Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Te (1.569-1.593) 
- dvópredméten -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) šol. ki obsega dva učna, študijska predmeta: odločil se je za dvopredmetno študijsko skupino / dvopredmetni študij ♪
- dvóstèzen -zna -o [tǝz] prid. (ọ̑-ǝ̏) ki ima dve stezi: dvostezno kegljišče / redko dvostezna cesta dvopasovna cesta ♪
- dvóštevílčen -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) mat. ki je iz dveh številk: dvoštevilčno število ♪
- dvótákten -tna -o prid. (ọ̑-ȃ) 1. muz. ki je iz dveh taktov: dvotakten glasbeni motiv 2. strojn., navadno v zvezi dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib ♪
- dvótédenski -a -o [dǝn] prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva tedna: dvotedenski dopust; dvotedensko bivanje 2. star dva tedna: dvotedenski dojenček ♪
- dvóústen -tna -o prid. (ọ̑-ȗ) bot. dvoustnat: dvoustni cvetni venec; čašni listi so zrasli v dvoustno cev ♪
- dvóvalénten -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) kem. ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini: dvovalentno železo ♪
- dvóvráten -tna -o prid. (ọ̑-á) ki ima dvoje vrat: dvovraten avtomobil / dvovratna omara ♪
- dvóvŕsten -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) 1. postavljen v dveh vrstah: dvovrstna razporeditev čete / dvovrstni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstah ♦ agr. dvovrstni ječmen dvovrstnik 2. ki je dveh ali več različnih vrst: dvovrstna prehrana ♪
- eboníten -tna -o prid. (ȋ) ki je iz ebonita: ebonitna palica, plošča ♪
- écarté -ja [ekarté] m (ẹ̑) francoska igra s kartami, navadno za dve osebi: igral je z njim écarté ♪
- edinovŕsten -tna -o prid. (ȓ) knjiž., redko edinstven, enkraten: edinovrstna pesniška zbirka ♪
- efékten 1 -tna -o prid., eféktnejši (ẹ̑) nanašajoč se na efekt: efektna izvedba plesa; zaključil je z efektno poanto / svojim izdelkom so dajali zelo efektna imena / efektna uskladitev vseh faktorjev v gospodarstvu ◊ tekst. efektna nit, preja nit, preja, namenoma neenakomerno izdelana eféktno prisl.: zadnje besede je izgovoril efektno ♪
- efékten 2 -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na efekte: efektna borza / srečka efektne loterije ♪
- einsteinij -a [ájnštaj-] m (ȃ) kem. umetno pridobljen redek radioaktivni element, Ei ♪
- eklatánten -tna -o prid. (ȃ) očiten, jasen, prepričljiv: eklatanten dokaz, primer / položaj v kolonialnih področjih je eklatanten izraz preživelega sistema ♪
- ekliméter -tra m (ẹ̄) teh. geodetska priprava za posredno določanje višinske razlike med dvema točkama ♪
- ékosistém -a m (ẹ̑-ẹ̑) biol. sistem odnosov med živimi bitji in neživo naravo: vplivi onesnaževanja na ekosisteme; ekosistem na travniku, v gozdu ♪
- ekrazíten -tna -o (ȋ) pridevnik od ekrazit: ekrazitna granata ♪
- eksákten -tna -o prid., eksáktnejši (ȃ) 1. ki temelji na ugotovljivih spoznanjih: nove eksaktne dejavnosti; eksaktna znanost; eksaktno pravilo; eksaktno raziskovanje v bakteriologiji / postaviti umetnostno zgodovino na eksaktne temelje / matematika kot eksaktna veda 2. natančen, točen: eksaktna doslednost; njegova izpoved je pri vsej metaforiki eksaktna; eksaktno izražanje, mišljenje eksáktno prisl.: eksaktno dokazati, povedati ♪
- eksantém -a m (ẹ̑) med. bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici; izpuščaj: akutni, luetični eksantem ♪
- ekscénter tudi ekscênter -tra m (ẹ̄; ē) strojn. okrogla plošča, pri kateri os vrtenja ne gre skozi njeno središče, izsrednik: gibanje ekscentra; gred z ekscentri ♪
- eksisténca -e ž (ẹ̑) 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti; obstajanje, obstoj, bivanje: dokazati, zanikati eksistenco kake stvari; eksistenca naroda; konec biološke eksistence / preteklost mu greni eksistenco v novi družbi; komisija je z delom opravičila svojo eksistenco; individualna in družbena eksistenca ♦ filoz. eksistenca po eksistencialistični filozofiji kar določa človeka kot človeka; filozofija eksistence 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: s trudom si je ustvaril eksistenco; boriti se za eksistenco; odvisnost delavčeve
eksistence od delodajalca / gospodarska kriza je uničila njegovo eksistenco; nima še nobene prave eksistence zaslužka, položaja / s tem si je zagotovil umetniško eksistenco med rojaki 3. nav. slabš. človek, oseba: v tem lokalu se zbirajo sumljive eksistence; izgubljena, ponesrečena eksistenca ♪
- eksistenciálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na eksistenco, bivanjski: eksistencialni položaj naroda; eksistencialni problem človeka ♦ filoz. eksistencialna filozofija; eksistencialna sodba sodba, v kateri se potrjuje ali zanika obstoj subjekta ♪
- eksistenciálija -e ž (á) filoz. kar je za človekovo bivanje bistveno, določujoče: v pisatelju sta stiska in absurd prisotna kot njegovi poglavitni eksistencialiji ♪
1.444 1.469 1.494 1.519 1.544 1.569 1.594 1.619 1.644 1.669