Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Tal (2.104-2.128)


  1.      kiósk  in kíosk -a m (ọ̑; ȋ) majhna hišica na prostem za prodajanje časopisov, jestvin, drobnih predmetov: kupiti časopis v kiosku; karte prodajajo v kioskih; kiosk na vogalu / časopisni kiosk; turistični kiosk v katerem se dajejo informacije, menjavajo valute, prodajajo spominki // v orientalskem okolju vrtna hišica, paviljon: pod palmami je stal kiosk ♪
  2.      kipéti  -ím nedov., tudi kípel (ẹ́ í) 1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: juha, mleko kipi / iz pokritega lonca je kipela voda / krompir že kipi voda, v kateri se kuha krompir / ekspr. na štedilniku nekaj kipi močno vre; pren., ekspr. morje kipi in se lomi okrog skale 2. ekspr., s predlogom iz močno odtekati, liti: iz rane kipi kri; ta voda kar kipi iz tal / iz oči so ji kipele solze // z glagolskim samostalnikom kazati se, pojavljati se v veliki meri: iz prsi so ji kipeli vzdihi; iz nje so kipele prošnje / iz grl je kipela pesem navdušeno so peli / brezoseb. ni ga bilo, je kipelo iz matere je vznemirjeno govorila 3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem je kipela jeza, moč / brezoseb. v njej je kipelo od sreče / kar kipel je od navdušenja, veselja bil je zelo navdušen, vesel; star. kipi življenjske sile / narava je kipela v zelenju je bila vsa zelena 4. ekspr. biti (zelo) visok: betonske zgradbe kipijo v nebo / hriba kipita kvišku ● star. na kmetiji je delo kipelo je bilo veliko dela; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. izpod klobuka mu kipijo lasje imajo videz bujnosti; ekspr. v mestu kipi življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. kri ji kipi v glavo močno zardeva; zelo je razburjena kipèč -éča -e: kipeč od veselja; kipeč krop; kipeči morski valovi; kipeče besede; reči s kipečim srcem; ekspr. njeno kipeče telo močno in lepo razvito ♪
  3.      kísel  -sla -o [ǝu̯] prid. (í) 1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo / ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina // ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab // ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis 2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje // navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel 3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli ● pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto ◊ agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena kíslo prisl.: kislo se drži; kislo gledati; kislo se nasmehniti; soli kislo reagirajo kísli -a -o sam.: ekspr. daj mi požirek kislega pijače kislega okusa; imam kislo v ustih kisel okus; vleči na kislo biti, postajati nekoliko kisel; dišalo je po kislem ♪
  4.      kislína  -e ž (í) 1. kar dela kaj kislo: tekočina vsebuje preveč kisline / ugotoviti količino kisline v snovi kislost snovi / kislina ji škoduje // nav. ekspr. kisla tekočina, zlasti pijača: ne bom pil te kisline 2. kem. snov, ki tvori z bazami soli in reagira kislo: biti obstojen, odporen proti kislinam; jedka kislina; močna, razredčena kislina; vodne raztopine kislin; kisline in lugi / anorganske, organske kisline; askorbinska kislina brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa; citronova kislina organska kislina, ki jo vsebuje sok limone; čreslova kislina organska kislina, ki se tvori med strojenjem; dvobazna kislina; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja; ogljikova kislina; solna kislina vodna raztopina vodikovega klorida ◊ agr. jabolčna, vinska kislina; med. želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice ♪
  5.      kíslost  -i ž (í) lastnost kisle snovi: kremžila se je od kislosti jagod / kislost mošta / priprava za ugotavljanje kislosti / kislost nasmeha ♦ agr. kislost tal; kem. kislost galunove raztopine; med. kislost želodčnega soka ♪
  6.      kjé  prisl. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / neustalj.: kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? odkod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik 2. ekspr., navadno v zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času 3. ekspr., navadno v zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako 4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil ● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); redko kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve, kdove ♪
  7.      kláda  -e ž (á) 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno / stesati tram iz klade hloda // redko poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu 2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo ◊ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok ♪
  8.      kládivo  tudi kladívo -a s (á; í) 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno / čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo ∙ srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj ◊ alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje ♪
  9.      kláftrski  -a -o prid. (ȃ) star. metrski: na dvorišču je stala skladovnica klaftrskih drv / delal je klaftrske korake zelo velike, dolge ♪
  10.      klánjati se  -am se nedov. (ȃ) 1. pozdravljati z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa: že od daleč se ji je klanjal; globoko se klanjati; klanjala se je na vse strani / v meščanskem okolju, kot pozdrav klanjam se, gospa; pren., ekspr. breze se klanjajo do tal 2. ekspr. izkazovati komu čast, spoštovanje: zaslužil je, da so se mu klanjali; ob njenem zadnjem uspehu se ji je vse klanjalo / vznes. klanjati se njegovemu spominu / ženske rade vidijo, če se jim moški klanjajo če jim laskajo / klanjati se do tal zelo, pretirano ∙ slabš. nikar se ne klanjaj pred njimi ne ponižuj se 3. zastar., z dajalnikom podrejati se, uklanjati se: klanjala se je pač očetovi volji; v vsem se mora klanjati drugim klanjajóč se -a -e: klanjajoč se na vse strani, je odšel ♪
  11.      klása  -e ž (ȃ) 1. pog. kdor se posebno odlikuje v čem, zlasti v znanju: zbrale so se same klase iz našega razreda / ta je pa klasa bistroumen, pameten 2. aer., navt. stopnja kakovosti in uporabnosti, razred: določiti ladji klaso; spričevalo o klasi / to letalo spada v mednarodno klaso // dokument, izjava o tej stopnji: dobiti klaso za dolgo plovbo ♪
  12.      klásičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog; klasični jezik stara grščina ali latinščina; klasična gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture / ima klasično izobrazbo izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture / ženska klasične lepote // redko klasicističen: pravila klasične estetike 2. ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje; italijanska klasična umetnost; klasična dela naše literature / njegov jezik je skoraj klasičen / klasični srednji vek 3. ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v preteklosti: klasično pohištvo / klasični tip restavracije; klasična oblika suknjiča / publ.: klasični viri energije; klasično orožje orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: klasičen primer skoposti; njihova nevednost je naravnost klasična ◊ grad. klasična gradnja gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; obrt. klasični kroj kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; šport. prvenstvo v klasičnih disciplinah; klasična kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje klásično prisl.: je klasično izobražena; klasično krojen kostim; sam.: pog. hodi na klasično klasično gimnazijo ♪
  13.      klavicímbal  -a m (ȋ) muz. čembalo: v kotu sobe je stal klavicimbal; udarjala je po tipkah klavicimbala ♪
  14.      klavírski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na klavir: klavirske tipke / klavirska spremljava / klavirski večer ♦ muz. klavirski izvleček priredba instrumentalne ali instrumentalno-vokalne skladbe za klavir; klavirski koncert koncert za klavir in orkester; klavirski trio ansambel, sestavljen iz violine, violončela in klavirja; skladba za tak ansambel; klavirska harmonika harmonika s klaviaturo; klavirska skladba ♪
  15.      kléntati  -am in klentáti -ám nedov. (ẹ̑; á ȃ) nar. težko hoditi, šepati: ob palici je klental za njim ♪
  16.      klepetáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. nav. ekspr. živahno, sproščeno se pogovarjati o nepomembnih stvareh: spet klepeta pred hišo; klepetajo že celo uro / z njo rada klepetam se pogovarjam // govoriti, pripovedovati: ne ve, kaj klepeta / klepeta neumnosti / učenka rada klepeta 2. dajati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: čaplje, štorklje glasno klepetajo // redko, v zvezi z zobje šklepetati: zobje so mu klepetali od mraza klepetáje: živahno klepetaje sta krenili proti domu ♪
  17.      klepêtec  -tca m (é) 1. redko lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju enakomerne glasove; klopotec: na jablanah in v vinogradih so se oglašali klepetci; vrti se kot klepetec v vetru // nar. raglja, ropotalo: vrteti klepetec 2. ekspr. kdor (rad) veliko govori: to ti je čvekač in klepetec ♪
  18.      klíc  -a m (ȋ) 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje / glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu // redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev // nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja 2. glasno izražena želja, zahteva po a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente // ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi ◊ lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic ♪
  19.      klícati  klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom ◊ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila kličóč -a -e: kličoč po maščevanju klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške ∙ žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo ♪
  20.      kliènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: bil je klient znanega odvetnika; ta odvetnik ima mnogo klientov / je slab klient od katerega ni mnogo gmotnih koristi ♦ zgod. klient pri starih Rimljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij // nav. ekspr. oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka: že več let je njihov klient; trgovec s svojimi klienti 2. ekspr. moški v odnosu do prostitutke: po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti ♪
  21.      klíkarstvo  -a s (ȋ) slabš. pojavljanje, obstajanje klik: inteligenci so očitali klikarstvo / boriti se proti klikarstvu in strankarstvu / literarno klikarstvo ♪
  22.      klíma  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom povprečne vremenske razmere, značilne za določen kraj ali področje, podnebje: nezdrava klima; kraj ima ugodno klimo / priporočajo mu spremembo klime / alpska, gorska, morska, tropska klima; suha, vlažna, zmerna klima / umetna klima ♦ geogr. kontinentalna klima z ostro zimo in vročim poletjem; sredozemska klima subtropska klima z milo, deževno zimo in suhim, vročim poletjem; subtropska klima // publ. duhovno ozračje, vzdušje: družbena klima; ti dogodki so povzročili težko politično klimo; ustvarjanje neznosne klime v delovnem kolektivu 2. žarg., teh. klimatska naprava: klima ni delovala ♪
  23.      klìn  tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ȋ) 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo // temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni klini ● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ◊ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon ♪
  24.      klišé  -ja m (ẹ̑) 1. tisk. na osnovi risbe ali fotografije narejena, navadno kovinska plošča za tiskanje slik: klišeji so že izrabljeni; zamenjati kliše; gost, redek raster v klišeju / tisk s klišeja / črtni kliše s katerim se odtisnejo črte ali ploskve brez vmesnih tonov; kovinski kliše; rastrski kliše ki izkazuje poltone 2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec: umetnost je zavrgla vse klišeje / piše po zastarelih klišejih / ta stavek je časopisni kliše; scenarij kazijo nekateri literarni klišeji ♪
  25.      klišírati  -am nedov. in dov. (ȋ) tisk. izdelovati klišeje: kliširal je slabo klišíran -a -o 1. deležnik od kliširati: kliširane plošče 2. ekspr. ki ima ustaljeno ali pogosto ponavljajočo se obliko: piše kliširane rime ♪

   1.979 2.004 2.029 2.054 2.079 2.104 2.129 2.154 2.179 2.204  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA