Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Tal (5.776-5.800)


  1.      stŕpen  -pna -o prid., stŕpnejši (ŕ r̄) ki dopušča o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor: strpen človek, politik; biti strpen do drugače mislečih ljudi; v ravnanju s podrejenimi se je pokazal dovolj strpnega / njegova sodba je strpna; zagovarjati strpno stališče / imeti strpen odnos do ljudi, pojavov stŕpno prisl.: strpno presojati; strpno se vesti ♪
  2.      struktúra  -e ž (ȗ) 1. kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet; zgradba, sestava: struktura kamnine, lesa, vlakna / struktura organa, telesa / struktura tal / grudičasta, plastnata, zrnata struktura / urbanistična struktura mesta, pokrajine // kar je določeno z odnosi, razmerji med elementi, ki sestavljajo celoto: spremeniti strukturo družbe, gospodarstva, izvoza; struktura organizacije, podjetja, sistema / čustvena, duševna, idejna struktura koga; poklicna, starostna struktura prebivalstva 2. publ. celota, sestavljena iz medsebojno povezanih, odvisnih elementov: vse te naprave sestavljajo zapleteno strukturo, ki jo nadzoruje računalnik / zavest je psihična struktura / vodilne strukture vodilni ljudje, vodilne organizacije ◊ agr. struktura poljščin razmerje med površinami, zasejanimi z različnimi poljščinami; ekon. struktura cene; struktura kapitala razmerje med osnovnim in obratnim ali med konstantnim in variabilnim kapitalom; elektr. podatkovna struktura; kem. struktura atomov, molekul, spojin; lingv. stavčna struktura; mat. matematične strukture množica, v kateri so definirane matematične relacije med njenimi elementi; meteor. struktura atmosfere razporeditev posameznih plasti zraka z različnimi lastnostmi; min. kristalna struktura; nitasta struktura rudnine; petr. struktura razmerje med velikostjo zrn v kamnini; porfirska struktura andezita ♪
  3.      struktúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na strukturo: strukturni elementi; strukturne značilnosti / strukturna kriza; strukturne spremembe na vasi / strukturna analiza, razlaga pesmi ◊ biol., kem. strukturne beljakovine beljakovine, ki dajejo celici značilno obliko in strukturo; kem. strukturna formula formula, ki podaja poleg elementov v spojini in njihovega razmerja tudi število valenc in razporeditev atomov v molekuli; psih. strukturna psihologija psihološka smer, po kateri je zavest struktura, sestavljena iz psihičnih elementov; soc. strukturne kategorije prebivalstva kategorije prebivalstva glede na določene lastnosti, spol, starost, poklic, izobrazbo; zool. strukturne barve perja kovinske barve perja, nastale zaradi odboja svetlobe struktúrno prisl.: strukturno razlagati pojave ♪
  4.      strupnína  -e ž (ȋ) med. strupena snov, nastala v telesu kot posledica bolezni: izločati strupnino; nauk o strupih in strupninah / bakterijske strupnine; strupnina bacilov ♪
  5.      studênčar  -ja m (ȇ) knjiž. kopač vodnjakov s talno vodo: studenčarja sta kopala vedno globlje v zemljo; jamar in studenčar ♪
  6.      studênček  -čka m (é) manjšalnica od studenec: iz tal teče bister studenček / prala je na studenčku ● ekspr. iz oči sta se ji udrla studenčka solz začela je jokati ♪
  7.      stúdio  -a m (ú) 1. film., rad. prostor, v katerem se snemajo igralci, nastopajoči: iti iz studia; vsi nastopajoči so že v studiu; film so posneli večinoma v studiu // ustrezno tehnično opremljeni prostori za snemanje, oddajanje: delati v studiu; studio s sodobno snemalnico / filmski, televizijski, tonski studio / oddaja studio Ljubljana 2. gled. manjša dvorana za študijske, eksperimentalne predstave: igrati v studiu / gledališki studio 3. atelje: slikati v studiu / fotografski studio ♪
  8.      stvár  -í ž (ȃ) 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati; ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala; gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok; niti ena stvar ni ušla njegovim očem; v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čimprej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj // kar je táko in je predmet a) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari; pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditve b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari 5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar; braniti stvar delavstva; biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari socializma, svobode 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek a) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa; končna odločitev je stvar vas samih 7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo // izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čimprej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar 8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža a) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je; za to ni navdušen, razumljiva stvar b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj; presneta stvar, spet me boli zob ● ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava ◊ filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja ♪
  9.      stváren  -rna -o prid., stvárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na snovne stvari: razstaviti listine in stvarno gradivo o razvoju šolstva / stvarna in duhovna zgodovina Slovencev // nanašajoč se na objektivne, od človekove zavesti neodvisne stvari, neodvisno stvarnost: načelni in stvarni razlogi; zaznava brez stvarne podlage; med temi pojavi obstaja stvarna zveza / navesti stvarne dokaze 2. nanašajoč se na stvari, stvarnost samo brez osebnih, čustvenih primesi: imeti stvarne odnose s kom; odgovor je bil miren, stvaren / stvarna obravnava, presoja; stvarna razčlenitev stanja / stil tega pisatelja je suh, stvaren / govornik je bil kratek in stvaren 3. ki v resnici je, obstaja: stvarni svet; stvaren in navidezen / publ. upoštevati stvarno stanje dejansko, resnično 4. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: zmeraj je bil zelo stvaren, trezen človek // značilen za takega človeka: nadaljeval je v bolj umirjenem, stvarnem tonu ◊ biblio. stvarni katalog katalog, narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; stvarno kazalo kazalo obravnavanih pojmov; jur. stvarni dokaz predmet, sled na predmetu, pomembna za ugotovitev dejstev; stvarna pristojnost pristojnost glede na predmet, zadevo; stvarno jamstvo jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem; stvarno pravo pravo, ki ureja razmerja med ljudmi glede stvari; lingv. stvarna lastna imena lastna imena časopisov, umetniških del, delovnih, političnih organizacij; šol. stvarni pouk do 1957 pouk prirodopisa, zemljepisa, zgodovine v okviru predmeta slovenski jezik v prvem in drugem razredu osnovne šole stvárno prisl.: prosim, govorite, razpravljajte stvarno; to obstaja stvarno, ne le pojmovno; biti stvarno usmerjen; sam.: dognati kaj stvarnega, otipljivega ♪
  10.      stvarílnost  -i ž (ȋ) knjiž. ustvarjalnost: delo je dokaz velike umetniške stvarilnosti / z jezikovnega stališča so tudi prevodi del naše slovstvene stvarilnosti ♪
  11.      stvarítev  -tve ž (ȋ) navadno s prilastkom 1. umetniško delo kot rezultat ustvarjanja: ta ep je njegova najpomembnejša stvaritev; kipar je večino svojih stvaritev poklonil domovini; domače dramske stvaritve; filmske, operne stvaritve // uprizoritev dramskega dela kot rezultat umetniškega ustvarjanja: videli smo zelo dobro gledališko, odrsko stvaritev // upodobitev dramskega lika kot rezultat umetniškega ustvarjanja: njegov Hamlet je nedvomno prepričljiva igralska stvaritev; v spominu nam bodo ostale različne stvaritve te znane igralke 2. kar je rezultat ustvarjanja, razmišljanja: te nenavadne besede so njegove stvaritve / zdel se ji je bolj stvaritev domišljije kot živ človek / publ. na svetovnem avtomobilskem salonu je tovarna predstavila svoje zadnje stvaritve modele ● knjiž. to dekle je zanj najlepša stvaritev na zemlji najlepše bitje; knjiž. človek je stvaritev narave je rezultat razvoja narave; bistvene lastnosti, značilnosti človeka določa narava ♪
  12.      stvárnost  -i ž (á) 1. celota vsega, kar je, obstaja: jezik razčlenjuje stvarnost na različne načine; človeštvo vedno bolj natančno spoznava stvarnost / stvarnost in pojmovni svet // navadno s prilastkom taka celota s stališča značilnosti, kot jo določa prilastek: gospodarska, politična stvarnost; predmetna, subjektivna stvarnost; stvarnost modernega časa je zaradi marsičesa zaskrbljujoča / ekspr. medeni tedni so mimo, začela se je vsakdanja zakonska stvarnost / publ.: v slovenski stvarnosti takrat ni bilo razumevanja za take ideje v slovenski družbi, javnosti; ta dela so izraz duha nove stvarnosti novih družbenih razmer, nove miselnosti 2. določen del take celote: umetniška slika ali kip ni goli posnetek stvarnosti, temveč rezultat ustvarjalnega duha / knjiž. prenos trodimenzionalne stvarnosti na ploskev / publ. barva, razdalja in druge stvarnosti / zamisel bo kmalu postala stvarnost se bo kmalu uresničila 3. kar v resnici je, obstaja: to ni prazna fraza, ampak stvarnost; trditev je v skladu s stvarnostjo / samoupravljanje je stvarnost / gromki glas ga je vrnil v stvarnost 4. knjiž. dejstvo, da kaj v resnici je, obstaja: opozarjati na stvarnost zla in nasilja v svetu 5. lastnost, značilnost stvarnega: stvarnost gospodarskih poslov ga je pomirjala ◊ lit., um. nova stvarnost smer po ekspresionizmu, katere predmet je konkretna, neolepšana stvarnost in ki teži k izrazni jasnosti ♪
  13.      stvòr  stvôra m (ȍ ó) 1. slabš., navadno s prilastkom bitje, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja strah, odpor: po cesti se mu je bližal čuden stvor; ta stvor je komaj podoben človeku / beden, pokvarjen stvor / to ni ženska, to je stvor 2. slabš. stvaritev, delo, ki zaradi svojih značilnosti vzbuja odpor: njegove slike so nemogoči stvori; to pisanje je stvor brez pravega namena / stvor človeške domišljije 3. zastar. (ustvarjeno) bitje: zasmilil se mu je droben stvor, ki je ostal brez matere; stvori in predmeti / človeški stvor ♪
  14.      stvóriti  -im dov. (ọ̄) zastar. ustvariti: pesnika je zanimalo vse, kar je stvoril človeški duh / stvoriti v domišljiji / stvoriti nove besede ● zastar. nikoli mu ni stvoril nič hudega storil; zastar. to se je stvorilo v njegovi glavi nastalo ♪
  15.      subjektíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje, in ne iz predmeta, okolja: subjektivni vzroki nesreč; imeti subjektivne in objektivne težave / publ. objektivni faktorji so letalo, vreme, človek pa je subjektivni dejavnik // odvisen od doživljanja, mišljenja in ne od predmeta: subjektivni razlogi; subjektivni vidik / subjektivna resničnost / subjektiven opis dogodka / subjektivni občutek ♦ filoz. subjektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej ne da spoznati 2. ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih; pristranski, oseben: pri ocenjevanju ni želel biti subjektiven; imeti subjektivna merila 3. nanašajoč se na samo osebo, ki čuti, misli, deluje: subjektivna rešitev ni rešitev vseh / subjektivna lirika / subjektivna resnica resnica, veljavna samo za osebo, ki čuti, misli, deluje, in ne za vse ljudi / publ. Zveza komunistov in druge subjektivne sile sile, ki odločajo, pomembno vplivajo subjektívno prisl.: subjektivno ima prav, objektivno pa se moti; ocenjevati subjektivno; subjektivno se počuti dobro ♪
  16.      sublimácija  -e ž (á) 1. knjiž. sprememba, preusmeritev kakih nagnjenj, teženj na višjo, navadno pozitivnejšo stopnjo: njegova poezija je sublimacija osebnih težav in doživetij; vsakdanje stvari dobivajo najrazličnejše sublimacije in simbolične pomene 2. fiz., kem. neposredno prehajanje iz trdnega stanja v plinasto in obratno: sublimacija vodne pare v ledene kristale / sublimacija iz trdnega stanja v plinasto ◊ psih. preusmerjanje in preobraževanje (spolnih) nagonov v družbeno visoko vrednoteno dejavnost ♪
  17.      sublimíranje  -a s (ȋ) glagolnik od sublimirati: nastanek umetnosti iščejo nekateri v sublimiranju človeških nagonov; sublimiranje spolnosti v šport / sublimiranje jodovih kristalov; proučevati pogoje sublimiranja ♪
  18.      sublimírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. spreminjati, preusmerjati kaka nagnjenja, težnje na višjo, navadno pozitivnejšo stopnjo: njegovo agresivnost so sublimirali v družbi koristno delo; človekovi nagoni se lahko pod vplivom umetnosti, kulture sublimirajo 2. fiz., kem. neposredno prehajati iz trdnega stanja v plinasto in obratno: jodovi kristali sublimirajo že pri navadni temperaturi sublimíran -a -o: sublimiran način obnašanja; sublimirana erotika ♪
  19.      subrétka  -e ž (ẹ̑) gled. 1. lirična sopranistka v operi ali opereti, ki poje vesele vloge: slavna italijanska subretka 2. premetena, spogledljiva služabnica, sobarica v komediji: dobro odigrati vlogo subretke ♪
  20.      substánca  -e ž (ȃ) knjiž. 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa; snov: analizirati substanco / katran je izhodna substanca za izdelovanje nekaterih barvil; lojna substanca na koži; radioaktivne substance 2. snov, ki skupaj z drugimi snovmi sestavlja, tvori kako snov; sestavina: voda topi mineralno substanco tal; strupene substance izdelka / energija je le sproščena substanca materije / ta skladba je harmonična v vseh svojih substancah 3. bistvo, jedro: ta surovina tvori substanco proizvoda / duhovna substanca naroda ◊ filoz. temelj biti in bivajočega, ki za svojo eksistenco ne potrebuje nič drugega ♪
  21.      súbstantiv  -a m (ȗ) lingv. samostalnik: zveza adjektiva s substantivom ♪
  22.      súbstantiven  -vna -o prid. (ȗ) 1. lingv. samostalniški: substantivna funkcija 2. kem., v zvezi substantivno barvilo barvilo, ki neposredno obarva rastlinska vlakna ♪
  23.      substantivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) lingv. dati besedi, ki ni samostalniška, samostalniške lastnosti; posamostaliti: substantivirati pridevnik substantivíran -a -o: substantiviran nedoločnik ♪
  24.      substantivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) lingv. dati besedi, ki ni samostalniška, samostalniške lastnosti; posamostaliti: substantivizirati pridevnik ♪
  25.      substrát  -a m (ȃ) knjiž. podlaga, osnova: materija je substrat forme / bolezen nima organskega substrata / pripraviti rožam primeren substrat talno, hranilno plast / idejni substrat pesnitve ♦ biol. hranilo za gojenje mikroorganizmov ali tkiv; snov, na katero deluje encim; lingv. prvine starejšega, izginulega jezika, ohranjene na istem ozemlju v drugem jeziku ♪

   5.651 5.676 5.701 5.726 5.751 5.776 5.801 5.826 5.851 5.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA