Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (22.744-22.768)


  1.      obskúren  -rna -o prid. (ȗ) knjiž. 1. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški: obskuren človek, politik 2. nepomemben, zakoten: objaviti članek v obskurnem časopisu ♪
  2.      obsôdba  -e ž (ō) glagolnik od obsoditi: prizadela ga je obsodba, da je len / ostra obsodba takega ravnanja / izreči, potrditi obsodbo; pogojna obsodba pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; smrtna obsodba; obsodba na denarno, zaporno kazen; obsodba v odsotnosti ♪
  3.      obsodílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se obsodi: slišati je bilo obsodilne glasove ♦ jur. obsodilna sodba sodba, s katero se ugotovi, da je obtoženec kriv in se mu kazen določi ali odpusti ♪
  4.      obsodíti  in obsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za izdajalca, sleparja; obsodili so ga za neumnega 2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje / okupator je narod obsodil na smrt 4. jur. s sodbo določiti kazen zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno ● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji obsójen -a -o: obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje ∙ ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora ♪
  5.      obsoréj  prisl. (ẹ̑) star. ob tem času, ob tej uri: tam cvete vsako leto obsorej šipek / še obsorej grem k pisarju, da napravimo pogodbo ♪
  6.      obsovražíti  in obsovrážiti -im, in obsovrážiti -im dov. (ȋ á ȃ; ā ȃ) knjiž., redko zasovražiti: če ga boš tepel, te bo obsovražil obsovrážen -a -o osovražen: obsovražen sosed ♪
  7.      obstájati 1 -am nedov. (ā) 1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo // redko živeti, shajati: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati ∙ moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov ♪
  8.      obstánek  -nka m (ȃ) 1. nadaljnje bivanje, obstajanje: boj za narodni obstanek; društvo se bori za svoj obstanek; obstanek civilizacije / publ. nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma življenje; ekspr. boj za goli obstanek za ohranitev življenja / nadaljnji obstanek ♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo 2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa: doma nimam več obstanka; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku tu mi ni več obstanka ∙ ekspr. pri njem denar nima obstanka ne hrani ga; je zapravljiv 3. redko obstoj, obstajanje: po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka izhajanja, ustanovitve / skrbeti za svoj obstanek ♪
  9.      obstáti  -stánem dov. (á ȃ) 1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane; obstati od presenečenja; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna obstane, če zasliši najmanjši šum; prestrašen obstane pred neznancem 2. prenehati spreminjati položaj: listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu; z očmi je obstal na očetovi sliki // prenehati delati, ustaviti se: črpalka je obstala; mlinsko kolo obstane; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo prenehalo obratovati 3. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal ostal živ, preživel // ne prenehati biti zanimiv, pomemben: to umetniško delo bo obstalo // redko živeti, shajati: kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane 4. star. biti, vzdržati: nihče ne obstane pri njem; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku doma mu ni več obstati 5. nar., v zvezi s pri vztrajati: kljub težavam je obstal pri svojih nazorih; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb. obstalo je samo pri besedah ostalo 6. zastar. priznati: obstati tatvino; ne obstane, da je to storil ● marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov ostala; nar. v teh predelih obstane sneg vse leto obleži, ne skopni; sredi besede je obstal je prenehal govoriti; nar. obstati na pol poti ne dokončati začetega ♪
  10.      obstáti 1 -stojím dov., obstój obstójte; obstál; nam. obstàt in obstát (á í) 1. ostati v stoječem položaju: povabila ga je, naj sede, pa je kar obstal; postavi se k steni in obstoj; otroci so vstali in mirno obstali; obstati kot prikovan 2. prenehati hoditi, se premikati: naredi nekaj korakov, pa spet obstoji; obstati pred vrati / toliko časa je obstal, da so šli drugi mimo postal // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna je obstala 3. redko ustaviti se, obstati: črpalka, ura obstoji / zaradi okvare je avtomobil obstal ♪
  11.      obstáti 2 -stojím nedov. (á í) v sedanjem času in deležniku na -č 1. biti, obstajati: v nekaterih deželah še obstoji rasno razlikovanje; obstoji veliko zvezd, ki jih ne moremo videti s prostim očesom; knjiž. resnica obstoji neodvisno od človeka / publ.: obstoji nevarnost, da prevlada tako mnenje nevarno je; obstoji sum, da je to storil njegov sin sumijo; obstoji vprašanje, kako rešiti ta problem vprašanje je; lepota tega jezika obstoji v blagoglasnosti ta jezik je lep zaradi blagoglasnosti 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot; obstajati: plen obstoji iz dveh zajcev; priprava obstoji iz več delov obstojèč -éča -e: družina, obstoječa iz treh članov; prim. obstoječ ♪
  12.      obstipácija  -e ž (á) med. nenormalno redko, težavno iztrebljanje; zaprtje: obstipacijo je povzročila neprimerna prehrana ♪
  13.      obstòj  -ôja m (ȍ ó) 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti: s poskusom dokazati obstoj kake snovi; biološki, telesni obstoj; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj; mesto praznuje obletnico obstoja nastanka, ustanovitve; pravica do obstoja; publ. dileme človekovega obstoja 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: boriti se za svoj, ekspr. za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj ∙ vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj težko je živel ♪
  14.      obstojèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki je, obstaja: zraven že obstoječe hiše so prizidali garažo; boriti se proti še vedno obstoječemu rasnemu razlikovanju / poiskati podatke v obstoječi literaturi / publ.: v obstoječih pogojih ne more delati takih razmerah; zagovarjati obstoječi red sedanji; tak, kot je; takrat obstoječe razmere takratne; za gradnjo so porabili že vsa obstoječa sredstva vsa sredstva, ki so jih imeli; upoštevati je treba obstoječe stanje dejansko / publ., z oslabljenim pomenom ko so odstranili obstoječe težave, je delo steklo ♦ jur. obstoječi predpisi, zakoni veljavni predpisi, zakoni; sam.: kritizirati vse obstoječe; prim. obstati ♪
  15.      obstójen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak; proti vlagi obstojna snov odporna; tako jeklo je na zraku dobro obstojno ♦ teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti // ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina 2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov; pivo je obstojno nekaj mesecev; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne ● zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni obstójno prisl.: obstojno obarvana tkanina ♪
  16.      obstójnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost obstojnega: a) obstojnost barv / obstojnost proti vlagi, vročini odpornost / kemična obstojnost spojine b) s hlajenjem povečamo obstojnost mesa; pasterizirano mleko ima večjo obstojnost / obstojnost blaga iz sintetičnih vlaken trpežnost ♪
  17.      obstopíti  in obstópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) postaviti se, stopiti okrog koga: novinarji so ga obstopili; otroci so obstopili mater / poslopje so obstopili od vseh strani ♪
  18.      obstránski  -a -o prid. (á) ki je, se nahaja ob strani: obstranski del telesa; vse obstranske jaške so zasuli / ta izhod je obstranski stranski ♦ bot. obstranski poganjek // redko postranski, manj pomemben: obstranske teme kongresa ♪
  19.      obstrél  -a m (ẹ̑) knjiž., redko obstreljevanje: tri dni je bila vas pod hudim topovskim obstrelom ◊ med. rana, ki jo naredi krogla ob oplazenju telesa ♪
  20.      obstrelína  -e ž (í) med. rana, ki jo naredi krogla ob oplazenju telesa ♪
  21.      obstréti  -strèm dov., obstŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. pregrniti: obstreti posteljo / jutranje sonce jih je obstrlo obsijalo obstŕt -a -o: ves je bil obstrt s svetlobo ♪
  22.      obstríči  -strížem dov., obstrízi obstrízite; obstrígel obstrígla (í) s striženjem obdelati: obstriči grm; živo mejo je lepo obstrigel ♪
  23.      obstruírati  -am nedov. in dov. (ȋ) jur., v nekaterih državah v parlamentu si prizadevati proti sprejemu kakih sklepov: večina poslancev je obstruirala redno delo ♪
  24.      obstrúkcija  -e ž (ú) 1. jur., v nekaterih državah prizadevanje opozicijske stranke, opozicijskih strank v parlamentu proti sprejemu kakih sklepov: poslanci so začeli z obstrukcijo / parlamentarna obstrukcija 2. knjiž. nasprotovanje kakim prizadevanjem sploh: preprečiti obstrukcijo ◊ med. zamašitev, začepitev cevastega organa ♪
  25.      obstrukcioníst  -a m (ȋ) jur., v nekaterih državah kdor obstruira: zbralo se je nekaj obstrukcionistov ♪

   22.619 22.644 22.669 22.694 22.719 22.744 22.769 22.794 22.819 22.844  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA