Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (11.269-11.293)



  1.      dvožívka  -e ž () 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju // nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka
  2.      dvóžlében  -bna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) teh. 1. ki ima dva žleba, dve vdolbini: dvožlebni škripec 2. namenjen za vrezovanje dvojnega žleba: dvožlebni oblič
  3.      džámija  -e ž (á) pri muslimanih stavba, namenjena za verske obrede: verniki so prihajali v džamijo k večerni molitvi; v daljavi smo opazili vitke minarete džamij
  4.      džíp  -a m () majhen osebni terenski avtomobil, ki se uporablja predvsem v vojaške namene: peljati se z džipom; policijski, vojaški džip
  5.      džúngla  -e ž () 1. gosto zarasel, težko prehoden svet tropskih pokrajin: iti na lov v džunglo; gverilci so se po napadu umaknili v džunglo; afriške, azijske džungle; bil je napadalen kot divja zver v džungli; pren. prebijati se skozi duhovno džunglo // ekspr., z rodilnikom velika množina: na drugi strani pristanišča se širi nepregledna džungla skladišč, poceni zabavišč in javnih hiš 2. ekspr. tehnično zelo razvita družba, polna notranjih nasprotij: ta družba se iz humanega demokratizma spreminja v surovo moderno džunglo
  6.      džúveč  -a m () gastr. jed iz svinjskega ali ovčjega mesa, zelenjave in riža: kuhati džuveč; masten džuveč
  7.      é  medm. (ẹ̄) 1. izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: e, ljubček, saj te poznam; e, malo je takih 2. izraža obotavljanje, zadrego: e, da, seveda 3. izraža vprašanje: kriv sem seveda jaz, e? / včasih izgovorjeno skozi nos E? je spet vprašal 4. klic vprežni živini stoj: potegnil je za vajeti in zavpil: e, eha!
  8.      è  medm. () 1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem: e, ga bo že minilo! e, kaj, do smrti bom že živel 2. izraža zavrnitev, nevoljo: e, kaj boš! e, kaj še
  9.      ébenovec  -vca m (ẹ̄) tropsko drevo, ki daje dragocen trd, temen les
  10.      écce hómo  [ekce-] medm. (ẹ̑-ọ̑) bibl. glej(te), to je (trpinčeni) človek!
  11.      edém  -a m (ẹ̑) med. nabreklina kože ali organa zaradi nabiranja tekočine: bolniki z edemi in flegmonami; edem pljuč
  12.      eden  štev., gl. en
  13.      édenski  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na eden, raj: zaprta edenska vrata / ekspr. dekle edenske lepote / edenski vrt eden
  14.      edícija  -e ž (í) 1. tiskano delo, kot izide enkrat; izdaja: kritična edicija Prešerna; pesniška zbirka v bibliofilski ediciji / večerna edicija časopisa // tiskano delo, publikacija sploh: kupoval je vse pomembnejše znanstvene edicije / založba je izdala nekaj reprezentativnih likovnih edicij 2. objava tiskanega dela: z edicijo te knjige si je založba pridobila velik ugled / delo je izšlo v ediciji znane pariške založniške hiše v založbi
  15.      edicíjski  in edícijski -a -o prid. (; í) nanašajoč se na edicijo: edicijski stroški / kritična edicijska tehnika ◊ jur. edicijska dolžnost dolžnost vsakogar, da izroči dokazne predmete procesnemu organu
  16.      edíkula  -e ž () um. majhen tempelj, kapelica s kipom v sredi: baročna edikula; rimska edikula // okvir iz stebrov, preklad in slemen okoli portalov, oken
  17.      edíl  -a m () zgod. nadzornik javnega reda, tržne organizacije, javnih zgradb ter organizator javnih prireditev v starem Rimu
  18.      edín  -a -o prid. () nav. dv. in mn., v povedni rabi ki je enakih misli, istega mnenja: v tem smo si vsi edini; bili so (si) edini, da morajo takoj prekoračiti reko / redko mnenja o tem niso bila edina enotna, soglasna
  19.      edíni  -a -o prid. () 1. ki obstaja v enem primerku: to je edini izhod iz dvorane; bila je njegov edini otrok; dal mu je edino hčer za ženo / edini izhod iz stiske; to je še edina možnost, da bi preprečili nesrečo; edino upanje / ekspr. edina sreča, da si prišel 2. ki je omejen samo na navedeno: edina izvoda dragocene knjige hrani naša knjižnica; to so bile edine besede, ki jih je spregovoril // ekspr., v prislovni rabi, zapostavljen poudarja omejenost na navedeno: on edini je prišel na cilj; vi edini mi morete pomagati; vznes. ljubezen edina prenese take težave / enega edinega človeka poznam, ki to ve; sam.: mi nismo edini, ki vam ne verjamemo
  20.      edínica 1 -e ž () del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: ranjenci so se vrnili v edinico; torpedne, vojaške edinice / delovna, gospodarska edinica / upravna edinica
  21.      edíno  prisl. () izraža omejenost na navedeno: vse je pogorelo, edino hlev je ostal; edino vi nas lahko rešite; edino tako bo prebrodil težave; edino tam se spočije / ekspr. v mislih ji je samo in edino on // z oslabljenim pomenom poudarja pomen pridevnika ali prislova: edino pravi, pravilen, veljaven, zveličaven; edino pametno je, da molčiš
  22.      edínokrat  prisl. () redko edinkrat, edinikrat: zdaj edinokrat te prosim
  23.      edínost  -i ž () knjiž. složnost, vzajemnost: med ljudmi ni edinosti; pri vzgoji je potrebna edinost vzgojiteljev / star. v pravopisu ni edinosti enotnosti
  24.      edínstven  -a -o prid. () 1. nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate edinstvena prilika; edinstvena skulptura; edinstveno doživetje / sprejem je bil nadvse veličasten, edinstven; edinstvena lepota jezera / on je edinstven človek izreden, čudovit 2. knjiž. edino pravi, edino mogoč: užitek mu pomeni edinstveni smisel življenja edínstveno prisl.: edinstveno oblikovan obraz; sam.: rad bi doživel nekaj velikega, edinstvenega
  25.      éditor  in edítor -ja m (ẹ̑; ) knjiž. izdajatelj: editor Cankarjevih spisov

   11.144 11.169 11.194 11.219 11.244 11.269 11.294 11.319 11.344 11.369  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA