Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ta (31.612-31.636)


  1.      samóstrina  -e ž (ọ̑) nar. past za polhe z loku podobno vzmetjo: nastaviti samostrino ♪
  2.      samosvést  -i ž (ẹ̑) zastar. samozavest: ob neuspehu je izgubil vso svojo samosvest / prebuditi samosvest naroda ♦ filoz. zavedanje samega sebe, svojega jaza; samozavedanje ♪
  3.      samosvésten  -tna -o prid. (ẹ̄) zastar. samozavesten: fant je zelo samosvesten / samosvestno vedenje // zavesten: premagati pasivnost s samosvestnim delom samosvéstno prisl.: kako samosvestno hodi ♪
  4.      samosvój  -ôja -e prid. (ọ́ ó) 1. ki misli, ravna po svoje, ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih: samosvoj otrok; bil je samosvoj in jezljiv; postala je tako samosvoja / ta konj je zelo samosvoj trmast // čudaški, poseben: bil je malo samosvoj človek 2. knjiž. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: ti ljudje govorijo samosvoj jezik; kraj leži v središču te male, samosvoje pokrajine / imeti samosvoj položaj v državi poseben / samosvoj stil / skladba razodeva samosvojega ustvarjalca 3. publ. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: to je tisto, kar je samosvoje narodu / prispevali so k razvoju dokaj samosvoje tehnike 4. zastar. svoj, lasten: hiša ima samosvoj odtok / armada ni tvorila samosvoje celote / samosvoja hvala samohvala 5. knjiž. neodvisen, samostojen: bili so spet samosvoji in gospodarji svoje zemlje; z zaposlitvijo je končno postala samosvoja / zatirati samosvoje misli svobodne samosvôje prisl.: samosvoje doživljati svet; družina je živela samosvoje ♪
  5.      sámošen  -šna -o prid. (á) zastar. 1. samoten: njeno samošno življenje / iti po pusti samošni poti 2. osamljen, sam: tako star je in samošen sámošno prisl.: samošno živeti ♪
  6.      samotéčen  -čna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) star. ki (pri)teče sam od sebe: samotečen med, sok ♪
  7.      samôten  -tna -o prid., samôtnejši (ó) 1. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: samoten popotnik; na drevesu se je oglašal samoten ptič; oreh je stal samoten sredi dvorišča; na koncu doline stoji samotna hiša; samotno drevo / ekspr. iz sosednje ulice so se slišali samotni koraki / ekspr. glasovi so postali samotnejši redkejši / samotna kmetija kmetija zlasti v hribovitem svetu, katere zemljišče se v enem kosu razprostira okoli domačije 2. nenaseljen, neposeljen: to so samotni kraji; samotna dolina, okolica; ko so jih izgnali, je ostala hiša samotna / pozimi je park samoten; zavil je v samotno ulico 3. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: počutil se je samotnega; bila je samotna in bolna // nav. ekspr. ki poteka v samoti, osamljenosti: koliko je prejokala v tistih samotnih nočeh; v samotnih urah je mislil na dom; samotno življenje / samotne misli ● ekspr. to je bil najsamotnejši kotiček v parku najbolj oddaljen, odmaknjen; zastar. samotni so šli na pot sami, brez spremstva; ekspr. samoten je taval po mestu sam, brez družbe; knjiž. samotna celica samica; to je samotna pot pot, ki vodi po nenaseljenem, neposeljenem svetu samôtno prisl.: samotno živeti / v povedni rabi po materini smrti je bilo doma samotno ♪
  8.      samótež  tudi samotéž prisl. (ọ̄; ẹ̑) 1. nar. brez vprege, sam: samotež peljati; kmetje so samotež ali z živino vozili seno / izpregel je konje in samotež porinil voz pod kozolec 2. star. brez pomoči, sam: samotež se je naučil brati in pisati / zmeraj se je samotež sprehajal brez družbe, sam ♪
  9.      samótežen  in samotéžen -žna -o prid. (ọ̄; ẹ̑) 1. ki ga premika, pelje človek sam, brez vprege: samotežni voziček; samotežne sani 2. knjiž. ki je, deluje zaradi lastne teže: samotežno kolo / samotežna žičnica gravitacijska žičnica ♪
  10.      samotíja  -e ž (ȋ) knjiž., redko samota: živeti v samotiji ∙ knjiž. hribovske naselbine in samotije samotne kmetije ♪
  11.      samotíšče  -a s (í) zastar. preprosta stavba na samotnem kraju: živeti v samotišču na skalnatem otoku ♪
  12.      samôtnež  -a m (ȏ) ekspr. osamljen človek, samotar: mračen samotnež / v hribih je srečal nekaj samotnežev; pren. prikazal se je mesec, samotnež na nebu ♪
  13.      samôtnik  -a m (ȏ) knjiž. osamljen človek, samotar: zagrenjen samotnik; živi skoraj kot puščavnik in samotnik ♪
  14.      samotnják  -a m (á) knjiž., redko osamljen človek, samotar: življenje samotnjaka ♪
  15.      samotrétji  -a -e prid. (ẹ́) zastar. ki je z dvema drugima, v troje: večinoma je bil samotretji / samotretja ježa ♪
  16.      samotŕžen  -žna -o prid. (r̄) zastar. monopolen: velike delniške družbe so imele takrat samotržno pravico ♪
  17.      sámoučênje  -a s (ȃ-é) zastar. pridobivanje (strokovnega) znanja brez šol: opisal je trnovo pot svojega samoučenja ♪
  18.      sámougódje  -a s (ȃ-ọ̑) zastar. samozadovoljnost, samovšečnost: samougodje zaradi uspehov ♪
  19.      samoúk  -a m (ȗ) kdor si pridobi (strokovno) znanje brez šol: kot zidar je bil samouk / razstava slikarjev samoukov ♪
  20.      sámouméven  -vna -o prid. (ȃ-ẹ́ ȃ-ẹ̄) razumljiv, umeven sam po sebi: te stvari so preproste in samoumevne; zanj so to samoumevna izhodišča; samoumevno zadovoljstvo zaradi uspeha / knjiž. samoumevna resnica, trditev / redko uro je vzel kot samoumeven dar sámoumévno 1. prislov od samoumeven: njegovo ravnanje jemlje samoumevno 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: samoumevno je, da sovražniki tudi tem krajem niso prizanesli / elipt. samoumevno, da so nesoglasja med starimi in mladimi pogosta; sam.: to je zame nekaj samoumevnega ♪
  21.      sámoumévnost  -i ž (ȃ-ẹ́) značilnost samoumevnega: niso bili prepričani o samoumevnosti njegovih izhodišč // knjiž. kar je razumljivo, umevno sámo po sebi: tako načelo je bilo takrat samoumevnost; svobodo zahtevajo ti narodi kot samoumevnost / darilo je sprejela z mirno samoumevnostjo ♪
  22.      sámoupráven  -vna -o prid. (ȃ-á) nanašajoč se na samoupravo ali samoupravljanje: a) samoupravno ozemlje / samoupravna enota b) samoupravni odnosi; samoupravne pravice občanov; samoupravna načela; samoupravno odločanje / samoupravni položaj delovnega človeka; samoupravni razvoj naše družbe / samoupravna organizacija; samoupravna ureditev socialistične države / samoupravni splošni akti akti, ki na splošno urejajo družbenogospodarske in druge samoupravne odnose; samoupravni organ oseba ali telo, kateremu je po predpisih, statutu ali z drugim splošnim aktom zaupano neposredno upravljanje; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; samoupravna interesna skupnost skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese; samoupravno dogovarjanje ◊ jur. samoupravna sodišča sodišča, ki se ustanovijo s samoupravnim aktom sámouprávno prisl.: samoupravno odločati; samoupravno urejati medsebojna razmerja ♪
  23.      samoúški  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na samouke ali samouštvo: samouški slikarji / tako je risal v svoji mladostni, samouški dobi samoúško prisl.: delati samouško; povest je pisana samouško ♪
  24.      samovánje  -a s (ȃ) star. samevanje: bati se samovanja ∙ zastar. to je bila vesela stran samovanja samskega življenja ♪
  25.      samovár  -a in -ja m (ȃ) zlasti v ruskem okolju 1. kovinska posoda za zavretje vode, namenjene za pripravljanje čaja: prižgati samovar; sedela je pri samovaru in nalivala čaj / ekspr. na mizi je pel, šumel samovar 2. zastar. kuhalnik: postavila je čajnik na samovar; skuhati zajtrk na samovaru ♪

   31.487 31.512 31.537 31.562 31.587 31.612 31.637 31.662 31.687 31.712  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA