Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ta (37-61) 
- taboríščen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na taborišče: taboriščno naselje / taboriščno življenje / taboriščne žrtve ♪
- taboríščnica -e ž (ȋ) ženska, ki je internirana v taborišču: trpljenje taboriščnic ♪
- taboríščnik -a m (ȋ) kdor je interniran v taborišču: izstradani taboriščniki ♪
- taboríški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na taborišče: taboriški red / taboriški paznik ♪
- taborít -a m (ȋ) 1. udeleženec, organizator (narodnega) tabora, (narodnih) taborov: štajerski taborit Vošnjak 2. pripadnik radikalne smeri husitstva: gibanje taboritov ♪
- taboríti -ím nedov. (ȋ í) bivati, živeti v šotoru: iti na morje taborit; taboriti ob vodi taborèč -éča -e: v dolini taboreča vojska ♪
- taborján in taborjàn -ána m (ȃ; ȁ á) udeleženec, organizator (narodnega) tabora, (narodnih) taborov: zbiranje taborjanov ♪
- taborjênje -a s (é) glagolnik od taboriti: oditi na taborjenje; počitniško taborjenje; taborjenje ob morju ♪
- tábornica tudi tabórnica -e ž (á; ọ̑) članica taborniške organizacije: postala je tabornica ♪
- tábornik tudi tabórnik -a m (á; ọ̑) član taborniške organizacije: postati tabornik / pri tabornikih se je naučil raznih veščin ♪
- tabornína -e ž (ȋ) znesek, ki se plača za taborjenje: nizka tabornina ♪
- táborniški tudi tabórniški -a -o prid. (á; ọ̑) nanašajoč se na tabornike ali taborništvo: taborniška organizacija; taborniško gibanje / taborniška oprema; taborniška ruta / taborniški odred osnovna organizacijska enota taborniške organizacije ♪
- táborništvo -a s (á) dejavnost, gibanje, ki goji zlasti taborjenje, življenje v naravi: razvijati taborništvo ♪
- taborováti -újem nedov. (á ȗ) zastar. taboriti: taborovali so ob reki ♪
- taborovódja -e tudi -a m (ọ̑) redko vodja tabora: določiti taborovodjo ♪
- táborski -a -o prid. (á) nanašajoč se na tabor: a) taborska oprema / taborski ogenj taborni ogenj b) taborsko obzidje / taborska cerkev c) taborski govornik / taborsko gibanje ♪
- tábrh -a m (á) nar. delo na kmetiji, ki ga opravlja najet delavec, plačan na dan; dnina: hoditi na tabrh, v tabrh k sosedom ♪
- tábrhar -ja m (á) nar. dninar: najemati tabrharje za košnjo ♪
- tabú -ja m (ȗ) 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih zapoved, prepoved, nanašajoča se na kako dejanje, stik s čim, katere kršitev kaznujejo nadnaravne sile: prekršiti tabu; veljavnost tabujev za toteme / tabu spolnih odnosov med najbližjima sorodnikoma 2. knjiž. stvar, ki se ne sme kritično obravnavati: sprememba stališč, ki so bila v preteklosti tabu; razglasiti kaj za tabu; kaste so indijski tabu; pedagoški, politični tabuji // skrivana, prikrivana stvar: spregovoriti o tabujih; spolnost je bila velik tabu; ti podatki so za javnost tabu / učencem je nova snov tabu neznana stvar; neskl. pril.:
tabu tema ♪
- tabuírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. delati iz česa tabu: tabuirati spolnost / tabuirati knjigo z uvrstitvijo med najboljše stvaritve tabuíran -a -o: tabuiran pojem ♪
- tabuístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na tabu: tabuistični predmeti / tabuistična tema / tabuistično izražanje ♪
- tabújski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na tabu: tabujski predmet / tabujski opis ♪
- tábula rása tábule ráse [raza] ž (ȃ-ā) filoz., v empirizmu človekova duševnost pred čutnim izkustvom: Lockova teza o tabuli rasi / otrokova duševnost je ob rojstvu tabula rasa brez vtisov ● knjiž. ta človek je tabula rasa nič ne ve, zna ♪
- tabulátor -ja m (ȃ) teh. priprava na pisalnem stroju, s katero se določa rob besedila, omogoča pisanje v stolpcih: uporabnost tabulatorja / decimalni tabulator ♪
- tabulatúra -e ž (ȗ) muz., od 14. do 18. stoletja zapis večglasne instrumentalne glasbe, zlasti solistične, pri katerem se namesto not v celoti ali deloma uporabljajo črke, številke in drugi znaki: orgelska tabulatura; tabulatura za lutnjo ♪
1 12 37 62 87 112 137 162 187 212 
