Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (19.719-19.743)


  1.      modroslóvec  -vca m (ọ̑) star. filozof: to vprašanje dela modroslovcem že dolgo težave / modroslovci in medicinci slušatelji filozofske fakultete ♪
  2.      modroslóvje  -a s (ọ̑) star. filozofija: zgodovina modroslovja / končati tretji letnik modroslovja filozofske fakultete ♪
  3.      modroslóvski  -a -o prid. (ọ̑) star. filozofski: modroslovski spisi / modroslovska fakulteta ♪
  4.      modróst  -i ž (ọ̑) 1. lastnost modrega človeka: občudoval je modrost svoje žene; spoštovali so ga zaradi njegove modrosti; ekspr. človek velike modrosti / podvomili so o modrosti njegove odločitve primernosti, ustreznosti 2. kar vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: te besede so velika modrost; življenjska modrost; modrost v pregovorih / stara modrost pravi: kamen do kamna palača 3. ekspr. misel, spoznanje: vsi so tiščali tja, kjer je on razkladal svoje modrosti; rad je poslušal burkeževe premetene modrosti / iron. sit sem tvojih modrosti 4. ekspr. znanje: mož brez večje jezikovne modrosti; bil je nabit z vso mogočo modrostjo / glava mu je omahovala od same modrosti / šolska modrost 5. rel. krepost, ki človeku daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je Bogu ljubo: rasti v modrosti ● iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; kamen modrosti po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; preg. stara kost je modrost star človek je razmeroma zelo moder, izkušen; preg. previdnost je mati modrosti kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden ♪
  5.      módul  -a m (ọ̑) teh. 1. sestavljivi del kake naprave: sestaviti module / komandni modul del nekaterih vesoljskih ladij z napravami za upravljanje in posadko; lunarni modul del vesoljske ladje, s katerim se pristane na luni; pohištveni moduli 2. izbrana osnovna mera za velikost česa: pri načrtovanju upoštevati modul / delati gradbene elemente po modulu ◊ elektr. pomnilniški modul pomnilnik z najmanjšo zmogljivostjo; fiz. prožnostni modul količina, ki pove, kako sila pri natezanju spremeni obliko telesa; mat. modul število, ki izraža kako razmerje; strojn. modul standardna osnovna mera za velikost zob pri zobnikih ♪
  6.      modulácija  -e ž (á) 1. knjiž. spreminjanje višine, barve glasu in hitrosti v govoru: pomen modulacije za pravilno podajanje besedila / modulacija besed, stavka / njen glas je bil sposoben bogate modulacije; pren. pri tem slikarju so zlasti izrazite barvne modulacije // muz. prehod iz ene tonalitete v drugo: skladba se odlikuje po bogati modulaciji 2. elektr. vplivanje na visokofrekvenčno nihanje z nihanjem z nižjo frekvenco: frekvenčna modulacija ♪
  7.      modulacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na modulacijo: skladatelj je pokazal velik smisel za modulacijske menjave / modulacijski vod; modulacijska linija ♪
  8.      moduláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na modul: modularni sistem / modularne mere ♦ grad. modularni blok večji zidak, izdelan v modularnih merah, navadno z votlinicami ♪
  9.      módulen  -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na modul: modulni sistem / modulne mere ♪
  10.      modulírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. spreminjati višino, barvo glasu in hitrost v govoru: zna lepo modulirati / igralec je z občutkom moduliral besedilo / v visokih smrekah je zašumel veter in začel modulirati // muz. prehajati iz ene tonalitete v drugo: skladatelj učinkovito modulira melodijo 2. elektr. vplivati na visokofrekvenčno nihanje z nihanjem z nižjo frekvenco: modulirati nihanje oddajnika modulíran -a -o: rafinirano moduliran alt igralke; modulirana visokofrekvenčna nihanja ♪
  11.      módus  -a m (ọ̑) knjiž. način: iskati modus, ki bi zagotovil pravilno financiranje; modus izražanja umetnine ◊ filoz. stanje kake stvari, ki je bolj slučajno kot nujno; jur. odredba v darilni pogodbi ali oporoki, po kateri mora obdarjenec oziroma dedič dobljeno premoženje delno ali v celoti porabiti za določen namen; lingv. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; naklon; muz. starogrška in srednjeveška tonska lestvica ♪
  12.      moféta  -e ž (ẹ̑) geol. razpoka na pojemajočem vulkanu z uhajajočimi plini, zlasti ogljikovim dioksidom: raziskovati mofete ♪
  13.      mogòč  tudi mogóč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) 1. ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja: kateri so mogoči vzroki, da motor ne vžge; napravite vse mogoče rešitve naloge / niti najmanjši dvom ni več mogoč; na to vprašanje je mogoč samo en odgovor; na tem področju bi bile te rastline prav mogoče bi lahko uspevale // navadno v povedni rabi ki se lahko uresniči, nastopi: nastop službe je mogoč takoj; druga izdaja knjige je še mogoča; poplava je v tem deževju precej mogoča; vrnitev v takih razmerah ni bila več mogoča 2. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje; lepaki vseh mogočih barv; vse mogoče stvari prodaja; uporabil je vsa mogoča sredstva / uporabljal je ves mogoči material / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko; sam.: govorili smo o mogočem in resničnem; govoriti o vsem mogočem; prim. moči ♪
  14.      mogóče  prisl. (ọ́) 1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost a) uresničitve: ni nam bilo mogoče počistiti sobe; ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt., ekspr. brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: tega ni mogoče brati; to snov je mogoče predelati; stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti 2. izraža ne popolno prepričanost o čem: mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni; mogoče bo pa on popravil; mogoče pa on to ve; mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv; mogoče je pa res // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več 3. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej; mogoče bi stvar še nekoliko popravili; mogoče bi še soseda vprašali za nasvet 4. v vprašalnem stavku izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo: ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja; ali mogoče želite še kaj drugega; elipt. bi mogoče še malo torte 5. v medmetni rabi izraža a) zadržano pritrjevanje: boš prišel jutri? Mogoče; premalo znaš. Že mogoče, tovariš b) v zvezi ni mogoče presenečenje, začudenje: nabral je celo košaro gob. Ni mogoče 6. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni ♪
  15.      mogóčen  -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄) nav. ekspr. 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo // ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo 2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast ● ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše mogóčno prisl.: iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega ♪
  16.      mogóčnež  -a m (ọ̑) nav. ekspr. kdor ima veliko oblast, moč: čutiti strah pred mogočneži; politični mogočnež; trdosrčen mogočnež; mogočneži krajevne oblasti; naklonjenost mogočneža / redko denarni mogočnež denarni mogotec ● ekspr. hrasta mogočneža, ki je rastel ob poti, ni več zelo velikega, košatega hrasta ♪
  17.      mogóčnica  -e ž (ọ̑) ekspr., rabi se samostojno ali kot prilastek zelo velika stvar: bukve mogočnice, ki je stala ob poti, ni več ♪
  18.      mogočnják  -a m (á) slabš. zelo bogat in vpliven človek: prositi mogočnjake za pomoč; ljudstvo bi na poziv voditeljev planilo po mogočnjakih; siromaki in mogočnjaki / denarni, kmečki mogočnjak / redko mogočnjak krajevne oblasti mogočnež, mogočnik ● ekspr. v daljavi se je lesketal notranjski mogočnjak Snežnik največji hrib ♪
  19.      mogóčnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost mogočnega: začel je dvomiti o svoji mogočnosti in oblasti / po mogočnosti presega ta drama vse druge / poletno sonce je sijalo v svoji mogočnosti 2. star. možnost: ta mogočnost ni izključena; pretresali smo vse mogočnosti / govorijo o mogočnosti novih nesreč ● ekspr. naprtili so mu vse mogočnosti in nemogočnosti zelo številne in mnogovrstne stvari ♪
  20.      mogôta  -e ž (ó) star. mogočnost: možakar je sijal od mogote / prednjo je stopil v vsej svoji mogoti // v zvezi roža mogota, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati rožo mogoto ♪
  21.      móhant  -a m (ọ̑) gastr. skuta ostrega vonja in pikantnega okusa, narejena iz posnetega kravjega mleka: za malico je imel kepo mohanta ♪
  22.      moher  -ja tudi mohair -ja in -a [mohêr] m (ȇ) tekst. volna angorske koze: tkanina iz moherja // tkanina iz te volne: ženski plašč iz moherja; neskl. pril.: moher preja, volna ♪
  23.      Mohôrjev  -a -o prid. (ó) v zvezi Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine ♪
  24.      mohôrski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na Mohorjevo družbo: mohorske knjige / mohorski pisatelji / mohorska povest povest, napisana v preprostem slogu in navadno s poučno vsebino ♪
  25.      Móhsov  -a -o [mosov] prid. (ọ̑) min., v zvezi Mohsova trdotna lestvica razvrstitev, vrsta določenih mineralov, po kateri se določa stopnja trdote ♪

   19.594 19.619 19.644 19.669 19.694 19.719 19.744 19.769 19.794 19.819  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA