Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Te (1.519-1.543) 
- drstítev -tve ž (ȋ) glagolnik od drstiti se: drstitev jegulje; prepovedati lovljenje rib v času drstitve ♪
- drúgokategórnik -a m (ū-ọ̑) žarg., šah. kdor igra, tekmuje v drugi kategoriji: turnirja se je udeležilo več prvokategornikov in drugokategornikov ♪
- drugopólten -tna -o [u̯t] prid. (ọ̑) ki je druge polti, rase: drugopoltni ljudje; drugopoltno pleme ♪
- drugôten -tna -o prid. (ó) 1. ki je po pomembnosti, vrednosti na drugem mestu: literatura je zanj drugotnega pomena; zaslužek je pri njem igral drugotno vlogo 2. ki se pojavi za prvim, glavnim: drugotni učinki atomske eksplozije; drugotni spolni znaki ◊ gozd. drugotni poganjek poganjek, ki zraste iz starega tkiva ♪
- drúgovŕsten -tna -o prid. (ū-ȓ) ki je po kakovosti, pomembnosti na drugem mestu; drugorazreden: drugovrstna moka // ekspr. slabši, manjvreden: poplava drugovrstne literature / drugovrstna vloga stranska, postranska ♪
- drugovŕsten -tna -o prid. (ȓ) redko drugačen, različen: drugovrstni pogledi ♪
- drúžbenokorísten -tna -o prid. (ȗ-ȋ) ki koristi družbi: priznati študij kot družbenokoristno delo / družbenokoristno delo prva leta po 1945 upravna kazen v obliki prisilnega dela ♪
- družítev -tve ž (ȋ) glagolnik od družiti: samoupravne enote temeljijo na načelu družitve zakonodajne in izvršne oblasti ♪
- drzovítež -a m (ȋ) star. drznež: če bi ne bil tak drzovitež, bi ga bili že zdavnaj ujeli / nihče ne mara tega drzoviteža ♪
- dualitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. dvojnost: njegovo delo predstavlja dualiteto znanstvene misli in umetniške ustvarjalne moči ♪
- dubléten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dubleto: dubletni izvod knjige / akcentsko dubletni glagoli ♪
- dúcaten -tna -o prid. (ū) raba peša 1. ki ima za osnovo število dvanajst: ure in mesece štejemo po ducatnem sistemu 2. ekspr. nepomemben, povprečen: ducatni ljudje ♪
- duhovítež -a m (ȋ) ekspr. duhovit človek: pri ženskah je veljal za velikega duhoviteža; vsi so se smejali temu duhovitežu in šaljivcu ♪
- duhtênje -a s (é) glagolnik od duhteti: duhtenje cvetja ♪
- duhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) star. dišati, dehteti: šmarnice opojno duhtijo; vse duhti in cvete; brezoseb. duhtelo je po lipovem cvetju duhtèč -éča -e: duhteči cvetovi; duhteča pokrajina; duhteče pecivo ♪
- duplicitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. dvojnost, podvojenost: dupliciteta mnenj; dupliciteta norm ♪
- duplikáten -tna -o (ȃ) pridevnik od duplikat: duplikatni ključi ♪
- dušítev -tve ž (ȋ) glagolnik od dušiti: dušitev delavskega gibanja / dušitev zvoka ♪
- dvaintridesetérka -e ž (ẹ̑) biblio. knjiga, ki sestoji iz tiskovnih pol, razdeljenih na dvaintrideset listov: zbirka starih dvaintrideseterk ♪
- dvajseterák -a m (á) lov. jelen, ki ima na vsakem rogu po deset odrastkov: ustrelil je dvajseteraka / nepravilni dvajseterak ki ima na enem rogu deset, na drugem pa manj odrastkov ♪
- dvajsetérec in dvajsetêrec -rca m (ẹ̑; ȇ) geom. telo, ki ga omejuje dvajset skladnih enakostraničnih trikotnikov; ikozaeder ♪
- dvajsetéro štev. neskl. (ẹ̑) skupina dvajsetih enot: dvajsetero mož ♪
- dvájsetléten -tna -o prid. (ȃ-ẹ̑) 1. star dvajset let: dvajsetletna študentka 2. ki traja dvajset let: v dvajsetletnem delu si je nabral bogatih izkušenj ♪
- dvákraten tudi dvákráten -tna -o prid. (ȃ; ȃ-ā) 1. dvakrat tolikšen: s tem boš imel dvakratne stroške; dvakratna vrednost 2. ki je dveh vrst; dvojen: ima dvakratne bolečine: v želodcu in v glavi 3. ki izraža dve ponovitvi: dvakratna predstava ◊ jur. dvakratni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; mat. dvakratna negacija negacija negacije dvákratno tudi dvákrátno prisl.: vse ti bom dvakratno povrnil; pri teh besedah ga je dvakratno speklo ♪
- dvanajstér -a -o štev. (ẹ̑) redko ki je dvanajstih vrst: dvanajstere dajatve; sam.: rel. dvanajsteri apostoli ♪
1.394 1.419 1.444 1.469 1.494 1.519 1.544 1.569 1.594 1.619 
