Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Tal (4.201-4.225)


  1.      polóžič  -a m (ọ̑) nar. terasa, polica: Hiša je stala na pol v bregu, na pol na ozkem položiču; nad njo strmina, pod njo strmina (F. Bevk) ♪
  2.      položíti  -ím dov., polóžil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati / udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil / ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl // narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete // dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati ● ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi ◊ lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja položíti se 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti / redko s hrbtom se je položil na steno naslonil 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel položèn -êna -o: čez zaboje položena deska ∙ ekspr. polje je položeno med goro in reko leži ♪
  3.      pólpoklícen  -cna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ȋ) nanašajoč se na stalno, načrtno, vendar ne poklicno ukvarjanje z določeno dejavnostjo: polpoklicni pevski zbor; polpoklicno gledališče ♪
  4.      pólprofesionálen  -lna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ȃ) 1. nanašajoč se na nepoklicno, vendar plačano ukvarjanje z določeno dejavnostjo: polprofesionalni nogometaš, plesni učitelj / polprofesionalna liga // nanašajoč se na stalno, načrtno, vendar ne poklicno ukvarjanje z določeno dejavnostjo; polpoklicen: polprofesionalno gledališče / polprofesionalno obdobje ansambla 2. ki je po kvaliteti med profesionalnim, poklicnim in amaterskim: doseči polprofesionalno raven ♪
  5.      polténost  -i [u̯t] ž (ẹ̑) nav. slabš. nagnjenost k erotičnemu, telesnemu uživanju; čutnost: vdajati se poltenosti; poltenost in pohotnost / njegovim pesmim so očitali poltenost / čutila je, da je njegova ljubezen predvsem poltenost telesni, spolni užitek ♪
  6.      póltŕden  -dna -o [u̯t] prid. (ọ̑-ŕ ọ̑-r̄) ki ima stalno obliko in spremenljivo prostornino: vosek, smola in druge poltrdne snovi ♪
  7.      pólzavéden  -dna -o [u̯z] prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) 1. ki se ga kdo popolnoma ne zaveda: neki notranji, polzavedni glas mu je šepetal, naj darilo vzame 2. ki ni popolnoma zavesten, hoten; polzavesten: polzaveden gib; polzavedna laž / dremavo, polzavedno stanje ♪
  8.      pomázati  -mážem dov., pomázala in pomazála (á ȃ) 1. nanesti tanko plast mastne ali tekoče snovi: pomazati pekač z oljem / pomazati kruh s smetano namazati 2. umazati: da ne bi pomazal tal, se je sezul; pazi, da se ne pomažeš / ekspr. pomazati zidove z napisi 3. pog. podkupiti: če boš pomazal, boš hitreje dobil pomázan -a -o: pomazana in odrgnjena obleka ♪
  9.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  10.      poméšati  tudi pomešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. krajši čas mešati: pomešati polento; pomešati s kuhalnico, žlico / pomešati z roko po kupu fižola, pesku 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: pomešati vino z vodo; dim se je pomešal z meglo / za kokoši je pomešala koruzo s pšenico // dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: pomešala je svoje in njegove knjige; koze so se pomešale med ovce / pomešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: na izpitu je pomešal vse datume in kraje / pomešal je njegovo ime z imenom drugega znanca // uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: v pogovoru je pomešal poljščino in češčino; nemške besede so se mu pomešale med slovenske ● ekspr. pomešal se je med zbrane ljudi in vzklikal dogovorjena gesla šel je, skril se je poméšati se tudi pomešáti se pojaviti se skupaj, istočasno: v njegovem pogledu sta se pomešala hudomušnost in naklonjenost do nje / njihovi glasovi so se pomešali // dobiti značilnosti drug drugega: na tem področju sta se pomešali dve narečji ∙ priseljenci so se krvno pomešali z domačini so postali krvni sorodniki poméšan -a -o: govoril je s hrvaškimi besedami pomešan jezik; rasno pomešani ljudje; to so pojmi, ki so med seboj čisto pomešani ♪
  11.      pometáčka  -e ž (ȃ) redko pometačica, pometalka: več let je bila za pometačko ♪
  12.      pométarica  -e ž (ẹ̑) ekspr. pometačica, pometalka: preživljala se je kot pometarica ♪
  13.      pométati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. čistiti z metlo, omelom: pometati dvorišče, sobo, stopnice; pometati in pomivati tla / pometati z metlo; pren., ekspr. burja pometa ceste // s pometanjem odstranjevati: pometati črepinje, ogorke 2. ekspr. pri premikanju, gibanju dotikati se česa: krilo ji pometa po tleh / lasje so ji pometali po hrbtu opletali ● ekspr. mislijo si, da lahko z njim pometajo delajo, počenjajo, kar hočejo; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere ♪
  14.      pometáti  -méčem dov., pomêči pomečíte; pomêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odvečno blago so pometali z ladje; pometati prazne škatle stran / ekspr. razgrajače so pometali iz gostilne // s svojim delovanjem spraviti z določenega mesta: burja in nevihte pomečejo sadeže z drevja; valovi so jih pometali v morje 2. drugega za drugim vreči: bil je tako močen, da je pometal vse nasprotnike ● ekspr. neaktivne člane so pometali iz organizacije izključili; star. z naglico je pometal obleko s sebe se je slekel; ekspr. pometati iz slovarja tujke ne jih upoštevati; pog. na izpitih jih veliko pomeče negativno oceni ♪
  15.      pómnjenje  -a s (ọ̑) 1. glagolnik od pomniti: pomnjenje kakega dogodka 2. psih. ohranjanje predstav, misli, podatkov v zavesti: pomnjenje in pozabljanje / razvoj pomnjenja spomina ● ostalo je le pomnjenje na to spomin; star. že od pomnjenja je tako od zdavnaj, zelo dolgo ♪
  16.      pomnožítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pomnožiti: pomnožitev prebivalstva je bila zelo opazna / pomnožitev kapitala, premoženja ♪
  17.      pomóč  -i in -í ž (ọ̑) 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo // kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč // dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom ● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav ◊ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem ♪
  18.      pomočník  -a m (í) 1. kdor komu pomaga: dela ni mogel opraviti sam, zato je najel pomočnika; za pomočnika si je vzel sosedovega fanta 2. do 1962 kdor je končal poklicno šolo in opravil pomočniški izpit: mesto pomočnika v trgovini / mizarski pomočnik 3. navadno s prilastkom kdor ima stalne, uradno določene funkcije, naloge, ki so navadno malo manj odgovorne kot funkcije, naloge kakega vodilnega delavca, funkcionarja: bil je imenovan za pomočnika / administrativni, operativni pomočnik; pomočnik direktorja, urednika; pomočnik republiškega sekretarja ◊ jur. prisežni pomočnik oseba, ki s prisego potrdi izjavo ene izmed strank v pravdi; rel. škof pomočnik škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije in ima pravico postati njegov naslednik ♪
  19.      pomòl  -ôla m, mest. ed. tudi pomólu (ȍ ó) 1. utrjen, umetno narejen del pristanišča, ki sega v morje: hiteti na pomol; ob pomolu se zibljejo čolni / pristaniški pomol; pomol za pristajanje čezmorskih ladij / ladjo privezati k pomolu k stebričku na pomolu 2. geogr. del višje ležeče zemeljske površine, ki sega v ravnino, morje, jezero ali v vijugo reke: Dubrovnik leži na pomolu; Ljubljanski grad stoji na pomolu 3. arhit. betonska, lesena konstrukcija, ki moli vodoravno iz zidu: narediti pomol; hiša ima bogato okrašene pomole; obzidan, ograjen, zaprt pomol / ogelni pomol / okno v pomolu ● knjiž. zbrali so se na pomolu pred cerkvijo na ploščadi, pragu; publ. na pomolu so nove senzacije na vidiku ◊ alp. pomol kratka kamnita tvorba, ki moli navadno vodoravno iz stene; anat. vidni pomol skupek živčnih celic v sredini velikih možganov; talamus; šport. odskočni pomol (odskočna) miza; teh. pomol del žerjava s škripcem ali mačkom, ki sega nad delovni prostor ♪
  20.      pomoléti  -ím dov., tudi pomôlel (ẹ́ í) 1. priti v položaj, da seže kaj bolj daleč kot sosednje stvari: iz rokavov so pomolele suhe roke / pomladansko cvetje je pomolelo izpod snega 2. neustalj. pomoliti, dati: pomoleti jezik iz gobca / pomolel ji je bratovo pismo ♪
  21.      pomôrec  tudi pomórec -rca m (ō; ọ̑) 1. kdor plove po morju, zlasti v raziskovalne namene: dogodivščine, odkritja pomorcev 2. knjiž. pomorščak, mornar: pomorci in letalci ♪
  22.      pomotíti  in pomótiti -im dov. (ȋ ọ́) knjiž. zmotiti: bali so se ga pomotiti / glasno govorjenje ni pomotilo njegovega spanja / pomotiti komu načrte pomotíti se in pomótiti se narediti napako, zmotiti se: pomotiti se pri računanju / če sem to rekel, sem se pač pomotil ● knjiž. od vsega hudega se ji je pomotilo zmešalo; knjiž. od udarca se mu je pomotilo v glavi se mu je zvrtelo, je postal omotičen ♪
  23.      pomóžen  -žna -o prid. (ọ́) ki omogoča, pomaga, da bistveno, glavno navadno bolje deluje: pomožni jezovi; pomožne naprave; astronavta sta krmarila s pomožnima raketama / ta knjiga je pomožni učbenik za študente prvega letnika; izbrisati pomožne črte; prave dolžine daljic določimo na pomožni risbi / ker nima nobene izobrazbe, opravlja le pomožna dela manj zahtevna // ki začasno prevzame funkcijo, delo česa drugega: pristali so na pomožnem letališču; ker se ni odprlo glavno padalo, so poskušali aktivirati še pomožno / sedel je na pomožnem sedežu; v hotelu so jim za otroka pripravili pomožno ležišče ● materinščina je bila takrat le pomožni jezik za učenje tujih jezikov sredstvo, pripomoček ◊ elektr. pomožna razsvetljava razsvetljava, ki se ob izpadu omrežne napetosti avtomatično preklopi na pomožni energetski vir; lingv. pomožni glagol glagol, s katerim se tvorijo časi, nakloni ali načini; pomožni sinonim; navt. pomožna vojna ladja; pomožno jadro; ptt pomožna pošta redna poslovna enota v manjšem kraju, kjer opravljajo le po pogodbi določene vrste poštnih storitev; rel. pomožni škof škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije, nima pa nasledstvene pravice; šah. pomožni mat mat pri problemskem šahu, kjer pri izvedbi mata sodeluje tudi tista stran, ki bo matirana; šol. pomožni asistent študent, ki pomaga profesorju pri praktičnih vajah; pomožni oddelek razvojni oddelek za podpovprečno razvite učence; žel. pomožni vlak vlak za reševalna dela pri železniških nesrečah ♪
  24.      pomračíti  -ím dov., pomráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: nove skrbi so mu pomračile obraz; ob slabi novici se je pomračil 2. narediti nejasno, zmedeno: bridkost mu je pomračila duha ∙ knjiž. um se mu je pomračil postal je duševno bolan pomračíti se postati mračen, temen: nebo se je pomračilo / luna se je pomračila; brezoseb. pomračilo se je zmračilo se je pomračèn -êna -o: pomračen spomin; sonce bo deloma pomračeno ♪
  25.      pomračník  -a m (í) nar. tolminsko netopir: po votlini so letali pomračniki ♪

   4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201 4.226 4.251 4.276 4.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA