Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (29.894-29.918)


  1.      prizadétost  -i ž (ẹ̑) stanje prizadetega: skrivati prizadetost ob smrti prijatelja; globoka, navidezna prizadetost / velika čustvena prizadetost; pesnikova osebna prizadetost / brati pesem brez prizadetosti / prizadetost možganov je bila precejšnja / duševna, telesna prizadetost; govorna, slušna prizadetost ♪
  2.      prizadévati  -am nedov. (ẹ́) 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo / vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala // povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo // izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge ● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto ∙ zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek ♪
  3.      prizadévnik  -a m (ẹ̑) knjiž. prizadeven človek: slovenski slovstveni prizadevniki tistega časa ♪
  4.      prizadévnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost prizadevnega človeka: z vztrajno prizadevnostjo so veliko dosegli; strokovna, znanstvena prizadevnost; upoštevati učenčevo prizadevnost; prizadevnost pri delu ♪
  5.      prizajéti  -jámem dov., prizajêmi prizajemíte; prizajél; nam. prizajét in prizajèt (ẹ́ á) nar. začeti zajemati, jesti: sedli so za mizo in prizajeli ♪
  6.      prizanášati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kdo za prestopek, negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih posledic: nikomur ne prizanaša; dolgo so mu prizanašali; otrokom za laž ni prizanašal 2. delati, da kdo ni deležen česa hudega, neprijetnega: kadar je bilo dosti dela, tudi otrokom niso prizanašali; prizanašati komu s težkim delom, s prehudimi nalogami / prizanašati s kaznijo; ekspr. ni mu prizanašala z očitki veliko mu je očitala / ekspr. prizanašaj svojemu zdravju pazi na svoje zdravje // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da kdo ni deležen tega, kar določa osebek: bolezni mu niso prizanašale; trpljenje tudi njemu ni prizanašalo 3. imeti razumevajoč, strpen odnos do koga: ker je bila bolehna, so ji radi prizanašali; prizanašaj mu, saj vidiš, da ne zmore toliko / prizanašal je njeni slabosti ● ekspr. vojna jim ni prizanašala morali so veliko trpeti zaradi nje; ekspr. zima letos prizanaša je blaga ♪
  7.      prizanesljív  -a -o prid., prizanesljívejši (ȋ í) 1. ki za prestopek, negativno dejanje ne kaznuje rad: prizanesljiv človek; očetovsko prizanesljiv; starši so bili z njim preveč prizanesljivi 2. ki ima razumevajoč, strpen odnos do koga: v takih primerih so ljudje bolj prizanesljivi drug do drugega; po teh življenjskih izkušnjah je postal prizanesljivejši do vsega // ki izraža, kaže tak odnos: prizanesljiv nasmeh; prizanesljive besede; njegova kritika, sodba je prizanesljiva; prizanesljivo ravnanje / prizanesljiv odnos do koga ● ekspr. prizanesljive življenjske okoliščine ugodne; ekspr. prizanesljiva zima blaga prizanesljívo prisl.: prizanesljivo se nasmehniti; prizanesljivo ravnati s kom; odgovoril je zelo prizanesljivo ♪
  8.      prizanêsti  -nêsem dov., prizanésel prizanêsla (é) 1. narediti, da kdo za prestopek, negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih posledic: prosila je zanj, naj mu prizanesejo; tudi tokrat so mu prizanesli; mati rada prizanese 2. narediti, da kdo ni deležen česa hudega, neprijetnega: nikomur niso prizanesli, vsi so morali težko delati; prizanesti komu s prehudimi skrbmi / ekspr. prizanesi mi s hvalo ne hvali me, z obiskom ne obišči me // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da kdo ni deležen tega, kar določa osebek: epidemija jim je prizanesla; lakota tudi njemu ni prizanesla / požari temu področju niso prizanesli so se na njem pojavljali 3. imeti razumevajoč, strpen odnos do koga: zaljubljena sta, prizanesi jima; neprištevnim je treba prizanesti ● ekspr. mraz je to zimo prizanesel ni bil hud; ekspr. vojna tudi njim ni prizanesla tudi oni so trpeli zaradi nje; ekspr. vreme jim je prizaneslo je bilo zanje ugodno prizanesèn tudi prizanešèn -êna -o: nič nam ni bilo prizaneseno; želijo si, da bi jim bilo za napake prizaneseno; otrokoma je bilo prizaneseno s kaznijo ♪
  9.      prizémen  -mna -o prid. (ẹ̑) 1. ki je, se nahaja pri zemlji, zemeljski površini: prizemne zračne plasti / prizemna temperatura, vlaga / prizemni let ptic 2. nanašajoč se na prizemlje 1: prizemna in kletna okna / prizemno stanovanje ♪
  10.      prizémlje  tudi prizêmlje -a s (ẹ̑; ȇ) 1. del stavbe, dostopen neposredno z zemljišča pred njim, navadno delno ali v celoti pod nivojem zemeljske površine: stanovati v prizemlju 2. astr. točka eliptičnega tira nebesnega telesa, ki je najmanj oddaljena od Zemlje: tir s prizemljem v veliki višini ♪
  11.      prizemníkovec  -vca m (í) nar. debelejša palica, navadno odrezana pri zemlji: tepsti s prizemnikovcem ♪
  12.      prízemski  -a -o [zǝm] prid. (ȋ) nanašajoč se na prizmo: prizemska oblika ♦ fiz. prizemski daljnogled daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da postane pokončna ♪
  13.      prizíbati  tudi prizibáti -ljem in -am, in prizíbati -ljem in -am dov. (í á í; í) nav. ekspr. zibaje pripeljati: ladja jih je prizibala na otok prizíbati se tudi prizibáti se, in prizíbati se zibaje se priti: pijan se je prizibal iz gostilne; mimo okna se je prizibala ženska postava / po cesti se je prizibal težek voz je pripeljal ♪
  14.      prizídati  tudi prizidáti -am dov. (í á í) dodatno, zraven česa sezidati: hiši so prizidali garažo prizídan -a -o: prizidana telovadnica ♪
  15.      prizív  -a m (ȋ) knjiž. 1. pismeno izraženo nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi; pritožba: vložiti, zavrniti priziv; neutemeljen priziv ♦ jur. priziv nekdaj ugovor zoper sodbo nižjega sodišča pri višjem sodišču 2. ugovor, nestrinjanje: odgovor ni dopuščal priziva ∙ knjiž. ta resnica velja brez priziva brezpogojno ♪
  16.      prízma  -e ž (ȋ) 1. geom. telo, ki ga omejujeta dva vzporedna, skladna mnogokotnika in plašč: izračunati prostornino prizme; višina prizme / četverostrana prizma; kvadratna prizma ki ima za osnovno ploskev kvadrat; pokončna prizma katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; pravilna prizma ki ima za osnovno ploskev pravilni mnogokotnik ♦ fiz. (optična) prizma iz stekla ali druge prozorne snovi, ki se uporablja za lom ali razklon svetlobe 2. publ., s prilastkom način, izhodišče: prizma takratnega gledanja ne ustreza tej umetniški podobi / pogledati stvari skozi objektivno prizmo objektivno; ocenjevati kaj skozi prizmo današnjega okusa po današnjem okusu ♪
  17.      prízmast  -a -o prid. (ȋ) prizmatičen: bombaž so stiskali v prizmaste bale ♪
  18.      priznánica  -e ž (ȃ) knjiž. listina, s katero se kaj potrjuje; potrdilo: dati, izpolniti priznanico ♦ jur. dokument, s katerim se potrdi plačilo dolga; pobotnica ♪
  19.      priznánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od priznati: doseči, izsiliti priznanje; lažno priznanje; priznanje zločina / priznanje napak, poraza / priznanje ljubezni / priznanje neodvisnosti države / priznanje veljavnosti dokumenta / družbeno, javno, posebno priznanje; priznanje umetnika, njegovega dela ♦ jur. izvensodno priznanje ki ni podano pred sodnikom, pred katerim teče pravda 2. kar dokazuje mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: dobiti, podeliti priznanje; zaslužiti si priznanje; za film je prejel najvišja priznanja; priznanje za delo ♪
  20.      priznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja ♪
  21.      priznaválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izraža priznanje, pohvalo: priznavalen pogled; kritika tega dela je bila priznavalna 2. s katerim se kaj priznava, potrjuje: spričevala, diplome in druge priznavalne listine priznaválno prisl.: priznavalno pokimati komu ♪
  22.      priznávati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo ♪
  23.      prizòr  -ôra m (ȍ ó) 1. del stvarnosti, dogajanja, kot ga kdo v trenutku vidi: opisati zanimiv prizor; pred seboj je zagledal nenavaden prizor; grozljiv, mučen, smešen prizor; prisrčen prizor iz družinskega življenja // navadno s prilastkom del stvarnosti sploh: upodabljanje lovskih, živalskih prizorov; prizor pretepa; rad opisuje prizore iz narave, taborišča 2. najmanjša vsebinska enota odrskega dela, določena navadno s spremembo števila istočasno nastopajočih oseb: napisati, zaigrati prizor; ponoviti prizor umiranja; osrednji, zaključni prizor; prizor iz drugega dejanja opere; spremeniti vrstni red prizorov / filmski prizori; evfem. v filmu je veliko posteljnih prizorov ki prikazujejo spolno občevanje ♦ gled. množični prizor v katerem nastopa množica ljudi ♪
  24.      prizoríšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se dogaja gledališko, filmsko delo: osvetliti prizorišče; spremeniti prizorišče s kulisami; igralec pride, stopi na prizorišče; likovna oprema prizorišča / prizorišče drugega dejanja je grajska dvorana / filmsko, lutkovno prizorišče // publ., navadno s prilastkom kraj, prostor, kjer se kaj dogaja sploh: odpeljati se s prizorišča požara; priti na prizorišče spopada / Pomurje je bilo letos spet prizorišče srečanja številnih izseljencev v Pomurju so se spet srečali številni izseljenci; prizorišče romana je Kras roman se dogaja na Krasu ∙ publ. mladi pisatelji so stopili na prizorišče so se začeli pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. oditi, umakniti se s političnega prizorišča ne ukvarjati se več s politiko ♪
  25.      prizvòk  in prizvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven: odpraviti, slišati prizvok; kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril 2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: njegova izreka ima narečen, tuj prizvok; mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno ∙ dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek ♪

   29.769 29.794 29.819 29.844 29.869 29.894 29.919 29.944 29.969 29.994  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA