Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ta (4.062-4.086)


  1.      statív  -a m (ȋ) fotografsko stojalo: postaviti stativ; pritrditi fotografski aparat na stativ ♪
  2.      statíva  -e ž (ȋ) žarg., šport. pokončni del nogometnih vrat; vratnica: žoga se je odbila od stative ♪
  3.      statolít  -a m (ȋ) nav. mn., anat. drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni kamenčki ♪
  4.      státor  -ja m (ȃ) strojn. osnovni del pogonskega ali delovnega stroja, ki se med delovanjem ne vrti: stator generatorja, motorja; magnetno polje statorja; rotor in stator ♪
  5.      státorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stator: statorski okrov; statorsko navitje / statorske lopatice kompresorja, turbine vodilne in smerne lopatice ♪
  6.      státua  -e ž (ȃ) knjiž. kip: izklesati statuo; statua iz marmorja ♪
  7.      statuáričen  -čna -o prid. (á) knjiž. 1. kiparski: statuarična umetnost / kip ustreza antičnemu statuaričnemu idealu 2. tak kot pri kipih: statuarična oblikovanost telesa ♪
  8.      statuéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. kipec: slonokoščena statueta; statueta boginje ♪
  9.      statuírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. določiti, predpisati: statuirati delovni čas, pravice; z ustavo, zakonom statuirati ∙ knjiž. nazorno statuirati problem prikazati, predstaviti statuíran -a -o: pravna sredstva so statuirana ♪
  10.      statúra  -e ž (ȗ) knjiž. postava, rast: po staturi je podoben očetu ♪
  11.      státus  -a m (ȃ) kar je po pravnih in samoupravnih normah opredeljeno s pravicami, obveznostmi glede na poklic, dejavnost, pravni položaj: imeti status študenta; izgubiti, pridobiti si status kmeta; priznati komu status umetnika; diplomatski status / inštitut je obdržal status znanstvene ustanove; spremeniti status delovne organizacije; urediti status revije / pravni status // kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi; položaj: izobrazba, poklic, premoženje določajo status človeka v družbi / družbeni status ženske; razlike v družbenem statusu ♦ jur. (osebni) status pravno pomembne značilnosti osebe glede na spol, starost, državljanstvo, osebno stanje ♪
  12.      státusen  -sna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na status: ugotavljati statusne razlike med ljudmi / statusne spremembe delovnih organizacij ◊ jur. statusno pravo pravo, ki ureja pravni položaj fizičnih in pravnih oseb; soc. statusni simbol kar na zunaj kaže pripadnost določenemu družbenemu statusu ♪
  13.      státus quó  státusa quó [kvo] m (ȃ-ọ̑) knjiž. sedanje, dosedanje stanje: zagovarjati status quo; prizadevati si za spremembo statusa quo ♪
  14.      statút  -a m (ȗ) pravni akt, ki določa osnovno ureditev kake organizacije združenega dela, družbenopolitične skupnosti: imeti, sestaviti statut; na sestanku so razpravljali o statutu; statut občine, šole, ustanove; besedilo, določbe, osnutek statuta / sprejeti statut ♪
  15.      statutáren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na statut: statutarna določila / statutarne razprave / statutarna komisija ♪
  16.      statúten  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na statut: statutni osnutek; statutne spremembe / statutna komisija ♪
  17.      státva  -e ž (á) navt. pokončni, podaljšani del gredlja na premcu ali krmi: krmna statva ♪
  18.      státve  státev ž mn. (á ȃ) stroj ali priprava za tkanje: goniti statve; sneti tkanino s statev; tkati na statvah, s statvami; ogrodje statev / avtomatske, ročne statve; platnarske, sitarske statve / sedeti za statvami ♪
  19.      Stáufferjev  -a -o [štaufer-] prid. (ā) strojn., v zvezi Staufferjeva mazalka mazalka, ki ima obliko lončka s pokrovčkom na navoj in se uporablja za mazanje z mastjo ♪
  20.      stáv  -a m (ȃ) žarg., voj. položaj, drža: streljati iz ležečega stava ♪
  21.      stáva  -e ž (ȃ) 1. dogovor, da tisti, čigar trditev ni pravilna, dá določeno stvar, plača določeni znesek: stava še zmeraj velja; skleniti, sprejeti stavo; za stavo je spal zunaj; neveljavna, poštena stava / dobiti, izgubiti stavo // kar dá, plača tisti, čigar trditev ni pravilna: plačati stavo; stavo so zapili; visoka stava 2. igra na srečo, pri kateri se z vplačilom določenega zneska pridobi pravica do dobitka, določenega za pravilno napoved zmagovalca, rezultata: stava je zaključena; stave na konjskih dirkah / športna stava // znesek, ki se vplača pri tej igri: podvojiti, vplačati stavo 3. glagolnik od staviti: stava na tega konja se je izplačala / stava peči je počasi napredovala 4. nar. zahodnoštajersko skupina navadno osmih pokonci postavljenih snopov: veter je podrl stavo pšenice; postavljati snope v stave 5. lingv. vrstni red skladenjskih enot v stavku: navadna stava; obrnjena stava / napačna stava ločil napačen položaj v besedilu ● nar. koroško kupiti dve stavi zimskega perila garnituri; presekati stavo z udarcem roke razdeliti na dvoje podani roki pri stavi in s tem narediti stavo veljavno; zastar. odgovarjati v kratkih stavah stavkih; kot za stavo dela kot za stavo hitro, pridno; sonce pripeka kot za stavo močno, zelo; vozi kot za stavo zelo hitro ◊ les. skupina navpično postavljenih, zgoraj navzkriž zloženih desk ♪
  22.      stávba  -e ž (ȃ) 1. objekt, ki ima stene in streho: stavba se že podira; graditi, obnavljati stavbo; stanovati v pritlični stavbi; betonska, lesena stavba; poslovna, stanovanjska stavba; pravokotna stavba; stavba pošte; notranjost stavbe; skupina stavb; dohod v stavbo; prostor pred stavbo 2. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: razčleniti idejno stavbo romana / z oslabljenim pomenom: enakopravnost vseh narodov mora biti temelj naše družbene stavbe družbe; nastajajoče meščanstvo je omajalo stavbo fevdalizma 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: proučevati ekonomsko podlago in vrhnjo stavbo / idejna, politična, pravna vrhnja stavba ◊ arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča; čeb. stavba satja položaj satov glede na žrelo pri naravno grajenem satju; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti ♪
  23.      stavbár  tudi stávbar -ja m (á; ȃ) nekdaj kdor je usposobljen za načrtovanje večjih objektov, vodenje in opravljanje zahtevnih del pri njihovi gradnji: cerkev je zgradil znan stavbar; stavbar mostu ∙ zastar. bil je stavbar, kipar in pesnik, zato je veliko razmišljal o estetiki arhitekt ♪
  24.      stavbárnica  -e ž (ȃ) nekdaj skupnost stavbarjev, kamnosekov, sodelujočih pri gradnji večje cerkve: katedralna stavbarnica ♪
  25.      stavbárniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na stavbarnico: stavbarniška pravila / stavbarniška skupnost ♪

   3.937 3.962 3.987 4.012 4.037 4.062 4.087 4.112 4.137 4.162  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA