Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (24.419-24.443)


  1.      oškóditi  -im dov. (ọ̄ ọ̑) zastar. oškodovati: precej ga je oškodil ● zastar. alkohol oškodi telo okvari, poškoduje ♪
  2.      oškodovánec  -nca m (á) kdor je oškodovan: oškodovanec je zahteval povračilo; povrniti škodo oškodovancu ♪
  3.      oškodováti  -újem tudi oškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti: s takim ravnanjem so oškodovali delavce; oškodovati koga pri kupčiji // povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej oškodovali / kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi: preveč vas bomo oškodovali; kaj ste se tako oškodovali 2. povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj: oškodovati družbene koristi; oškodovati ugled koga; kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti 3. star. poplačati: lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti ● zastar. ta bolezen lahko oškoduje srce okvari, poškoduje oškodován tudi oškódovan -a -o: biti oškodovan v svojih pravicah ♪
  4.      oškŕbiti  -im, in oškrbíti in oškŕbiti -im dov. (ŕ ȓ; ȋ ŕ) povzročiti, da odpadejo majhni deli, navadno s površine česa: pri pomivanju je oškrbila skledo; žaga se je ob žeblju oškrbila / krogle so oškrbile steno okrušile oškŕbljen -a -o: oškrbljeni krožniki; oškrbljen rob steklenice; oškrbljena posoda ♪
  5.      oškropíti  -ím dov., oškrópil (ȋ í) s škropljenjem nekoliko zmočiti, ovlažiti: rastline oškropiti s postano vodo; iz kolesnice je brizgnila rjava voda in jih oškropila do vratu; oškropiti se po suknji; čevlje si je oškropila z blatom / dež je oškropil tla / ekspr. avtomobil je oškropil mimoidoče ● ekspr. oškropila jih je strojnica zadel jih je rafal iz strojnice oškropljèn -êna -o: oškropljen zid; z blatom oškropljena obleka; tla so bila oškropljena s krvjo ∙ ekspr. z znojem oškropljeno delo naporno, težko ♪
  6.      ošlátati  -am dov., tudi ošlatájte; tudi ošlatála (á ā) nižje pog. s tipanjem ugotoviti, najti; otipati: v temi je ošlatal ograjo ♪
  7.      òštja  in òštija medm. (ȍ) nar. zahodno 1. izraža začudenje, navdušenje: oštja, kako so igrali 2. izraža nejevoljo, nestrpnost: naj te še enkrat vidim, oštja, boš tekel / kaj ne bo miru, oštja ♪
  8.      ošvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvigniti konja z bičem; s pasom ga je ošvignil po obrazu 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe; ošvigniti koga s pogledom ● ekspr. zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela oplazila, zadela ♪
  9.      ošvŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom ● ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli ♪
  10.      otávnica  -e ž (ȃ) nar. (posušena) trava četrte košnje: Senožet je treba samo malo prekopati .. pa bo arnice, otave in otavnika pa še otavnice, kolikor bo kdo hotel (C. Kosmač) ♪
  11.      otímati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ) zastar. 1. reševati, varovati (pred čim): s tem jih otima mnogih nevarnosti / ranjence otima pred smrtjo 2. (s silo) jemati, odvzemati: otimati komu plen ♪
  12.      otíp  -a m (ȋ) 1. značilnost snovi, zlasti tkanine, ki se zaznava s tipom, tipanjem: po videzu in otipu so ta vlakna podobna volni; tkanina z mehkim, svilenim otipom ♦ tekst. hladni otip ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti 2. glagolnik od otipati: oceniti kvaliteto blaga z otipom / otip z rokami, ustnicami / na otip prijetna tkanina ♪
  13.      otípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) 1. s tipanjem zaznati: v žepu je otipal nekaj trdega; videti, slišati in otipati / otipati s prsti, z roko // s tipanjem a) ugotoviti, najti: pravočasno je otipala kljuko in ušla b) spoznati: v temi je otipal materin obraz / slepec vsako stvar otipa / otipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce 2. tipajoč se dotakniti česa na več mestih: sadja ne bom jedel, ker si vsega otipal; otipal se je, če ima vse s seboj; pren., ekspr. radar otipa celotno ozemlje 3. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je otipal trebuh ● ekspr. senca je otipala ves prostor prešla čez ves prostor ♪
  14.      otipávati  -am nedov. (ȃ) 1. s tipanjem zaznavati: skrivaj je v žepu otipaval bankovec; gledati, okušati in otipavati // s tipanjem poskušati a) ugotoviti, najti: hodil je počasi in otipaval stopnice z nogo b) spoznati: slepi otrok otipava materin obraz / otipavati blago 2. tipajoč se dotikati česa na več mestih: ne otipavaj sadja; začeli so ga otipavati, če česa ne skriva; pren., ekspr. žaromet neprestano otipava taborišče 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je dolgo otipaval želodec 4. ekspr. previdno izpraševati, preizkušati: najprej ga je samo otipaval, nato pa kar naravnost vprašal; pred vsakim dogovarjanjem se dolgo otipavajo ● ekspr. otipavati komu jetra s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkrivati, odkrivati zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga ♪
  15.      otípen 1 -pna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na otip: našteval je slušne, otipne in druge prvine ♪
  16.      otipljív  -a -o prid., otipljívejši (ȋ í) 1. ki se da otipati: otipljiv izrastek na kosti; bula je otipljiva; to je resnica, otipljiva kakor kamen // ekspr. snoven, stvaren: poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo 2. ekspr. lahko ugotovljiv, zaznaven: prvi otipljivi rezultati, uspehi; njegov namen je otipljiv; ta napaka, razlika je prav otipljiva // prepričljiv, jasen: otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt uresničljiv ● ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; ekspr. v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv nazoren otipljívo prisl.: otipljivo dokazovati, pripovedovati; sam.: nič otipljivega niso našli ♪
  17.      otíranje  -a s (ȋ) glagolnik od otirati: otiranje telesa; otiranje z brisačo ♪
  18.      otírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. odstranjevati kaj mokrega s potegovanjem po površini: otirati pot s čela; solze si je otirala z dlanjo / otirati potno čelo // delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino; brisati: otirati oči z robcem; otirati si potni obraz z rokavom 2. knjiž. drgniti: otirati ozebline z mazilom; otirati si zaspane oči meti ● ekspr. otirati komu solze tolažiti ga; pomagati mu v nesreči otiráje: vzdihnil je, otiraje si pot s čela otirajóč -a -e: odšla je, otirajoč si solze ♪
  19.      otísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s stiskanjem odstraniti tekočino iz česa: kumare dobro otisni; otisniti zmečkano sadje 2. s pritiskanjem, tiščanjem poškodovati; otiščati: čevlji so ji otisnili noge otísnjen -a -o: otisnjene sadne tropine ♪
  20.      otóček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od otok: samoten otoček sredi oceana / otočki trave ♪
  21.      otòk  in otók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) star. oteklina: otok se je naglo širil ♪
  22.      otólči  otólčem [ou̯] dov., otólci otólcite in otolcíte; otólkel otólkla (ọ́) 1. s tolčenjem, udarjanjem odstraniti: otolči sneg s čevljev / otolkli so samo nekaj mernikov pšenice otepli 2. redko obtolči: otolči posodo / otolči si kolena otólčen -a -o: ves otolčen in opraskan je prišel domov; otolčeno sadje ♪
  23.      otolít  -a m (ȋ) nav. mn., anat. drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni kamenčki ♪
  24.      otomán  -a m (ȃ) 1. zastar. divan, otomana: spati na otomanu 2. tekst. močna ripsasta tkanina za plašče, kostime, blazinjenje pohištva: kostim iz otomana; neskl. pril.: otoman plašč ♪
  25.      otopéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati manj občutljiv za zunanje dražljaje: vsi čuti so mu otopeli; za bolečine je že otopel 2. izgubiti voljo, zanimanje za kaj: zaradi prestanega gorja je otopela; od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel / duševno otopeti // pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki: ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva / čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel; vest jim je že čisto otopela 3. redko postati top, manj oster: ostri robovi kamenja so hitro otopeli otopèl in otopél -éla -o: ostali so neprizadeti, otopeli; čustveno otopel človek; otopel za lepoto; prisl.: otopelo strmeti predse ♪

   24.294 24.319 24.344 24.369 24.394 24.419 24.444 24.469 24.494 24.519  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA