Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Tal (279-303)
- metálka -e [lk in u̯k] ž (ȃ) 1. ženska, ki kaj meče: v cirkusu nastopa tudi metalka bodal / knjiž., redko sanje mu je razložila metalka kart vedeževalka (s kartami) 2. šport. športnica, ki goji mete: metalka kopja ◊ rib. manjša vlačilna mreža za lov rib z dna jezer, rek ♪
- metálnica -e ž (ȃ) v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: pri napadu na utrdbo so uporabili tudi metalnice ♪
- metálo -a s (á) v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metala in lučala ◊ navt. metalo za vrv obtežilna vrečica z vrvico za metanje vrvi z ladje ♪
- metalógičen -čna -o prid. (ọ́) filoz. ki govori o formalni logiki: metalogično spoznanje ♪
- metalografíja -e ž (ȋ) teh. veda o kovinah in zlitinah ♪
- metalográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na metalografijo: metalografski mikroskop / metalografska preiskava ♪
- metalúrg -a m (ȗ) strokovnjak za metalurgijo: je znan metalurg in strojni inženir / pog. sestanek metalurgov drugega letnika slušateljev metalurgije // metalurški delavec ♪
- metalúrgičen -čna -o prid. (ú) redko metalurški: metalurgična industrija ♪
- metalurgíja -e ž (ȋ) industrija pridobivanja in predelovanja kovin: zaposleni so bili v glavnih centrih metalurgije; metalurgija jekla, svinca / barvasta metalurgija metalurgija barvastih kovin; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma // veda o tem: študira metalurgijo; je inženir metalurgije ♪
- metalúrški -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na metalurge ali metalurgijo: metalurški izdelki / metalurška industrija / metalurška peč / metalurški delavec, inženir / metalurška stroka / metalurško zborovanje ♦ metal. metalurški koks koks z veliko trdnostjo in majhnim odstotkom pepela ♪
- migetálen -lna -o prid. (ȃ) nav. mn., biol., navadno v zvezi migetalna resa, resica migetalka ♪
- migetálka -e ž (ȃ) nav. mn. 1. biol. majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje: z migetalkami pokriti enoceličarji; gibanje, utripanje migetalk 2. anat. majhen nitast izrastek v nekaterih notranjih organih, ki povzroča gibanje tekočine ali sprejema dražljaje: migetalke v nosu, sapniku; šopi migetalk na slušnih čutnicah ♪
- migetálkar -ja m (ȃ) nav. mn., zool. praživali, ki se gibljejo z migetalkami, Ciliata: v morju živeči migetalkarji ♪
- míkročitálec in míkro čitálec -lca [lc tudi u̯c] m (ȋ-ȃ) fot. priprava za branje mikrofilmov ♪
- minometálec -lca [tudi u̯c] m (ȃ) 1. vojak, izurjen za ravnanje z minometom: artileristi in minometalci 2. minomet: zaplenili so top in tri minometalce ♪
- minometálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na minometalce: minometalska četa hud minometalski ogenj minometni ogenj ♪
- monumentálen -lna -o prid. (ȃ) 1. ki ima velike razsežnosti in lep videz: monumentalni stebri; monumentalna stavba / monumentalna arhitektura 2. ekspr. ki ima izjemne, trajne umetniške, znanstvene vrednote: monumentalna povest, slika; monumentalno delo / monumentalni slog monumentálno prisl.: monumentalno zasnovana kompozicija ♪
- monumentalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. napraviti kaj monumentalno: skulpturo monumentalizirati s klasicistično arhitekturo / važne predmete je umetnik monumentaliziral monumentalizíran -a -o: na mozaiku je dogodek monumentaliziran ♪
- monumentálnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost monumentalnega: stavba daje trgu monumentalnost; monumentalnost spomenika / ekspr.: zgodbo je povzdignil do resnične monumentalnosti; monumentalnost simfonije / monumentalnost Plečnikove arhitekture ♪
- mortalitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. število, ki pove, koliko ljudi umre v letu na tisoč prebivalcev; umrljivost, smrtnost: mortaliteta pada, raste; nataliteta in mortaliteta ♪
- mortálnost -i ž (ȃ) 1. knjiž., redko umrljivost, smrtnost: mortalnost in natalnost 2. med. letalnost: mortalnost pri tem obolenju je trideset odstotkov ♪
- motálo -a s (á) teh. naprava, s katero se navija vlečna vrv: električno, ročno motalo; motalo za viseči oder ♪
- nadtálen -lna -o prid. (ȃ) ki je, se nahaja nad tlemi: nadtalne stene stanovanjskih in gospodarskih poslopij / nadtalna železnica nadzemna železnica ♪
- naftalín -a m (ȋ) bela kristalna snov ostrega vonja, ki se pridobiva iz premogovega katrana: naftalin ščiti volnene izdelke, krzno pred molji; ta obleka diši po naftalinu ∙ ekspr. potegniti, vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti ♪
- naftalínski -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na naftalin: naftalinska raztopina / naftalinski vonj 2. slabš. nesodoben, zastarel: tudi dobra predstava ni mogla oživiti tega naftalinskega teksta / naftalinsko meščanstvo ♪
154 179 204 229 254 279 304 329 354 379