Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Tal (2.126-2.150) 
- klìn tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ȋ) 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo // temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni
klini ● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ◊ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon ♪
- klišé -ja m (ẹ̑) 1. tisk. na osnovi risbe ali fotografije narejena, navadno kovinska plošča za tiskanje slik: klišeji so že izrabljeni; zamenjati kliše; gost, redek raster v klišeju / tisk s klišeja / črtni kliše s katerim se odtisnejo črte ali ploskve brez vmesnih tonov; kovinski kliše; rastrski kliše ki izkazuje poltone 2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec: umetnost je zavrgla vse klišeje / piše po zastarelih klišejih / ta stavek je časopisni kliše; scenarij kazijo nekateri literarni klišeji ♪
- klišírati -am nedov. in dov. (ȋ) tisk. izdelovati klišeje: kliširal je slabo klišíran -a -o 1. deležnik od kliširati: kliširane plošče 2. ekspr. ki ima ustaljeno ali pogosto ponavljajočo se obliko: piše kliširane rime ♪
- klívija -e ž (í) vrtn. rastlina z dolgimi črtalastimi listi in oranžnimi ali rdečimi cveti v socvetju, Clivia: goji begonije in klivije ♪
- kljubováti -újem nedov. (á ȗ) z dajalnikom 1. namerno drugače delati, kot se želi, zahteva: fant mu kljubuje; spet kljubujeta očetu / kljubovati modi, predpisom / ekspr. ta človek kljubuje vsemu svetu 2. ekspr. biti odporen proti čemu: kljubovati prehladu / uspešno kljubuje starosti / stolp še danes kljubuje viharjem // uspešno upirati se: dolgo so kljubovali sovražniku / kljubovati nevarnosti kljubováje: tam je stala, kljubovaje morju kljubujóč -a -e: na obrazu je imel jezen, kljubujoč izraz; prisl.: kljubujoče gledati ♪
- kljún -a m (ȗ) 1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun; udariti s kljunom; čapljin kljun; kljun gosi 2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski kljun; kljun ladje, parnika // nav. ekspr. prednji del česa sploh: letalo je s kljunom treščilo na zemljo; kljun pluga ● ekspr. za mizo je čakalo pet lačnih kljunov otrok; ekspr. držati kljun ne povedati česa, molčati; ekspr. odpri (svoj) kljun, kadar je treba govori, reci; pog., ekspr. dobiti jih po kljunu biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan ◊ grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; mont. stresalke z račjim kljunom z lopatasto razširjenim žlebom; vrtn. purmanov kljun okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi
cveti; repati ščir ♪
- kljúnka -e ž (ȗ) bot. rastlina z belimi, rjavimi ali rdečkastimi klaski in črtalastimi listi, Rhynchospora: bela, rjava kljunka ♪
- klôbčič -a in klobčìč -íča tudi klôpčič -a in klopčìč -íča m (ó; ȉ í) 1. volna, motvoz, žica, zvita v kroglasto obliko: klobčič je padel, se je zakotalil po tleh / klobčič se ji je odvil, razvil / kupiti klobčič bombaža, svile / zviti volno v klobčič // ekspr., navadno s prilastkom kar je tesno, navidez neločljivo povezano: politični klobčič se je pričel odvijati / z oslabljenim pomenom: ni se mogel rešiti iz klobčiča črnih misli; zašel je v klobčič protislovij // ekspr., navadno z rodilnikom skupina, gruča: okrog njega se je zbral klobčič mladih ljudi 2. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v kroglasti obliki pri a) živali, človeku: stisnjen je v klobčič kakor jež; kača leži zvita v klobčič / maček se je zvil v klobčič / ekspr. klobčič pri vratih se je zganil v klobčič zvita žival, človek b) predmetu, stvari: pas, zvit v klobčič / ekspr.
dim je puhal v gostih klobčičih kolobarjih ♪
- klôbka tudi klôpka -e ž (ó) redko klobčič: odviti klobko sukanca / maček spi zvit v klobko / stala je sredi klobke svojih otrok ♪
- klofutáti -ám nedov. (á ȃ) dajati (komu) klofute: klofutal ga je po glavi; besno so se klofutali ♪
- klokotáti -ám in -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) nav. ekspr. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju vode čez kako oviro: med bregovi je klokotal potok; v zamašenih žlebovih klokota voda / deževnica je klokotala v odtočne jarke klokotaje tekla; vino mu je klokotalo po grlu / brezoseb. v čevljih mi klokota // dajati tem podobne glasove: v daljavi so klokotale strojnice klokotáje: klokotaje teči klokotajóč -a -e: smejati se s klokotajočim smehom; klokotajoč studenec ♪
- kloníca -e ž (í) 1. star. pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev; kolnica: potegniti voz iz klonice; v klonici je stala kočija // pokrit prostor za shranjevanje, čiščenje in popravljanje (tirnih) vozil; remiza: zadnji tramvaj je odhajal v klonico / lokomotivna klonica 2. knjiž. zavetje, zaklon, navadno v naravi: pred dežjem so se zatekli v klonico / v klonici je bilo nekaj konj ♪
- klónkati -am nedov. (ọ̑) nav. ekspr. dajati kratke, zamolkle glasove ob premikanju tekočine v nepolni posodi: v čutari mu je klonkalo vino / brezoseb. iz soda je pretakal petrolej, da je glasno klonkalo klokotalo ♪
- klóp -í ž, daj., mest. ed. klópi (ọ̑) podolgovata lesena, kamnita priprava z nogami, podstavki za sedenje (več oseb): pred hišo je stala klop; leči na klop; sekiro je vrgel pod klop; sedeti na klopi; kamnita, lesena klop; klop ob steni, pri peči / posedli so po klopeh / kotna klop iz dveh krakov; vrtna klop; klop za obtožence // priprava v (šolskem) razredu iz sedeža in mize: sedi v prvi, zadnji klopi / knjige so spravili pod klop na polico klopi / oslovska klop nekdaj navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci // taka priprava s klečalnikom: ko je stopil v cerkev, so bile klopi že zasedene / sedi v stranski klopi ● pog. kar hitro ga je položil na klop premagal; ekspr. nismo kar za pod klop nismo še tako slabi, brez moči; žarg., šol. poslati učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno
mesto v razredu; dati mu negativno oceno; ekspr. to je bilo takrat, ko smo še v klopeh sedeli hodili v šolo; vznes. zasedel je poslansko klop postal je poslanec; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja; pog. drgniti, guliti hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati ◊ šport. kazenska klop pri hokeju na ledu klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška; (telovadna) klop nizka klop za telesne vaje, zlasti v sedenju, ležanju ♪
- klopotáča -e ž (á) zool. ameriška strupena kača, ki ima na repu rožene obročke, Crotalus horridus: gozdna, kobrasta klopotača ♪
- klopotáti -ám in -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) 1. nav. ekspr. slišno, odsekano udarjati ob tla: cokle so klopotale po kamnitem tlaku / po kamenju klopotajo konjska kopita peketajo // dajati odsekane, navadno enakomerne glasove: štorklje so klopotale na strehi / čaplje so klopotale s kljuni; pren., ekspr. v sobi so klopotali pisalni stroji ∙ star. zobje so jim klopotali od mraza šklepetali // klopotaje premikati se: po hodniku so že zgodaj klopotali bolniki / konj je počasi klopotal naprej 2. slabš., redko govoriti, pripovedovati: ne ve, kaj klopota / klopota neumnosti klopotáje: hodil je, klopotaje s čevlji; štorklje so glasno klopotaje krožile nad hišami ♪
- klúb -a m (ȗ) 1. organizacija, ki združuje ljudi s skupnimi interesi: osnovali so več klubov; postal je član kluba / alpinistični, filmski, športni klub; avto-moto klub; golf klub / klub poslancev // prostor te organizacije: klub so zaprli; redno prihaja v klub 2. v nekaterih zahodnih deželah organizacija, ki združuje ljudi navadno enakega socialnega izvora, zlasti zaradi družabnih stikov: je le uradnik in ne more postati član kluba // poslopje, prostor te organizacije: jest hodi v klub ♪
- kmèt kméta m, im. mn. kmétje stil. kméti (ȅ ẹ́) 1. kdor ima zemljo in jo obdeluje ter se s tem preživlja: kmetje so zemljo že zorali; siromašni kmetje / ekspr. kmet je kralj / po poklicu je bil kmet / mali kmet ki ima navadno do 5 ha zemlje; srednji kmet ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; veliki kmet ki ima navadno nad 10 ha zemlje / do odprave tlačanstva: podložni, svobodni kmetje; kmet tlačan; upori kmetov / po rodu je kmet pripadnik kmečkega sloja 2. slabš. neroden, neuglajen človek: ne bodi tak kmet / kmet je kmet; dopovej mu, ko pa je tak kmet neumen, omejen človek 3. mn., nav. ekspr., s predlogom dežela, podeželje: prišel je s kmetov; iti na kmete; na kmetih, po kmetih je teh imen še dosti 4. šah. šahovska figura, ki se giblje v pravokotni smeri naravnost: dobiti, izgubiti, žrtvovati kmeta / blokirati kmeta zapreti mu pot; fiksirati kmeta preprečiti mu
napredovanje; forsirati kmeta izsiliti kmetu prosto pot; izolirati kmeta ločiti ga od ostalih kmetov iste barve; dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; gambitni kmet; prosti kmet; kmet na b-liniji v drugi navpični vrsti z leve strani; dobitek kmeta osvojitev nasprotnikovega kmeta ♪
- kmetíček -čka m (ȋ) manjšalnica od kmetič: ubog kmetiček; tam so stale hišice kmetičkov in kočarjev ♪
- kmétski -a -o prid. (ẹ̑) raba peša kmečki: bil je otrok kmetskih staršev; kmetska dekleta / v bližini je stala velika kmetska hiša / kmetski pridelki kmétsko prisl.: bila je (po) kmetsko oblečena ♪
- knéz -a m (ẹ̑) 1. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od grofa: zbrali so se baroni, grofi in knezi // vladar kneževine: voliti kneza / postal je knez 2. rel., v zvezi cerkveni knez, nekdaj visok cerkveni dostojanstvenik: sprejema so se udeležili tudi cerkveni knezi ◊ zgod. deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja; zool. knez pisana morska riba z dolgo hrbtno plavutjo, Coris julis ♪
- knjigárnar -ja m (ȃ) 1. v nekaterih deželah lastnik knjigarne: stalno kupuje pri istem knjigarnarju 2. ekspr. knjigotržec: knjigarnar mu je pokazal knjižne novosti ♪
- knjigožêr in knjigožér -a m (ȇ; ẹ̑) slabš. kdor veliko, hitro bere: postal je pravi knjigožer ♪
- knjížen -žna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na knjigo: knjižni hrbet, ovitek; nagrada za najboljšo knjižno opremo / knjižna omara, polica / knjižni sejem; novosti s knjižnega trga / knjižni katalog, oglas; delo je izšlo v priljubljeni knjižni zbirki / uveljavil se je kot knjižni ilustrator / njegove pesmi so izšle v knjižni obliki ∙ ekspr. knjižni molj kdor zelo veliko bere, študira // redko književen, literaren: izdajati knjižni časopis / delo je njegov knjižni prvenec 2. lingv. nanašajoč se na kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti: knjižni jezik; knjižna izreka 3. ki se rabi za knjiženje: knjižni stroj ◊ ekon. knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; tisk. knjižni tisk tehnika visokega tiska s črk in klišejev knjížno prisl.: ta izraz zveni nekoliko knjižno ♪
- ko vez. I. v odvisnih stavkih 1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden // navadno v zvezi
medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa 2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi 3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je
pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika 4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja 5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor, kot: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila 6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala ll. pog., med členi v stavku kakor, kot: a) dela ko v prejšnjih časih b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko
sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu č) tega ne povej drugemu ko njemu ● nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej ♪
2.001 2.026 2.051 2.076 2.101 2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 
