Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (34.544-34.568)


  1.      srájca  -e ž (á) moško oblačilo za k hlačam, navadno iz tanjšega blaga: likati, prati, šivati srajce; vsak dan obleče čisto srajco; zatlačil si je srajco za hlače; bombažasta, platnena srajca; športna srajca; srajca z dolgimi, s kratkimi rokavi; vulg. vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca / ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom // temu podoben del moškega ali ženskega spodnjega perila: v sami srajci je hodila po sobi / spalna srajca ● slabš. črne srajce italijanski fašisti; šalj. on je ljubljanska srajca po rodu Ljubljančan; slabš. rjave srajce nacionalsocialisti; preg. stara navada železna srajca navade človek zelo težko spreminja ◊ obl. safari srajca športna srajca z našitimi žepi in dvojnimi šivi; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice ♪
  2.      srájčka  -e ž (á) 1. manjšalnica od srajca: šivala je srajčke za otroke / spalna srajčka 2. v zvezah: nar. kristusove srajčke rastlina z enim stebelnim srčastim listom in belim cvetom, rastoča na vlažnih tleh; samoperka; poljud. marijine srajčke rastlina s pecljatimi stebelnimi listi in navadno belim cvetom, strok. podlesna vetrnica ◊ čeb. ovoj, s katerim je obdana čebelja buba ♪
  3.      sráka  -e ž (á) 1. ptica s črnim in belim perjem in dolgim repom: nad poljem vreščijo srake; srake in vrane; dere se, krade kot sraka 2. slabš. kdor govori s kričavim, neprijetnim glasom: ne morem več poslušati te srake / kot psovka kaj se pa dereš, sraka ♪
  4.      srakopérec  in srakopêrec -rca m (ẹ̑; ȇ) bot. trava s širokim latom in dolgimi resami na krovnih plevah, Apera: ob poti raste srakoperec; iztrebljati srakoperec ♪
  5.      srám  -ú tudi -a m (ȃ) 1. neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti lastnega ravnanja, stanja: obšel ga je sram; občutiti sram; postajati rdeč od sramu; pojmovanje sramu v različnih kulturah / biti brez sramu; brez sramu se je slekla; pobegniti zaradi sramu; občutek sramu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: sram ga je izražati svoja čustva; sram jo je pred starši; ekspr. sram ga je, da bi se najraje v zemljo vdrl zelo / sram ga je bilo za sina ∙ ekspr. sram te bodi izraža ogorčenje, grajo; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje 2. zastar. sramota: spraviti koga v sram ♪
  6.      srámen 1 -mna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na predel ob zunanjih spolovilih: sramne dlake ♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; etn. sramni pas pri nekaterih primitivnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; zool. sramna uš zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis ♪
  7.      srámen 2 -mna -o prid. (á ā) zastar. sramoten: sramen pobeg; sramno dejanje ♪
  8.      srámnica  -e ž (ȃ) 1. anat. parna kost medenice v dimljah: črevnica, sednica in sramnica 2. vet. zunanje spolovilo samice: krava ima oteklo sramnico ♪
  9.      sramôta  -e ž (ó) 1. stanje, ko je ugled, veljava koga zmanjšana: bala se je sramote, zato se ni vrnila; ni mogel prenesti sramote, ki ga je zadela; doživeti sramoto; ekspr. nakopati si sramoto / spraviti koga v sramoto / na njegovo sramoto so ga spodili / ekspr. izbrisati, oprati sramoto s svojega imena 2. nav. ekspr., v povedni rabi kar ni v skladu s človeškim dostojanstvom, ponosom: beg bi bil za nas prava sramota; sramota je biti tako len; sramota je, da niste dokončali tega dela / on je sramota za vso družino; tako ravnanje je kulturna sramota 3. v medmetni rabi izraža ogorčenje, zgražanje: sramota, še tega ne veš; tri dni že popiva. Sramota ● star. skrivati svojo sramoto spolovilo; ekspr. v svojo sramoto moram priznati, da sem to pozabil poudarja povedano ♪
  10.      sramotílen  -lna -o prid. (ȋ) ki koga sramoti: sramotilni vzkliki; članek je zelo sramotilen; sramotilno dejanje / sramotilni oder nekdaj oder, na katerega so postavljali ljudi za kazen; sramotilni spis; sramotilni steber nekdaj steber, h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen; sramotilna pesem ♪
  11.      sramotíšče  -a s (í) nekdaj kraj, prostor, na katerega postavljajo ljudi za kazen v javno sramotenje: priti do sramotišča / privezati koga na sramotišče k sramotilnemu stebru ♪
  12.      sramotíti  -ím nedov. (ȋ í) s kazanjem napak, nepravilnega ravnanja jemati komu ugled: sramotil in smešil ga je pred vsemi; s takimi dejanji sramoti samega sebe; javno sramotiti / sramotiti svoje ime // spravljati v zelo neprijeten položaj: s tem sramoti vso družino sramotèn in sramočèn -êna -o: ponižani in sramoteni ujetniki ♪
  13.      sramôtnik  -a m (ȏ) knjiž. ničvreden, malovreden moški: druži se s sramotniki in potepuhi ♪
  14.      sránje  -a s (ā) 1. glagolnik od srati: prostor za sranje in scanje 2. vulg. blato, govno, iztrebki: krvavo sranje; smrad po sranju 3. nizko kar je malo vredno, nepomembno: rada kupuje kičaste spominke in podobno sranje; kakšno sranje pa si spet naslikal / v povedni rabi: ta film je pravo sranje; vse skupaj je veliko sranje 4. vulg., v medmetni rabi izraža jezo, nejevoljo: sranje, pa tako vreme; sranje, da še ponoči ni miru ♪
  15.      sráti  sérjem nedov., sêrji serjíte (á ẹ́) vulg. 1. iztrebljati se: golobi serjejo; šel je srat za grm 2. v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: celo noč smo ga srali; čas je že, da ga nehaš srati // delati napake: v podjetju ga nekaj serjejo; v nalogi si ga precej sral 3. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: nikoli več te ne pogledam. Ne serji ga; spet ni naredil šoferskega izpita. Ne ga srati ● vulg. klamfe srati govoriti neumnosti; vulg. ne bom dovolil, da mi bodo srali na glavo da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj ♪
  16.      sŕbec  -bca m (ȓ) zool. droben zajedavec, ki sesa živalske sokove in povzroča garje, Sarcoptes scabiei: srbec rije po koži; srbci na človeku, živali ♪
  17.      srbênje  -a s (é) 1. glagolnik od srbeti: srbenje rane, ki se že celi 2. neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: povzročati srbenje; bolezen z močnim srbenjem ♪
  18.      srbéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. povzročati neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: izpuščaj, opeklina ga srbi; brezoseb. začelo ga je srbeti na nogi / po mlačvi ga je hrbet srbel od prahu; ob srbenju nosu nos me srbi, jezen bom 2. ekspr. močno želeti, hoteti: srbi ga, da bi kaj povedal; srbelo jih je, da bi čimprej začeli delati ● pog. pazi se, me že srbijo dlani, pesti, roke zelo si želim, da bi te udaril; ekspr. jezik ga je srbel, vendar je molčal čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; pog. igrajo tako poskočno, da ga srbijo pete, podplati da si zelo želi plesati; ekspr. prsti so ga srbeli čutil je veliko željo, da bi kaj ukradel; ne praskaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo srbèč -éča -e: srbeč izpuščaj; srbeče mesto na koži ♪
  19.      srbohrváščina  -e ž (ȃ) srbskohrvatski jezik: prevajati iz srbohrvaščine / popoldne imajo srbohrvaščino pouk tega jezika ♪
  20.      srbohrvatístika  -e ž (í) veda o srbskohrvatskem jeziku in književnostih tega jezikovnega področja: študirati srbohrvatistiko ♪
  21.      srborít  -a -o prid. (ȋ ȋ) ekspr. ki se hitro razjezi, stepe: srboriti fantje / srborito obračunavanje srboríto prisl.: srborito gledati ♪
  22.      srborítka  -e ž (ȋ) ekspr. ženska, ki se hitro razjezi, stepe: ta deklica je prava srboritka ♪
  23.      srborítnež  -a m (ȋ) srboritež: fant je pravi srboritnež ♪
  24.      srborítost  -i ž (ȋ) ekspr. lastnost človeka, ki se hitro razjezi, stepe: znan je po svoji srboritosti ♪
  25.      sŕbskohrváški  -a -o prid. (ȓ-ȃ) nanašajoč se na Srbe in Hrvate: srbskohrvaški jezik ♪

   34.419 34.444 34.469 34.494 34.519 34.544 34.569 34.594 34.619 34.644  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA