Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Tal (4.104-4.128)


  1.      pogovárjati  -am nedov. (ȃ) z govorjenjem miriti: pogovarjati pretepače; pogovarjala ga je, naj neha kričati / zna pogovarjati ljudi v sporih / pogovarjali so jo, da bo še vse dobro tolažili; pogovarjal jo je, naj ga le vzame nagovarjal, ji prigovarjal / pogovarjati nemirnega konja pogovárjati se izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: pogovarjati se o glasbi; z njim se lahko odkrito pogovarja; šepetaje sta se pogovarjala / pogovarjati se po telefonu; pogovarjati se v francoščini / večkrat se pogovarja sam s seboj; pren., ekspr. ptice v drevju se pogovarjajo // uradno izmenjavati mnenja, stališča: predsednika sta se pogovarjala o položaju v svetu; ob svojem obisku se je minister pogovarjal s predstavniki vlade ∙ publ. predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, s katerih vsebino javnost ni bila seznanjena ♪
  2.      pogóvor  -a m (ọ̑) 1. izmenjava mnenj, misli: pogovor se pretrga, se razplete, se začne; udeležiti se pogovora; prisluhniti pogovoru; načeti pogovor o strokovnih vprašanjih; obrniti, zasukati pogovor na druge stvari; iz pogovora povzeti kaj; zaplesti se v pogovor s kom; duhovit, glasen, sproščen pogovor; publ. odprt pogovor iskren, odkritosrčen; spremeniti predmet pogovora; udeleženci pogovora / telefonski pogovor / v pogovoru jima je čas hitro minil 2. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: pogovori med predsednikoma potekajo v prijateljskem vzdušju; začeli so se uradni pogovori; mirovni pogovori; poročilo o sklepnih pogovorih med parlamentarnima delegacijama / imeti pogovore ● pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. pogovor se suka okrog veselice veselica je v središču zanimanja; publ. pogovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ♪
  3.      pogozdovánje  -a s (ȃ) glagolnik od pogozdovati: sekanju gozda sledi pogozdovanje; pogozdovanje kraških tal ♪
  4.      pógrad  -a m (ọ́) preprosto ležišče iz desk: ob steni je stal dolg in širok pograd za drvarje; postlati pograde; ležati na pogradu; pograd s slamnjačo / opremiti otroško sobo z nadstropnim pogradom ♪
  5.      pogrezálo  -a s (á) gled. naprava, ki omogoča odpiranje in pogrezanje dela odrskih tal: montirati, spustiti pogrezalo; pogrezalo v pododrju ♪
  6.      pogrézanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od pogrezati: hitro pogrezanje / pogrezanje jame, tal / pogrezanje v dolgove / pogrezanje v branje ♪
  7.      pogrézati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: pogrezati krsto v jamo; pogrezati vedro v vodnjak // redko delati (bolj) globoko; poglabljati: pogrezati rečno strugo; jama se pogreza 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročanje stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga pogreza v spanje; pogrezati se v dremavico; bolnik se pogreza v nezavest; mesto se pogreza v temo / pogrezati se v zmotah // spravljati, pehati: spoznanje ga pogreza v grozo; ta vest ga pogreza v obup, žalost; s pijančevanjem se vedno globlje pogreza v dolgove pogrézati se nav. ekspr. 1. postajati nižji: žimnica se pod njegovo težo kar pogreza / dno se pogreza // pomikati se v navpični smeri navzdol: hiša se je začela pogrezati; ladja se počasi pogreza tone, se potaplja / pogrezati se do kolen v blato; v mehkih blazinah se kar pogreza 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: pogrezati se v branje, delo, študij / pogrezala sta se vsak v svoje misli; pogrezati se vase ● ekspr. sonce se že pogreza v morje zahaja za morskim obzorjem; ekspr. njihovo gospodarstvo se vedno bolj pogreza propada pogrezajóč -a -e: pogrezajoča se ladja ♪
  8.      pogrézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: pogrezniti krsto v grob; pogrezniti vedro v vodnjak // redko narediti (bolj) globoko; poglobiti: pogrezniti strugo; jama se je pogreznila 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročitev stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga je pogreznila v spanje; pogrezniti se v nezavest; vas se je pogreznila v tišino // spraviti, pahniti: spoznanje ga je pogreznilo v grozo; sporočilo ga je pogreznilo v obup; pogrezniti se v žalost pogrézniti se nav. ekspr. 1. postati nižji: blazine so se pod njim kar pogreznile / tla so se ponekod pogreznila // pomakniti se v navpični smeri navzdol: hiša se je nekoliko pogreznila / do kolen se je pogreznil v sneg / v mehkem naslanjaču se je globoko pogreznil; čoln se je pogreznil potonil, potopil 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: znova se je pogreznil v branje; pogrezniti se v delo, učenje / pogreznil se je v svoje misli; od tedaj se je še bolj pogreznil vase ● knjiž. dan se je pogreznil v preteklost minil, se iztekel; izginil je, kot bi se v zemljo pogreznil nenadoma, nepričakovano; ekspr. najrajši bi se pogreznil sto klafter globoko zelo me je sram pogréznjen -a -o: pogreznjen čoln; vas je pogreznjena v temo; pogreznjen v delo; vase pogreznjeni ljudje ♪
  9.      pogréznjenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od pogrezniti: pogreznjenje tal / pogreznjenje v molk / pogreznjenje v delo ♪
  10.      pogréznjenost  -i ž (ẹ̑) lastnost, stanje pogreznjenega: pogreznjenost tal / pogreznjenost v branje / trenutki globoke pogreznjenosti vase ♪
  11.      pogrúntati  -am dov. (ú) pog. 1. izmisliti si, domisliti se: pogruntati nov način slikanja; hotel je pogruntati nekaj čisto posebnega 2. ugotoviti, spoznati: pogruntali so njegovo taktiko; šele kasneje je pogruntal, da se je zmotil / tega ni čisto pogruntal dojel, razumel ● pog., ekspr. kmalu so ga pogruntali ugotovili, kakšen je v resnici; ugotovili, kakšen namen ima ♪
  12.      pohába  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od pohabiti: pohaba ujetnikov 2. nav. ekspr. trajna telesna okvara: njena pohaba ga ne moti // pohabljen človek: po nesreči je ostal pohaba / kot psovka daj mi že mir, ti pohaba ♪
  13.      pohitéti  -ím dov., pohítel (ẹ́ í) 1. hitro iti, oditi: pohitela je domov; pohiteti nazaj, za kom; pohiteli so po zdravnika; mimo sosedove hiše je zelo pohitel // ekspr. iti sploh: v Beograd bo pohitel z letalom; pohiteli so mu čestitat; pren. njegova misel je večkrat pohitela v rojstni kraj 2. hitro narediti, opraviti kaj: pohiti, se že mudi; delavci so pohiteli, da so še isti dan končali; pohiteti z delom, z odgovorom; z nedoločnikom pohiteti narediti nalogo ● ekspr. vsi sošolci hodijo plesat, je pohitel fant hitro rekel, povedal ♪
  14.      pohlastáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. hitro, hlastno pojesti ali popiti: komaj je imel čas, da je pohlastal nekaj malega; pohlastali so že pol pečenke; pren. ognjeni zublji so pohlastali del gozda ♪
  15.      pohóden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pohod: pohodna disciplina / pohodna kolona / pohodna enota ◊ voj. pohodni bataljon v stari Avstriji bataljon, pripravljen za odhod na fronto ♪
  16.      póhorski  -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na Pohorje: pohorski gozdovi / pohorski granit / legendarni Pohorski bataljon ♪
  17.      pohrústati  -am dov. (ú) ekspr. pojesti (kaj tršega): pohrustal je vse lešnike; s slastjo je pohrustal kolač ∙ ekspr. lačen je, da bi vola pohrustal zelo ♪
  18.      pòígra  -e ž (ȍ-ȋ) 1. lit. posebni, zaključni prizor dramskega dela: napisati drami poigro 2. muz. zaključni instrumentalni stavek glasbenega dela: klavirska poigra v samospevu ♪
  19.      poimenovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od poimenovati: poimenovanje krajev, mest; rabiti isto besedo za poimenovanje več predmetov ♦ biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto 2. izraz, ime: uporabljati nova, ustaljena poimenovanja / večbesedno poimenovanje ♪
  20.      poiskáti  -íščem dov., poíščite in poiščíte (á í) 1. hote, načrtno priti do česa skritega, izgubljenega, odsotnega: skrijem se, ti me pa poišči; poišči knjigo in mi jo vrni; poiskati otroka / poiskal je ključ v žepu in odklenil vzel ga je iz žepa; v jerbasu je poiskala tri debela jabolka in mu jih dala izbrala 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju doseči kaj, priti do česa, če a) osebek tega nima: poiskati prenočišče, stanovanje komu; poiskati si delo / poiskati si družbo / poiskati (si) dekle b) osebku to še ni znano: poiskati nove metode dela / poiskati boljši izraz / treba bo poiskati drugo rešitev 3. ugotoviti, kje kdo, kaj je a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ mu je pomagal poiskati sina; ekspr. poiščem te, pa če se v zemljo udereš / poiskati pisateljevo rojstno hišo b) z gledanjem: poiskati kraj na zemljevidu; poiskati letalo z daljnogledom; poiskati napako 4. priti h komu (zaradi srečanja): poiskal te bom pozneje doma; jutri te poiščem, da malo poklepetava ● ekspr. varuj se, da te ne poišče krogla zadene; ekspr. malo še poišči, pa boš našel krajši čas išči ♪
  21.      pojásniti  -im in pojasníti -ím dov., pojásnil (ā ȃ; ȋ í) 1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: če vprašanja ne razumete, vam ga bom pojasnil // narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: z govorjenjem, mimiko pojasniti / na kratko mu je pojasnil, kako je bilo 2. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: ta dejstva bodo najbolje pojasnila našo odločitev / ni si znal pojasniti tesnobnega občutka / pojasniti svoje stališče do svetovnih problemov pojásnjen -a -o: problem še ni zadovoljivo pojasnjen ♪
  22.      pojàv  -áva m (ȁ á) 1. kar se kaže in je čutno zaznavno: opisati, razčleniti pojav; pogostnost pojava; preprečiti širjenje kakega pojava; predmeti, pojavi in pojmi / bolezenski, starostni pojavi; naravni pojavi / družbeni, jezikovni, kulturni pojav / narod in razred sta zgodovinska pojava 2. navadno z rodilnikom izraža obstajanje česa: pojav fašizma, migracij; dvoličnost je pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki 3. glagolnik od pojaviti se: pojav sovražnikovih enot; pojav letala na nebu / obdobje pred Prešernovim pojavom v slovenski literaturi / nenaden, silovit pojav bolezni ◊ elektr. kožni pojav povečana gostota toka na površini vodnika; lingv. glasovni pojavi spremembe, prilagoditve glasov ♪
  23.      pojavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pojaviti se: pojavitev sovražnika za hrbtom jih je presenetila / pojavitev letal nad mestom / pojavitev zemlje na obzorju / ob pojavitvi predsednika so vsi vstali / pojavitev gripe ♪
  24.      pojáviti se  -im se dov. (á ȃ) 1. navadno s prislovnim določilom izraža začetek navzočnosti v prostoru ali času: na bojišču se je pojavila nova divizija; v gozdovih so se pojavili volkovi; kjerkoli se pojavi, povsod so ga veseli kamor pride / na trgu so se pojavili novi izdelki / v tovarni so se pojavili tatovi, ki jih dolgo niso mogli odkriti so bili / v dvajsetih letih 19. stoletja se je pojavil Prešeren začel ustvarjati, objavljati; v pesmi se ta beseda pojavi petkrat je zapisana, navzoča; v tisku so se pojavile ostre kritike bile objavljene, so izšle // s prihodom na določeno mesto, področje postati viden, zaznaven: na nebu se je pojavilo jutranje sonce; na radarju se je pojavila podmornica / na pragu se je pojavil neznanec / na obzorju se je pojavilo kopno 2. nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja: bolezen se je pojavila nenadoma; življenje se je pojavilo pred milijoni let / pojavile so se nove ideje, težave / publ.: zaradi nepravilne drže so se pojavile okvare so nastale; pojavila se je druga svetovna vojna začela se je / ob teh besedah so se mu na čelu pojavile gube / publ. na jugoslovanskih odrih se je v zadnjem desetletju pojavilo nekaj dobrih komedij so jih igrali, uprizorili ♪
  25.      pójem  -jma m (ọ́) 1. miselna tvorba, določena z bistvenimi lastnostmi, značilnostmi konkretnega ali abstraktnega predmeta, predmetov: definirati kak pojem; ta dva pojma je treba ločevati; jezikoslovni, marksistični pojmi; osnovni, sorodni pojmi; lepo je relativen pojem; pojem časti, hiše, vojne; najti primerno besedo, izraz za kak pojem; narod kot ekonomski, kulturni, zgodovinski pojem; predstave in pojmi / omejiti, razširiti pojem njegov obseg; publ. razčistiti kak pojem njegov obseg, vsebino / obseg, vsebina pojma // kar se da določiti, spoznati zlasti z umom: svoboda ni predmet, ampak pojem 2. knjiž. izraz, beseda: posloveniti tuje pojme; slovar strokovnih pojmov 3. s prilastkom predstava, podoba: natančnejši pojem o tej zgodovinski osebnosti si je ustvaril šele pozneje; ekspr. o Kitajski so imeli ljudje zelo čudne, meglene pojme 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom, v zvezi z za izraža omejenost na ocenjevanje, vrednotenje, kot jo določa prilastek: za jugoslovanske, naše pojme slaba hrana / ekspr. to za moje pojme sploh ni avto / to je za današnje pojme poceni 5. ekspr., v povedni rabi kar ima zaželeno lastnost, značilnost v zelo veliki meri, stopnji: ta knjiga, ta umetnik je v slovenski kulturi pojem; nova letala so kmalu postala pojem / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: njihovi izdelki so pojem kvalitete, za kvaliteto so zelo kvalitetni; postal je pojem nogometnega igralca dober nogometni igralec; on je eden od pojmov sodobnega gledališča eden od najznačilnejših, najboljših predstavnikov ● ekspr. nima pojma o avtomobilih skoraj nič ne ve o njih; ekspr. o vsem tem seveda pojma ni imel, zato je samo začudeno gledal ni nič vedel, mu ni bilo nič znano; pog. nimaš pojma, kako lepo je bilo zelo lepo je bilo; pog. nimam pojma, kdo bi mogel priti ob taki uri ne morem si predstavljati, ne vem; pri učni uri so obravnavali pojem samostalnika bistvene lastnosti, značilnosti; spoznati osnovne pojme matematike osnovna dejstva, zakone, izraze; o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; evfem. o poštenosti ima meglene pojme ni (preveč) pošten; publ. vloga te organizacije je še nerazčiščen pojem njena vloga je še nejasna; ekspr. čast mu ni prazen pojem veliko da na svojo čast; ravna, vede se zelo častno; ekspr. kmalu je zelo raztegljiv, širok pojem se lahko razume zelo različno; evropski strateški pojmi so v teh džunglah brez vrednosti načela, pravila; ekspr. letalo je zelo zmanjšalo pojem daljave zaradi poletov z letali se zdijo daljave manjše ◊ filoz. nadrejeni pojem v odnosu do pojma, katerega vsebuje; podrejeni pojem v odnosu do pojma, v katerem je vsebovan; rodovni pojem ki obsega določene vrstne pojme; vrstni pojem ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi ♪

   3.979 4.004 4.029 4.054 4.079 4.104 4.129 4.154 4.179 4.204  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA