Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ta (42.037-42.061) 
- žléd -a m (ẹ̑) tanka ledena obloga na drevju ali skalovju: žled je v gozdu povzročil veliko škodo; voda talečega se snega na skalah se je čez noč spremenila v žled ♪
- žlèht prid. neskl. (ȅ) nižje pog. hudoben, zloben: žleht človek; ne bodi žleht / žleht otroci / ima žleht jezik žlèht prisl., zastar. slabo, hudo: žleht se mu godi, mu gre ♪
- žlémprga -e ž (ẹ́) nar. priprava za zapiranje odprtine v podu, stropu, odpirajoča se navadno navzgor; loputa, poklopna vrata: žlemprga mu je padla na glavo; dvigniti žlemprgo v stropu ♪
- žléza -e ž (ẹ́) 1. organ, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleze izločajo slino, sluz, znoj; motnje v delovanju žlez; izloček žleze / kožne žleze; parna žleza ♦ anat. endokrina žleza ali žleza z notranjim izločanjem ki izloča neposredno v kri ali mezgo; lojna žleza lojnica; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; nadledvična žleza; prebavne žleze ki izločajo prebavne sokove; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; sluzna žleza; ščitna žleza ščitnica; biol. spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; bot. nektarne, smolne žleze; zool. črnilna žleza ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino; podjezična žleza pri nekaterih
pticah, ki izloča slino za lepljenje gnezda; smradna žleza smradnica; trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja 2. zastar. sluz: iz kože se izloča žleza ♪
- žlézast -a -o prid. (ẹ́) ki ima žleze: žlezasta sluznica / steblo rastline je zelo žlezasto žlézasto prisl.: žlezasto dlakavi listi ♪
- žléznica -e ž (ẹ̑) zool. celica, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleznice krastače ♪
- žlézovnik -a m (ẹ́) zool. del ptičjega želodca s tanko sluznično steno: žlezovnik in mlinček ♪
- žlíca -e ž (í) 1. priprava iz daljšega ročaja in ovalnega vbočenega dela za dajanje v usta, zajemanje zlasti tekočih jedi: jesti, zajemati z žlico; lesena, nerjavna, srebrna žlica / od presenečenja mu je žlica padla iz rok; odložiti žlico prenehati jesti; vzeti žlico v roko začeti jesti / desertna žlica / jedilna žlica 2. navadno z rodilnikom količina, ki se lahko naenkrat zajame s to pripravo: dodati omaki žlico smetane / polna, zravnana, zvrhana žlica moke / dajati zdravilo po žlicah 3. priprava z rahlo vboklino za obuvanje čevljev: obuvati tesne čevlje z žlico / obuvalna žlica; žlica za čevlje ● ekspr. žlica mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. šteti komu žlice paziti, da ne bi kdo veliko pojedel; ekspr. nasititi koga s prazno žlico odpraviti koga s praznimi obljubami; ekspr. pri poslih
je zajemal s preveliko žlico si je preveč prilaščal; knjiž. roditi se s srebrno žlico v ustih biti od rojstva premožen; ekspr. že dolgo ni imel tople žlice v ustih ni nič toplega jedel; z veliko žlico ekspr. dajati komu z veliko žlico veliko, radodarno dajati; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; ekspr. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; ekspr. zajemati življenje z veliko žlico zelo intenzivno živeti; zidarska žlica orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži; star. dajati komu skledo in žlico dajati komu hrano ◊ metal. livarska žlica orodje za oblikovanje form; teh. žlica žlici podoben vbočen del bagra za zajemanje, premeščanje materiala ♪
- žlíčar -ja m (ȋ) izdelovalec lesenih žlic in podobnih lesenih izdelkov: žličarji in rešetarji ◊ teh. bager, ki z žlici podobnim vbočenim delom od spodaj zajema material ♪
- žlíčarica -e ž (ȋ) zool. raca z močnim, na koncu v obliki žlice razširjenim kljunom, Anas clypeata ♪
- žlíčarka -a ž (ȋ) zool. močvirska ptica selivka z belim perjem in na koncu v obliki žlice razširjenim kljunom, Platalea leucorodia: žličarke in plevice / navadna, siva žličarka ♪
- žlíčarstvo -a s (ȋ) žličarska obrt: žličarstvo in rešetarstvo ♪
- žlíčast -a -o prid. (í) podoben žlici: ptica z žličastim kljunom / žličasta vdolbina ♪
- žlíkrof -a m (ȋ) nav. mn., gastr. kuhana jed iz testa, napolnjena z nadevom: postreči z žlikrofi; skleda žlikrofov / idrijski žlikrofi ♪
- žlíndra -e ž (ȋ) 1. raztopina oksidov, ki nastane pri taljenju rud in rafiniranju kovin: iztekanje žlindre iz plavža ♦ agr. Tomaževa žlindra in tomaževa žlindra fosfatno umetno gnojilo iz zmlete žlindre; Thomasov fosfat; metal. kisla žlindra ki vsebuje mnogo kremena; plavžna žlindra ki nastaja pri taljenju rude v plavžu; lovilnik žlindre; teh. granulirana žlindra 2. pepel, ki se pri gorenju premoga nekoliko stali: nabiranje žlindre na rešetki v peči 3. gošča, ostanki v pipi (za kajenje): postrgati žlindro iz pipe / tobakova žlindra ♪
- žlíndrast -a -o prid. (ȋ) ki vsebuje žlindro: žlindrasta gmota / ekspr. izpljunil je žlindrasto slino // pokrit z žlindro: žlindrast ulitek ♪
- žlíndrati -am nedov. (ȋ) metal. povzročati, da se določene sestavine rude in dodatkov spremenijo v žlindro: žlindrati nečistoče žlíndrati se spreminjati se v žlindro: pepel v peči se žlindra ♪
- žlíndrin -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žlindro: žlindrine sestavine ♦ metal. žlindrina nasedlina; teh. žlindrina volna vlakna iz žlindre ♪
- žlobúdra -e ž (ȗ) 1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: ne zmeni se za to žlobudro; on je prava žlobudra 2. slabš. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: vpili so v žlobudri, ki jo je komaj razumel / ta jezik je zame prava žlobudra 3. slabš. gosta, tekoča zmes: jama je bila polna glinaste žlobudre / izbruhana žlobudra 4. slaba pijača; čobodra: ponujali so jim rjavo žlobudro, ki ji pravijo kava 5. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po žlobudri ♪
- žlobudráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. hitro in nerazločno govoriti: opotekal se je in nekaj žlobudral; ne vem, o čem žlobudrajo / žlobudrati po arabsko, v ljubljanščini 2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: sploh ne zna biti tiho, kar naprej žlobudra; žlobudrala sta o vsakdanjih stvareh // slabš. govoriti, klepetati: najbrž je spet žlobudrala, zato ni nič slišala 3. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: otrok v prvih mesecih žlobudra; žlobudrati v sanjah / ptice so žlobudrale 4. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju čez kako oviro: izvirek žlobudra; voda žlobudra v žlebovih // dajati temu podobne glasove: klopotci žlobudrajo v vinogradih / kotel nad ognjiščem že žlobudra voda v njem je že začela vreti žlobudrajóč -a -e: veselo žlobudrajoči tujci ♪
- žlobudràv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. 1. ki veliko in hitro govori: žlobudravi prodajalci na tržnici 2. ki (rad) govori mnogo in nepomembne stvari: na stopnicah ga je ustavila žlobudrava soseda; precej je žlobudrav ● ekspr. žlobudrava govorica nerazločna, nerazumljiva; ekspr. žlobudravo pripovedovanje podrobnosti gostobesedno žlobudrávo prisl.: žlobudravo brati ♪
- žlobudrávščina -e ž (ȃ) 1. ekspr. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: glasno branje se je zlivalo v čudno žlobudravščino; v svoji nenavadni žlobudravščini jim je skušal nekaj dopovedati 2. slabš. jezikovno mešana, nerazumljiva govorica: pogovarjali so se v nekakšni mednarodni žlobudravščini; žlobudravščina pristaniških kramarjev / potepuha sta se sporazumevala v svoji žlobudravščini latovščini ♪
- žlómarica -e ž (ọ̑) zastar. plundra: sneg se je spremenil v žlomarico ♪
- žmáhten -tna -o prid. (á ā) zastar. okusen: žmahtna jed / žmahten okus vina prijeten, plemenit ♪
- žmèk žméka m (ȅ ẹ́) nar. vzhodnoštajersko lesena matica, pretaknjena skozi luknjo v tramu na vrhu stiskalnice ♪
41.912 41.937 41.962 41.987 42.012 42.037 42.062 42.087 42.112 42.137 
