Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (1.351-1.375)


  1.      determiníranje  -a s (ȋ) glagolnik od determinirati: ključ za determiniranje rastlin ♪
  2.      determiníranost  -i ž (ȋ) vnaprejšnja določenost, opredeljenost: verjel je v determiniranost vsega, kar se dogaja; brezupna, nepreklicna determiniranost razvoja / družbena determiniranost znanosti; razredna determiniranost teorij pogojenost ♪
  3.      determinírati  -am dov. in nedov. (ȋ) določiti, opredeliti: precizno determinirati politiko turizma / determinirati najdene fosile / vsebina determinira obliko determiníran -a -o: sociološko determiniran človek; zgodovinsko determiniran pojav; nekateri skladatelji se zavzemajo za ohlapnejše, manj determinirane forme ♪
  4.      determiníst  -a m (ȋ) pristaš determinizma: spor med deterministi in indeterministi ♪
  5.      determinístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na determinizem: deterministični nauk; deterministični zakoni / deterministični pesimizem; deterministična nujnost ♪
  6.      determinízem  -zma m (ȋ) filoz. nauk, po katerem se vse razvija po objektivnih zakonih, ki so neodvisni od človekove volje in njegovega delovanja: pristaš determinizma / družbeni, ekonomski determinizem ♪
  7.      devetér  -a -o štev. (ẹ̑) redko ki je devetih vrst: zakleniti z deveterimi ključi / star. ni enega poštenega v vseh deveterih vaseh devetih ♪
  8.      devetérec  in devetêrec -rca m (ẹ̑; ȇ) lit. štiristopni jambski verz z nadštevilnim zlogom ♪
  9.      devetérica  -e ž (ẹ̑) skupina devetih oseb: deveterica najboljših športnikov ♪
  10.      devetéro  štev. neskl. (ẹ̑) skupina devetih enot a) pri množinskih samostalnikih: njemu bi človek ne videl v srce, pa če bi si nataknil devetero naočnikov (I. Cankar) b) pri drugih samostalnikih: prvi izmed devetero otrok ♪
  11.      devetero...  prvi del zloženk nanašajoč se na število devet: deveterogub, deveterokotnik ♪
  12.      deveterogúb  -a m (ȗ) zool. devetogub ♪
  13.      devétkraten  tudi devétkráten -tna -o prid. (ẹ̑; ẹ̑-ā) devetkrat tolikšen: nova konstrukcija zdrži devetkratno težo / ekspr. devetkratno izobilje ♪
  14.      deviánten  -tna -o prid. (ȃ) knjiž. ki deviira: deviantno obnašanje, ravnanje / deviantni pojavi v vrhunskem športu ♪
  15.      devóten  in devôten -tna -o prid. (ọ̑; ó) knjiž. pretirano vdan nadrejenim; klečeplazen, hlapčevski: ni maral devotnih ljudi / devotno vedenje devótno in devôtno prisl.: devotno pozdravljati ♪
  16.      devtêrij  -a m (é) kem. stabilni težki izotop vodika, težki vodik: jedro devterija; odkritje devterija ♪
  17.      devterón  -a m (ọ̑) fiz. jedro devterija, zgrajeno iz protona in nevtrona ♪
  18.      dezertêr  -ja m (ȇ) kdor pobegne od vojakov ali iz boja, vojaški begunec: dezerterja so ustrelili; sodili so mu kot dezerterju; dezerterji (iz) armade; po gozdovih so se klatile trume dezerterjev; pren. dezerterji iz organizacije ♪
  19.      dezertêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na dezerterje: dezerterska skupina / med vojaki je širil dezerterske misli / ekspr. ravnanje njihovih voditeljev je dezertersko ♪
  20.      dezertêrstvo  -a s (ȇ) pojav dezertiranja: na fronti se je širilo dezerterstvo; boriti se proti dezerterstvu // pobeg od vojakov ali iz boja: dezerterstvo so kaznovali s smrtjo; trikratno dezerterstvo; pren. narodno dezerterstvo ♪
  21.      dezintegrácija  -e ž (á) publ. razpadanje, razkrajanje kake celote: uniji je grozila dezintegracija; zaradi dezintegracije družine je zmeraj več zapuščenih otrok; dezintegracija razredne družbe; proces dezintegracije / dezintegracija zavesti ♪
  22.      dezintegracíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od dezintegracija: dezintegracijske težnje ♪
  23.      dezintegrátor  -ja m (ȃ) teh. stroj, s katerim se večji kosi trdnih snovi delijo v manjše: dezintegrator za les, za rudo ♪
  24.      dezintegrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) publ. povzročati dezintegracijo: birokratizem dezintegrira družbo; dezintegrirati človeka in njegovo osebnost dezintegríran -a -o: dezintegrirana zavest ♪
  25.      dezinteresíranost  -i ž (ȋ) knjiž. stanje brez zanimanja, navdušenja; nezanimanje, ravnodušnost: že nekaj časa spremlja njegova prizadevanja molk in dezinteresiranost; v satiri se je norčeval iz duhovne lagodnosti in dezinteresiranosti / akcija ni imela uspeha zaradi dezinteresiranosti odgovornih ljudi ♪

   1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA