Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ta (42.112-42.136)


  1.      žubòr  -ôra m (ȍ ó) zastar. žuborenje: žubor potoka, vode / žubor šolarjev ♪
  2.      žuborênje  -a s (é) glagolnik od žuboreti: prijetno žuborenje potoka, vodometa / hitro otroško žuborenje ♪
  3.      žuboréti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: reka, vodomet žubori; prijetno žuboreti / ekspr., z notranjim predmetom potoček žubori svojo pesem / ob robu vasi žubori izvir // s prislovnim določilom žuboreč se premikati: rečica žubori po soteski / voda je žuborela v podstavljeno posodo žuboreč padala 2. ekspr. rahlo, lahkotno se slišati: iz radia je žuborela tiha glasba; od vsepovsod je žuborela človeška govorica 3. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ljudje so se sprehajali med stojnicami in žuboreli // živahno, lahkotno se oglašati: v stari češnji so žuboreli ščinkavci žuborèč -éča -e: voda je žuboreč pljuskala ob breg; sedeti ob žuborečem potoku ♪
  4.      žúganje  -a s (ū) glagolnik od žugati: ustrašiti se žuganja / ostalo je samo pri žuganju ♪
  5.      žúgavec  -vca m (ū) 1. ekspr. kdor (rad) žuga, svari: jezni žugavci / ne verjeti žugavcu 2. zastar. kazalec (roke): oče je dvignil žugavec; prijeti kaj s palcem in žugavcem ♪
  6.      žúgniti  -em dov. (ú ȗ) 1. zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: skrivaj mu je žugnila / žugniti s prstom 2. star. povedati, reči: nikomur ni žugnil o svoji nameri / niti besede ni žugnil rekel, spregovoril ♪
  7.      žúka  -e ž (ū) bot., navadno v zvezi navadna žuka šibasta obmorska grmičasta rastlina z rumenimi cveti, Spartium junceum: cvetoča navadna žuka ♪
  8.      žukovína  -e ž (í) poljud. šibasta obmorska grmičasta rastlina z rumenimi cveti, strok. navadna žuka: vezati trte z žukovino ♪
  9.      žúlj  -a m (ū) mehur, ki nastane na koži zaradi pritiskanja, drgnjenja, zlasti na rokah, nogah: na dlaneh so se mu naredili žulji; žulj je počil, se predrl; dobiti, imeti žulje; krvav, mehek, voden žulj; žulj na peti // kožna zadebelina na dlaneh, ki nastane na utrjeni koži zlasti pri fizičnem delu: od žuljev raskave roke / pri grabljenju, veslanju dobiti trde žulje ● ekspr. od samega sedenja bo dobil žulje na zadnjici zelo je len; ekspr. živeti od tujih žuljev od tujega dela; ekspr. svoj kruh si služi s krvavimi žulji s trdim delom ◊ bot. španski žulj bodeča rastlina z razraslim steblom in zlato rumenimi cveti v koških, Scolymus hispanicus ♪
  10.      žúpa 1 -e ž (ú) 1. zgod. sestavni del staroslovanskih kneževin: staroslovanske župe 2. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje: župa je krčila gozd 3. nekdaj večja organizacijska enota, ki povezuje društva, organizacije: predsednik gasilske župe; sokolska župa / Hubadova pevska župa 4. zastar. župnija: župnik iz bližnje župe ♪
  11.      žúpa 2 -e ž (ú) 1. nižje pog. juha: naliti, srebati župo; redka, vroča župa / goveja, krompirjeva župa ∙ ekspr. ta pa ni po (prežgani) župi priplaval je bister, prebrisan 2. nar. sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja, sadja; mošt ♪
  12.      župàn 1 -ána m (ȁ á) 1. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja predstojnik občine: dolžnosti in pravice župana; trg je imel dekana in župana / mestni, vaški župan 2. pog. predsednik skupščine občine, mesta: sestanek je vodil župan; izvoliti župana; imenovati koga za župana / celjski, ljubljanski župan; šišenski župan 3. v nekaterih državah predstojnik mestne uprave: celovški, nabrežinski, tržaški župan 4. v zvezi veliki župan od 1924 do 1929 predstojnik državne uprave v določeni oblasti: veliki župan mariborske oblasti ◊ zgod. predstojnik župe ali organ zemljiškega gospostva ♪
  13.      župàn 2 -ána m (ȁ á) v nekaterih slovanskih deželah, nekdaj plašču podobno moško vrhnje oblačilo s stoječim ovratnikom in z gubami na hrbtu: volnen, žametast župan ♪
  14.      župánčičevski  -a -o prid. (ȃ) tak kot pri Župančiču: župančičevski ritem; župančičevski zanos župánčičevsko prisl.: izražati se (po) župančičevsko ♪
  15.      župánec  -nca m (á) zastar. krpa, zaplata: prišiti županec na čevelj; usnjen županec ♪
  16.      županíja  -e ž (ȋ) 1. na Madžarskem v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: uprava županije / Železna županija // v ogrski monarhiji najvišja upravna enota; komitat: zastopniki županije 2. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja urad župana; županstvo: pred županijo se je zbrala skupina ljudi 3. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje; župa: županija krči gozd za pašnike ♪
  17.      župánja  -e ž (ā) 1. pog. predsednica skupščine občine, mesta: izvoliti županjo / mariborska županja 2. v nekaterih državah predstojnica mestne uprave: nekatera ameriška mesta imajo županje 3. star. županova žena: vplivna županja / mati županja ♪
  18.      župánji  -a -e prid. (ā) star. županov: županja hči ♦ jur. županje njive nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno njive ♪
  19.      županováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja biti župan, opravljati županske posle: več let je županoval; dobro županovati 2. pog. biti predsednik skupščine občine, mesta: v času, ko je on županoval, se je mesto zelo razvilo ♪
  20.      župlján  in župljàn -ána m (ȃ; ȁ á) pripadnik župnije: srečanje starejših župljanov ♪
  21.      župníja  -e ž (ȋ) najmanjša upravna enota katoliške cerkve: upravljati, ustanoviti župnijo; v dekaniji je več župnij; majhna, velika župnija; mestne župnije ♪
  22.      župníjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na župnijo: župnijski urad; župnijska cerkev / župnijski svet / župnijska šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje cerkev, navadno župnija ♦ rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo ♪
  23.      župníšče  -a s (í) hiša, namenjena za prebivanje župnika in za župnijski urad: popravljati župnišče; stanovati v župnišču ♪
  24.      župníščen  -čna -o (ȋ) pridevnik od župnišče: župniščna veža, vrata ♪
  25.      žúpniški  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na župnike: župniško stanovanje / župniška služba ♪

   41.912 41.937 41.962 41.987 42.012 42.037 42.062 42.087 42.112 42.137  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA