Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ta (26.787-26.811)


  1.      pôznost  -i ž (ó) dejstvo, da je kaj pozno: poznost predstave; poznost zorenja grozdja ♪
  2.      pozòj  tudi pozój -ója m (ȍ ọ́; ọ̑) star. zmaj: ogenj bljuvajoči pozoj ♪
  3.      pozòr  -ôra m, mest. ed. tudi pozóru (ȍ ó) 1. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z v drža, v kateri se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom: vojaki so se postavili v pozor; stati v pozoru; klasje je stalo kakor v pozoru 2. v medmetni rabi izraža a) opozorilo: pozor, hud pes; pozor, stopnice b) poziv k pripravljenosti: pozor, pripravljeni, zdaj 3. zastar. pozornost: obrniti pozor na kaj; vzbuditi pozor ♪
  4.      pozóren  -rna -o prid., pozórnejši (ọ́ ọ̄) 1. zavestno (miselno) zbran: pozoren poslušalec, učenec; pri vožnji ni bil dovolj pozoren / biti pozoren na datum in kakovost izdelka; ob teh besedah je postal pozoren ∙ ekspr. nič ni ušlo njenim pozornim očem vse je opazila; ekspr. tam so naleteli na pozorna ušesa tam so jih pozorno poslušali // ki poteka, se opravlja z veliko miselno zbranostjo: pozorno branje, poslušanje 2. ki kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: ima pozornega moža; vedno je pozorna do njega pozórno prisl.: pozorno poslušati, spremljati; ko ga je pozorneje pogledal, ga je prepoznal ♪
  5.      pozoríšče  -a s (í) zastar. prizorišče, oder: pozorišče ostane med vso igro isto; stopiti na pozorišče ♪
  6.      pozoríti  -ím dov., pozóril (ȋ í) narediti, povzročiti, da postane kaj popolnoma zrelo: sonce bo pozorilo grozdje, pšenico ♪
  7.      pozórnica  -e ž (ọ̑) zastar. prizorišče, oder: pozornica ostane v drugem dejanju nespremenjena; igralec pride na pozornico z desne / ta dežela se umika s svetovne pozornice ♪
  8.      pozórnost  -i ž (ọ́) 1. zavestna (miselna) zbranost: pozornost poslušalcev je popustila; odvrniti, preusmeriti pozornost; to delo zahteva posebno pozornost; študiju je posvečal veliko pozornost 2. povečano zanimanje, zavzetost za kaj: posvečati čemu pozornost; pritegniti, vzbuditi pozornost; ta slikar je vreden večje pozornosti; splošna pozornost / biti središče, v središču pozornosti 3. kar kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: njegova pozornost jo je ganila; izkazati komu pozornost; ekspr. obsipati koga s pozornostjo; biti deležen posebne pozornosti / pridobil jo je z majhnimi pozornostmi ♪
  9.      pôzre  in pozrè -éta s (ō ẹ́; ȅ ẹ́) nar. štajersko (mlado) dekle: čedno pozre ♪
  10.      pozunánjiti  -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti, da postane kaj zunanje, neosebno: ženske vloge je avtor zelo poudaril in pozunanjil pozunánjiti se postati plitev, usmerjen v zunanji svet: v teh letih se je zelo pozunanjil pozunánjen -a -o: pozunanjen človek; pozunanjeni svet ♪
  11.      pozváti  -zôvem dov., pozvál (á ó) 1. javno izraziti željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozvati k stavki, uporu; pozvati na boj, delo, odpor; prebivalce so pozvali, naj se udeležijo množičnega zborovanja / pozvati učence k disciplini; pozval jih je k večji prizadevnosti 2. izraziti zahtevo po a) navadno s prislovnim določilom prisotnosti na kakem mestu: pozvati na sodišče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga je pozvalo za pričo / pozvati koga na dvoboj / pozvati koga na pomoč poklicati ● zastar. pozvati zdravnika poklicati; zastar. prijazno jih je pozval v hišo povabil pozván -a -o: pozvani so bili k uporu; pozvan je bil v drug kraj; biti pozvan za pričo ♪
  12.      požalováti  -újem dov. (á ȗ) krajši čas žalovati: kdaj pa kdaj je požaloval za bratom, ki je padel // star. potožiti, potarnati: tako življenje me torej čaka tu, je požaloval novi učitelj ♪
  13.      požár  -a m (ȃ) 1. ogenj, ki povzroča škodo, uničuje: požar nastane, se širi, ekspr. izbruhne; požar je uničil, zajel hišo in gospodarsko poslopje; gasiti, omejiti požar; požar je povzročila strela; nasilje se je širilo kot požar / gozdni požar / kot opozorilo nevarnost požara ∙ ekspr. zanetiti svetovni, vojni požar svetovno vojno, vojno 2. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: požar ljubezni, strasti ♪
  14.      požáren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požar: požarna škoda; predpisi o požarni varnosti / požarni hidrant; hiša je zavarovana s požarnim zidom; požarna lestev lestev, pritrjena na zidu za zasilno reševanje; požarna zavesa v gledališču / star. požarna bramba gasilsko društvo ♦ gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara požárno prisl.: požarno ogrožen prostor ♪
  15.      požaríšče  -a s (í) kraj požara, ognja: gasilci so v nekaj minutah prihiteli na požarišče / knjiž. na požarišču so zgradili novo hišo pogorišču ♪
  16.      požebráti  -ám dov. (á ȃ) 1. ekspr. hitro in enolično pomoliti: malo je požebrala in vstala / požebrati očenaš 2. nar. koroško pomoliti: po kosilu so požebrali in odšli na delo ♪
  17.      požégnati  -am dov. (ẹ́) pog. blagosloviti: duhovnik jih je požegnal / po stari šegi je hišo požegnal / bog te požegnaj za to besedo ∙ pog., ekspr. ko je sklepe požegnal še sekretar, so se zadovoljni razšli jih potrdil, soglašal z njimi; pog., ekspr. naj pijejo, bog jim požegnaj privoščim jim požégnan -a -o: požegnan kruh; z molitvijo in solzami požegnan ♪
  18.      poželéti  -ím dov., požêlel; poželèn tudi poželjèn (ẹ́ í) začutiti, imeti veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželeti žensko; zelo ga je poželela; poželeti (si) sadja; vsega imajo, kar si poželijo ● ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; star. lahko bi mu poželel vesele praznike zaželel, voščil ♪
  19.      požêljen  -jna -o prid. (é) knjiž. zaželen, primeren: taka oblast je bila zanje zelo poželjna / njen rod je odbijal poželjne snubce požêljno prisl. poželjivo: poželjno je gledal te dobrote ♪
  20.      poželjív  -a -o prid. (ȋ í) ki čuti, ima veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželjiv moški; je zelo poželjiva // ki vsebuje, izraža tako željo: poželjiv pogled; imeti poželjive misli / poželjivi prsti so segli po sadju poželjívo prisl.: poželjivo gledati ♪
  21.      poženíti se  -žénim se dov. (ȋ ẹ́) v zvezi z osebo moškega spola drug za drugim se poročiti: sinovi so se poženili, hči pa je ostala sama poženíti ekspr. drugega za drugim dati, oddati v zakon: otroke sta poženila in zdaj sta spet sama / sinove je dobro poženil ♪
  22.      požénščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. dati komu nekatere ženske lastnosti: s svojo vzgojo ga je poženščila; v takih razmerah se moški poženščijo; poženščiti se v oblačenju požénščen -a -o: poženščeni fantje ♪
  23.      požerúh  -a m (ū) 1. slabš. kdor (rad) veliko jé: biti velik požeruh; trebušast požeruh / ta žival je velik požeruh / kot psovka požeruh požrešni 2. slabš. lakomen, pohlepen človek: ta požeruh bi hotel imeti vso dediščino 3. nar. požiralnik, ponor: Zemlja je začela kipeti v vedno večjem krogu in na obronkih so slinili novorojeni požeruhi (Prežihov) ♪
  24.      požerún  -a m (ȗ) slabš. 1. kdor (rad) veliko jé: nikoli nima dovolj hrane, tak požerun je / spet hodi okrog stari volk požerun 2. lakomen, pohlepen človek: dve posestvi ima ta požerun, pa hoče še tretje ♪
  25.      požéti  -žánjem dov., nam. požét in požèt (ẹ́ á) 1. končati žetev: letos so že poželi // s srpom ali strojem odrezati žito, travo: veliko so že poželi / požeti ječmen, pšenico / skoraj vso njivo so požele; pren., ekspr. zdaj je požel sadove svojega truda 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: ansambel je požel velik aplavz; požeti hvalo, občudovanje; delati noče, slavo bi pa rad požel / film ni požel pričakovanega uspeha dosegel ● ekspr. smrt ga je požela sredi dela umrl je; ekspr. v vojski mu je poželo obe nogi je izgubil obe nogi; publ. pri volitvah so socialisti poželi največ glasov dobili požét -a -o: pšenica je že požeta ♪

   26.662 26.687 26.712 26.737 26.762 26.787 26.812 26.837 26.862 26.887  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA