Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Te (19.069-19.093) 
- mehanístičen -čna -o prid. (í) mehanicističen: mehanistični nauk, nazor; to je mehanistična razlaga evolucije ◊ filoz. mehanistični materializem mehanični materializem mehanístično prisl.: skladnosti med podobo in predmetom ni pojmoval mehanistično ♪
- mehanizácija -e ž (á) 1. glagolnik od mehanizirati: a) mehanizacija in avtomatizacija dela, proizvodnje / mehanizacija kmetijstva b) mehanizacija gibov; mehanizacija tipkanja 2. navadno s prilastkom stroji, tehnične naprave, ki opravljajo delo s človekovim sodelovanjem: na gradbišču uporabljajo najmodernejšo mehanizacijo; kmetijska, pisarniška mehanizacija ♪
- mehanízem -zma m (ȋ) 1. skupek strojnih delov za uravnavanje, prenašanje gibanja, delovanja: izpopolniti, sprožiti, ustaviti mehanizem; mehanizem pisalnega stroja, ure; mehanizem za premikanje, zaviranje / krmilni, pogonski, prenosni mehanizem; pren. hoteli so biti ljudje, ne pa samo mehanizmi // publ., s prilastkom skupina organov z določeno funkcijo; aparat: menijo, da je človekov fiziološki mehanizem prirejen za toplo podnebje; gimnastične vaje ugodno delujejo na dihalni mehanizem 2. publ., s prilastkom kar omogoča, uravnava določeno delovanje, dejavnost: vodenje državnega mehanizma; potreben je enoten izvršilni mehanizem / sprostitev kreditnega, tržnega mehanizma; mehanizem cen // s prilastkom sistem, način: mehanizem mednarodne delitve dela; mehanizem produkcije / komedijski mehanizem tega dramatika se skoraj ne spreminja ◊ nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; teh. ročični, vijačni mehanizem ♪
- mehanizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. uvesti stroje za opravljanje kakega dela: mehanizirati košnjo, molžo / mehanizirati gospodinjstvo; kmetijstvo se vse bolj mehanizira // opremiti s stroji: luko, obrat so že precej mehanizirali 2. s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje, zavesti: mehanizirati gibe ♦ ped. mehanizirati poštevanko naučiti se jo tako, da se lahko uporablja brez razmišljanja, sklepanja // ekspr. povzročiti, da kaj sploh poteka brez sodelovanja volje, zavesti: mesto mehanizira vse življenje mehanizíran -a -o: mehaniziran obrat; postopek je zdaj že mehaniziran ♪
- mehanografíja -e ž (ȋ) 1. veda o mehanskih strojih, napravah za obdelavo podatkov in o njihovi praktični uporabi: hitro se je uveljavil na področju mehanografije / posvetovanje o mehanografiji / center, oddelek za mehanografijo za obdelavo podatkov s takimi stroji, napravami 2. adm. mehanski stroji, naprave za obdelavo podatkov: prodati zastarelo mehanografijo; stroji za luknjanje, razvrščanje kartic in druga mehanografija ♪
- mehanográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mehanografe ali mehanografijo: obiskovati mehanografski tečaj / izpisovanje faktur z mehanografskimi stroji / mehanografska obdelava podatkov ♪
- mehánski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo: trenje, trki in drugi mehanski pojavi / mehanske lastnosti; mehanska trdnost stekla / mehanski filter 2. povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem: mehanski dražljaji / mehansko čiščenje obleke z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem / mehanske poškodbe poškodbe zaradi udarca, vboda, padca 3. teh. ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi: mehanski dvigalnik; mehanska stiskalnica / mehanska regulacija / mehanska roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka 4. redko ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti; mehaničen: mehansko reševanje nalog ◊ filoz. mehanski materializem mehanični
materializem; fiz. mehanski ekvivalent toplote v joulih izraženo delo, ki ustreza eni kilokaloriji; mehanski izkoristek razmerje med močjo, ki jo stroj oddaja, in močjo, ki se stroju dovaja; mehanska energija energija, ki jo ima telo zaradi svoje lege ali gibanja; teh. mehanska obdelava obdelava, s katero se materialu spreminja oblika; mehanska tehnologija tehnologija, ki obravnava spreminjanje oblike materiala mehánsko prisl.: material najprej kemično, nato pa še mehansko obdelajo; ti pojavi se ne dajo razložiti mehansko ♪
- méhast -a -o prid. (ẹ̑) redko podoben mehu: mehasti rokavi / ekspr. mehaste veke otekle, nabrekle ♪
- mehčálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) mehčalo: tej umetni snovi dodajo mehčalce / mehčalec za vodo ♪
- mehčánje -a s (ȃ) glagolnik od mehčati: priprava za mehčanje mesa / mehčanje grozdja / sredstvo za mehčanje vode ◊ lingv. mehčanje sprememba soglasnika zaradi sledečega sprednjega samoglasnika; med. mehčanje možganov odmiranje in utekočinjanje možganskega tkiva zaradi zamašitve odvodnice ♪
- mehčáti -ám nedov. (á ȃ) 1. delati kaj tako, da se (rado) a) udere, vda: sonce je mehčalo asfalt; sneg se že mehča b) gnete, oblikuje: z gretjem mehčati vosek c) reže, grize: mehčati meso; avgusta se je grozdje že mehčalo postajalo sočno, zrelo 2. delati kaj tako, da daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: to mazilo dobro mehča kožo; mehčati usnje / z masažo mehčati komu prste z gibanjem, stiskanjem delati jih (bolj) gibčne 3. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: bratova odločnost ga je vse bolj mehčala; mehčati koga z grožnjami, pretepanjem / mehčati upornost, zakrknjenost delati jo manj izrazito, močno 4. ekspr. delati kaj tako, da izraža prijaznost, naklonjenost: samo modre, ljubeznive oči so mehčale
njegov resni obraz / lirični opisi pokrajine mehčajo mračnost romana ● ekspr. saj se mu možgani mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren ◊ kem. mehčati vodo odstranjevati iz nje kalcijeve in magnezijeve soli; lingv. mehčati soglasnik tvoriti ga s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; tvoriti ga hkrati z dvigom jezične ploskve kot pri glasu j; palatalizirati mehčán -a -o: mehčani soglasnik ♪
- mehčáva -e ž (ȃ) knjiž., redko 1. mehčanje: postopna mehčava 2. mehkost: prijetna mehčava trave / mehčava oblakov 3. mehki del česa: mehčava v gnezdu / mehčava stegen mehki, mesnati del; mečava / iti čez mehčavo mehka, razmočena tla ♪
- mêhek in mehák mêhka -o tudi -ó prid., mehkéjši stil. méčji (é ȃ é) 1. ki se pod pritiskom (rad) udere, vda: mehka blazina, preproga / telo črva je mehko / mehki sneg jih ni držal; mehka, razmočena tla / mehki svinčnik ki ob manjšem pritisku dela vidno črto // ki se da (rad) gnesti, oblikovati: glina, vosek in druge mehke snovi / dobra, mehka zemlja je tam ki se da (rada) obdelovati / gospodje v cilindrih in mehkih klobukih // ki se da (rad) rezati, gristi: meso je mehko, saj se je dolgo kuhalo / grozdje, sadje je že mehko sočno, zrelo 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: svila, žamet in druge mehke tkanine; rokavice iz dobrega, mehkega usnja / na obrazu je čutil njene mehke lase; mačka z mehko dlako / to mazilo naredi kožo mehko / držal je njeno toplo, mehko roko v svoji 3. knjiž. neizrazito izbočen, zaobljen: mehki valovi;
mehke gube oblačila / mehka dolenjska pokrajina rahlo valovita 4. knjiž. ki se ne pojavlja v intenzivni stopnji, v močni obliki: odgovorila mu je z mehkim stiskom roke / po nekaj dnevih burje je postal zrak mehek topel; mehko spomladansko sonce / mehke, pastelne barve; mehka, ugašajoča svetloba / slišati je bilo mehke akorde 5. ekspr., navadno v povedni rabi obziren, popustljiv, prizanesljiv: predstojnik je bil sumljivo mehek; biti mehek s kaznjenci, z otroki / mehka materina roka // pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: komaj so ga začeli tepsti, že je bil mehek; oče je bil že precej mehek, zato mu je vneto dokazovala dalje 6. nav. ekspr. ki izraža prijaznost, naklonjenost: prigovarjal mu je z mehkim glasom; mehek nasmeh; pikra poteza v sicer mehkem obrazu; zazrla se je v njegove mehke, modre oči / mehko
čustvo 7. nav. ekspr. občutljiv, hitro ganjen: ženske so mehke, zato hitro jokajo / mehka slovanska duša, narava ● mehki pristanek vesoljske ladje, naprave pristanek, pri katerem se ladja, naprava ne razbije, poškoduje; ta jezik je mehek ima sorazmerno veliko samoglasnikov; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; jajce z mehko lupino jajce, ki nima apnenčastega ovoja; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; ekspr. napori so veliki, gospoda pa preveč mehka neodporna, mehkužna; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; pog., ekspr. do polnoči so bili že vsi (precej) mehki (precej) pijani, vinjeni; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti,
povedati, kar se želi, zahteva ◊ agr. mehki sir zorjen sir z večjim odstotkom vode v brezmastni snovi; mehko vino vino, ki vsebuje malo kisline, čreslovine, navadno tudi manj alkohola; anat. mehko nebo nebo iz mehkega tkiva; bot. mehka stoklasa latasta trava, ki raste na suhih tleh, Bromus mollis; fot. mehki negativ negativ, ki nastane pri premalo časa trajajoči osvetlitvi ali premalo časa trajajočem razvijanju; mehka gradacija postopno prehajanje od svetlo sivih odtenkov v temno sive; gastr. mehka moka moka iz zelo drobnih delcev; kem. mehka voda voda, ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; kor. mehki copatki za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom; les. mehki les les z razmeroma majhno gostoto; lingv. mehki soglasnik soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik; soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. mehki čankar spolna bolezen z eno ali več razjedami z mehkimi robovi na spolovilih; metal. mehki svinec svinec, ki mu ni dodan kak drug element; mehke kovine kovine z majhno trdoto; mehko žarjenje žarjenje, pri katerem se kovini, zlitini zmanjša trdota; teh. mehki lot ali mehka spajka lot ali spajka z nizkim tališčem; tisk. knjiga z mehkimi platnicami s platnicami iz tanjše lepenke; um. mehki slog gotski umetnostni slog okoli leta 1400 mêhko in mehkó prisl.: mehko božati po dlaki, roki; mehko odgovoriti, reči; vesoljska ladja je mehko pristala na lunini površini; mehko ravnati z ujetniki; mehko stisniti roko; mehko valovita pokrajina / mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; mehko vezana
knjiga knjiga, vezana v mehke platnice ∙ žarg., avt. mehko speljavati počasi; ekspr. v mladosti mu ni bilo mehko postlano živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave; ekspr. mehko mu je pri srcu je ganjen, vznemirjen mêhki -a -o, v predložni zvezi mêhki in méhki sam.: kuhati, skuhati kostanj do mehkega; kadar spi na mehkem, ga boli hrbet; ekspr. nič ne dela, živi pa na mehkem živi udobno, v izobilju; hoditi po mehkem; v mehko, redko na mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; nekaj mehkega je v njegovih gibih, pogledih ♦ lov. strel v mehko v drobovje ♪
- mehko... prvi del zloženk nanašajoč se na mehek: mehkočuten, mehkolas / mehkosrčnež ♪
- mehkôba -e ž (ó) 1. ekspr. popustljivost, prizanesljivost: zanašal se je na njegovo mehkobo in dobrodušnost / v uradnikovem glasu je začutil mehkobo / s smehom je hotel prikriti mehkobo, ki ga je obšla ganjenost 2. mehkost: mehkoba tal / mehkoba, barva in čistost vlaken / mehkoba barv, tonov ♪
- mêhkost tudi mehkóst -i ž (é; ọ̑) 1. lastnost, značilnost mehkega: gladkost, prožnost, mehkost izdelka / mehkost in usklajenost gibov 2. ekspr. popustljivost, prizanesljivost: očetova nepopustljivost in materina mehkost / hotel je prikriti svojo mehkost ganjenost ♪
- mehkôta -e ž (ó) knjiž., redko mehkost: krhkost, mehkota, trdota in druge lastnosti / očetova nepopustljivost in materina mehkota popustljivost, prizanesljivost ♪
- mehkúž -a m (ū) 1. star. mehkužen človek: same ženske so ga vzgajale, zato je tak mehkuž in sanjač 2. rak po levitvi, dokler še nima oklepa: mehkuž ostane v skrivališču kak teden ◊ agr. jajce, ki nima trdega apnenčastega ovoja ♪
- mehkúžec -žca m (ȗ) 1. nav. mn., zool. živali z mehkim telesom brez notranjega ogrodja, Mollusca: polži, školjke in drugi mehkužci 2. redko mehkužen človek: debeluharji in mehkužci so omagali že na pol poti ♪
- mehkúžen -žna -o prid. (ú ū) ekspr. ki se zaradi navajenosti na udobje, pretirane občutljivosti boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: mehkužni otroci so kar naprej bolni; predobro se jim godi, zato so vsi mehkužni; ne bodi tako mehkužen in len / v mestih je življenje vedno bolj mehkužno ♪
- mehkúžiti -im nedov. (ú ȗ) ekspr. povzročati, da se kdo boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: udobje je vojake vedno bolj mehkužilo; mehkužiti se v varnosti in brezdelju / značaj se mu mehkuži // pretirano negovati, razvajati: le mehkuži ga, da ne bo za nobeno rabo ♪
- mehníca -e ž (í) nar. 1. medna hruška: v vrhu se je odtrgala tepka .. in se naposled razčesnila pred Žefovimi nogami. Žef se je sklonil, pobral mehnico .. in snedel (C. Kosmač) 2. neodločen, bojazljiv človek: kakšen fant neki, prava mehnica je ♪
- mehúr -ja m (ú) 1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino: mehur se je naredil; predreti mehur; milni mehur; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine vode; pren., knjiž. mehurji luči 2. polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe: na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin; gnojni mehurji // tej podobna tvorba sploh: obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji 3. organ za zbiranje seča: prehladil si je mehur; bolečine v mehurju / izprazniti bolniku mehur; vulg. odcediti si, pog., ekspr. olajšati si mehur opraviti malo potrebo / napihniti (svinjski) mehur / sečni mehur // nekdaj vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka: mehur s tobakom je šel iz rok v roke; v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja / tobačni mehur / mehur tobaka ◊ anat. žolčni mehur mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč; bot. plavalni mehur z zrakom napolnjeni del steljke; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; zool. črnilni mehur črnilna žleza; vzdušni ali ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih ♪
- mehúrčast -a -o prid. (ú) 1. poln mehurčkov: ves je opečen in mehurčast; led je bil prevlečen z mehurčasto plastjo 2. podoben mehurčku: mehurčast izpuščaj; mehurčasta žleza / tkanina mehurčastega videza ♪
- mehúrček -čka m (ū) manjšalnica od mehur: zračni mehurčki se dvigajo iz vode; milni mehurčki / testo je mehko in v njem se delajo mehurčki / na koži se mu zaradi vročine delajo mehurčki; pren., ekspr. loviti mehurčke slave ◊ anat. pljučni mehurček najmanjša votlinica v pljučih; teh. mehurček libele zrak v cevki libele, ki kaže vodoravno lego; zool. prebavni mehurček votlinica v citoplazmi praživali, v kateri se prebavlja hrana ♪
18.944 18.969 18.994 19.019 19.044 19.069 19.094 19.119 19.144 19.169 
