišano telesno temperaturo: subfebrilni bolnik / subfebrilna temperatura ♪
  16.      subjékt  -a m (ẹ̑) 1. knjiž. kdor čuti, misli, deluje: subjekt te nevarnosti navadno ne opazi ∙ slabš. ne ukvarjaj se s tem podlim subjektom človekom, osebo 2. publ. kdor odloča, pomembno vpliva: hoteti postati subjekt; delovna skupnost mora biti suveren subjekt, ne pa samo pasivni objekt / družbeni, idejni subjekti; subjekti dogovarjanja; subjekti mednarodne politike 3. lingv. osebek: subjekt in predikat / gramatični subjekt ki stoji v imenovalniku; logični subjekt ki ne stoji v imenovalniku, smiselni osebek ◊ filoz. subjekt nosilec določenih lastnosti, stanj in dejanj; jur. pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; lit. lirski subjekt oseba v lirskem delu, ki izpoveduje svoje doživljanje; literarni subjekt oseba v literarnem delu ♪
  17.      subjektíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje, in ne iz predmeta, okolja: subjektivni vzroki nesreč; imeti subjektivne in objektivne težave / publ. objektivni faktorji so letalo, vreme, človek pa je subjektivni dejavnik // odvisen od doživljanja, mišljenja in ne od predmeta: subjektivni razlogi; subjektivni vidik / subjektivna resničnost / subjektiven opis dogodka / subjektivni občutek ♦ filoz. subjektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej ne da spoznati 2. ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih; pristranski, oseben: pri ocenjevanju ni želel biti subjektiven; imeti subjektivna merila 3. nanašajoč se na samo osebo, ki čuti, misli, deluje: subjektivna rešitev ni rešitev vseh / subjektivna lirika / subjektivna resnica resnica, veljavna samo za osebo, ki čuti, misli, deluje, in ne za vse ljudi / publ. Zveza komunistov in druge subjektivne sile sile, ki odločajo, pomembno vplivajo subjektívno prisl.: subjektivno ima prav, objektivno pa se moti; ocenjevati subjektivno; subjektivno se počuti dobro ♪
  18.      subjektivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. prikazati, oblikovati kaj tako, da se čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka: otrok pri risanju predmete subjektivira / s svojim mišljenjem svet subjektiviramo ♪
  19.      subjektivíst  -a m (ȋ) 1. kdor se pri presojanju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih: njegova dejanja dokazujejo, da ni subjektivist / ekspr. ne bodi tak subjektivist 2. pristaš subjektivizma: prizadevanja subjektivistov ♪
  20.      subjektivístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na subjektiviste ali subjektivizem: subjektivistično pojmovanje dogajanja / subjektivistična poezija; pisatelji subjektivistične smeri subjektivístično prisl.: na umetnost gleda subjektivistično ♪
  21.      subjektivízem  -zma m (ȋ) prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev odvisno od osebnih nazorov, interesov: vsak subjektivizem mu je tuj; subjektivizem v kulturi, umetnosti; v svojih obravnavah se je skušal otresti subjektivizma / pesniški subjektivizem / publ. preprečevati subjektivizem v kadrovski politiki ◊ filoz. spoznavna teorija, po kateri so vsa spoznanja odvisna od človekove zavesti, mišljenja ♪
  22.      subjektívnost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost subjektivnega človeka: subjektivnost pri ocenjevanju / literarna, umetniška subjektivnost; subjektivnost v občutkih, zaznavah / v romanu izstopa pisateljeva subjektivnost 2. filoz. kar je, obstaja odvisno od človekove zavesti, mišljenja: priznavati subjektivnosti velik pomen / subjektivnost nagonskih doživljajev ♪
  23.      súbkultúra  -e ž (ȗ-ȗ) posebna kultura kake skupine ljudi, drugačna od kulture, katere del je: nekatere skupine prebivalstva oblikujejo v razširjenih kulturah subkulture s posebnimi sistemi norm in načinov ravnanja / mestna, vaška subkultura; subkultura hipijev ♪
  24.      sublimácija  -e ž (á) 1. knjiž. sprememba, preusmeritev kakih nagnjenj, teženj na višjo, navadno pozitivnejšo stopnjo: njegova poezija je sublimacija osebnih težav in doživetij; vsakdanje stvari dobivajo najrazličnejše sublimacije in simbolične pomene 2. fiz., kem. neposredno prehajanje iz trdnega stanja v plinasto in obratno: sublimacija vodne pare v ledene kristale / sublimacija iz trdnega stanja v plinasto ◊ psih. preusmerjanje in preobraževanje (spolnih) nagonov v družbeno visoko vrednoteno dejavnost ♪
  25.      sublimacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sublimacijo: tudi šport je lahko sublimacijska dejavnost / sublimacijski mehanizmi / sublimacijska temperatura ♦ meteor. sublimacijsko jedro delec v zraku, na katerem se zgoščuje zračna vlaga v trdno stanje ♪

   35.044 35.069 35.094 35.119 35.144 35.169 35.194 35.219 35.244 35.269  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA