Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Tal (1.576-1.600)


  1.      gŕd  -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
  2.      grdávščina  -e ž (ȃ) ekspr., redko grdobija: očitala mu je vse grdavščine ♪
  3.      grebén  -a m (ẹ̑) 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom ∙ ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher ◊ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam ♪
  4.      grebénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na greben: grebenski rob / zložna grebenska hoja po grebenu / grebenska karta Zasavja in Dolenjskega gričevja ◊ alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov; grebenska rez del, kjer se stikata boka grebena; geol. grebenski apnenec apnenec, nastal iz organizmov in oblikovan kot podvodni greben ♪
  5.      grédelj  -dlja m (ẹ́) 1. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna: gredelj je ostro zaškrtal na pesku / ladijski gredelj; gredlji dirkalnih čolnov / položiti, postaviti gredelj začeti graditi ladjo, čoln 2. nosilni del pluga, na katerega se pritrdijo črtalo, lemež, ročice: lesen gredelj 3. drog, zlasti lesen, na katerega je pritrjeno pogonsko kolo: namazati gredelj; natakniti kolo na gredelj ◊ anat. nosni gredelj nosni greben ♪
  6.      gréhec  -hca m (ẹ̄) redko grehek: vsak grehec mu je očitala ♪
  7.      grenjáva  -e ž (ȃ) star. grenkoba, grenkost: prestal je vse grenjave ♪
  8.      gréšen  -šna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) nanašajoč se na greh: grešne misli; grešno dejanje / grešen človek / pokoril se je za svoje grešno življenje ● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; ekspr. stal je tam kot grešna duša obupan, potrt; star. imela je z njim grešno znanje izvenzakonsko spolno razmerje gréšno prisl.: grešno živeti ♪
  9.      grézast  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na grez: grezasto dno jezera / grezasta zemlja; hiša je stala na mehkih, grezastih tleh močvirnih ♪
  10.      grgotáti  -ám nedov. (á ȃ) redko 1. grgrati: ni mogel govoriti, samo grgotal je; brezoseb. v grlu ji je grgotalo 2. gruliti: nad njim so grgotale grlice ♪
  11.      gríntav  -a -o prid. (í) 1. ki ima grinte: grintavi fikusi; grintave hruške / nar. otrok ima grintav obraz krastav / nar. grintava ovca garjava 2. ekspr. razoran, razbrazdan: grintav svet; vozili smo se po razmehčani, grintavi cesti 3. slabš. slaboten, bolehen: vse zdrave so poslali na fronto, doma je ostalo le nekaj grintavih mladoletnikov ♪
  12.      grivína  -e ž (í) nar. strmo travnato pobočje: voda se je stekala z bregov in grivin // travnat rob, vzpetina: kar neslo ga je čez grivino nad potjo / iz tal je štrlela z resjem porasla grivina / truden je legel na grivino pod orehom na travo ♪
  13.      grižljáj  stil. grížljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. količina hrane, ki se da naenkrat v usta: majhen, velik grižljaj; grižljaj kruha // količina hrane, ki se naenkrat pogoltne: grižljaj mu je zastal v grlu ∙ ekspr. privoščil si ni niti grižljaja niti malo, nič; ekspr. očital mu je vsak grižljaj kar je pojedel; jedla je po grižljajih počasi, brez teka 2. ekspr. kos jedila: mati mu je polagala na krožnik najslastnejše grižljaje; pren. pri tej kupčiji je dobil masten grižljaj // z rodilnikom majhna količina hrane: naprosil si je kruha, tu in tam celo grižljaj mesa ◊ lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena ♪
  14.      gŕlo  -a s (ŕ) 1. zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki: grlo jo boli; v grlu ga je dušilo; kronično vnetje grla / zapel je s hripavim grlom glasom / ekspr. zapelo je petsto mladih grl mladih ljudi // sprednji, srednji del vratu: prerezal mu je grlo; stisniti koga za grlo / ribja kost se mu je zataknila v grlu 2. najožji del predmeta: steklenico je prijel za grlo in pil; grlo žarnice / škornji so mu bili pretesni v grlu med stopalom in golenico 3. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slaba cesta je ozko grlo za tamkajšnji turizem; obrtniška dela so ozko grlo v gradbeništvu; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v proizvodnji 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz vsega grla, na vse grlo izraža visoko stopnjo glasnosti: zavpil je na vse grlo; iz vsega grla je zaklical ● ekspr. do grla sem že sit tega dela zelo; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. poplakniti grlo kaj popiti; ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; ekspr. nastaviti komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; ekspr. strah ga je grabil, stiskal za grlo zelo se je bal; ekspr. vse je pognal, spravil po grlu zapravil s pijačo, zapil; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil ♪
  15.      grméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. brezoseb. dajati zelo slišne glasove ob bliskanju: vso noč se je bliskalo in grmelo; poleti pogosto grmi; močno, silovito je grmelo 2. dajati grmenju podobne glasove: kolesa so silovito grmela pod podom vagona; nad mestom grmijo letalski motorji / brezoseb., ekspr. v dvorani je kar grmelo od ploskanja / ekspr. orgle so grmele; topovi so cel dan grmeli // ekspr. grmeč se hitro premikati: bombniki so drug za drugim grmeli na sever; vlak grmi skozi predor / slap grmi čez skale 3. ekspr. razvneto, ogorčeno govoriti: zmeraj kaj najde, da lahko grmi; grmi proti terorju; grmi zoper nove uredbe / član opozicije je grmel na vlado / počakajte, je grmel za njimi kričal, vpil ● nesreča za nesrečo mu grmi na glavo ga zadeva; vse grmi na kup se podira, propada grmé zastar.: plaz se je grme valil v dolino grmèč -éča -e: čez skalovje grmeča voda; bral je z grmečim glasom; grmeč govornik ♪
  16.      gròb  grôba m, mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobóvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh (ȍ ó) prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob; spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob; molči kot grob; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom; govoril je ob odprtem grobu // pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob; oskrbovani, zapuščeni grobovi; njihov grob je čisto zarasel; grobovi talcev / grob neznanega junaka // ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil; vznes. bil ji je zvest do groba; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti; pren. revščina je grob ljubezni ● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sin ga bo še v grob spravil povzročil njegovo smrt; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je ◊ arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike ♪
  17.      gróblje  -a s (ọ̑) 1. več grobelj: med grobljem so rasle koprive / od hiše je ostalo le še kamnito groblje 2. zastar. pokopališče: nihče v vasi ni več pomnil, kdaj so zadnjega pokopali na tisto groblje / staroslovensko groblje grobišče ♪
  18.      gródelj  -dlja m (ọ́) metal. železo, ki pride iz plavža: po vpihavanju kisika se grodelj spremeni v jeklo / beli z belo, sivi grodelj s sivo prelomno ploskvijo ♪
  19.      gródničen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na grodnico: grodnične mišice ♦ zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam ♪
  20.      gròf  grôfa m, im. mn. grôfi in grôfje (ȍ ó) v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od kneza: postal je grof; bogat grof; živel je kot grof bahaško, imenitno / celjski grofje ♦ zgod. mejni grof ki je imel v lasti obmejno pokrajino ♪
  21.      gròh  grôha m (ȍ ó) petr. kamnina, ki jo sestavljajo vulkanski pepel, drobci kristalov in magmatskih kamnin; tuf: bazaltni groh ♪
  22.      grohotáti se  -ám se in -óčem se nedov. (á ȃ, ọ́) raba peša krohotati se: rad se grohota njegovim šalam; grohotali so se na vsa usta; grohotal se je, da je kar odmevalo grohotáti ekspr., redko krakati: vran grohoče v tišino ♪
  23.      gromozánski  -a -o prid. (ȃ) ekspr. 1. zelo velik, ogromen: na cesti je stal gromozanski avtomobil; vihtel je gromozansko sekiro / ponujali so mu gromozansko vsoto denarja / gromozanska pošast grozna, strašna 2. redko močen, silovit: slišalo se je gromozansko razbijanje po vratih gromozánsko prisl.: kaj se pa tako gromozansko derete ♪
  24.      grôza  -e ž (ó) 1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla; prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu; ta Goyeva slika mu vzbuja grozo; ekspr. kar drevenel je od groze; tresti se od groze, v grozi; ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji; groza ga je pred bolečinami // knjiž. grozotnost, pretresljivost: groza smrti 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: groza je, če ti gre vse narobe; groza je bilo pospravljati za vami; bil je tak, da ga je bilo groza pogledati ∙ ekspr. laže, da je groza zelo 3. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža zelo veliko količino: zbralo se je groza ljudi 4. v medmetni rabi izraža a) strah, močno vznemirjenje: groza, padel bo; o groza, saj ne moremo preprečiti b) zgražanje, ogorčenje: groza, kakšno neumnost je zinil ♪
  25.      grozánski  -a -o prid. (ȃ) ekspr. 1. zelo velik, ogromen: ima grozansko glavo / čuti grozansko lakoto zelo hudo / oblak je velik in grozanski grozen, strašen 2. redko močen, silovit: nastal je grozanski trušč grozánsko prisl.: grozansko me je pogledal; sem grozansko lačen ♪

   1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA