Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ta (25.387-25.411)


  1.      pokônčen  -čna -o prid. (ó) 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji; pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične // usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi / pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji 2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož; pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava ◊ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi; pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokonci pokônčno prisl.: pokončno hoditi; pokončno nameščen ♪
  2.      pokončeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor pokončuje: naravni pokončevalci škodljivcev; ekspr. nacistični pokončevalci / pokončevalci sveta ♪
  3.      pokončeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. namerno delati, da kdo več ne živi: pokončevati taboriščnike v plinskih celicah / pokončevati mrčes s strupi 2. delati, da je kaj zelo poškodovano, da ne obstaja več: pokončevati gozdove; veliki valovi pokončujejo na obalah vse, kar dosežejo ♪
  4.      pokòp  -ópa m (ȍ ọ́) glagolnik od pokopati: po pokopu so se razšli; pokop živali / žarni pokop / star. nesti koga k pokopu nesti ga pokopat / to bi bil pokop vsega dosedanjega dela ♦ arheol. skeletni pokop ♪
  5.      pokopalíšče  -a s (í) 1. navadno ograjen prostor za pokopavanje mrličev: razširiti, urediti pokopališče; pogrebni sprevod je zavil na pokopališče; opuščeno, vaško pokopališče / partizansko, vojaško pokopališče / v osmrtnicah pogreb bo ob 16. uri na domače pokopališče ∙ ekspr. kmalu se bo preselil na pokopališče bo umrl; vznes. na tem pokopališču počiva znani pesnik je pokopan; vznes. že dva meseca počiva na pokopališču je mrtev, pokopan ♦ urb. parkovno pokopališče na katerem so med seboj zelo oddaljeni grobovi svobodno razvrščeni // v nekaterih deželah prostor za pokopavanje mrtvih bitij sploh: pasje pokopališče 2. ekspr., s prilastkom prostor za odlaganje starih, neuporabnih vozil: ladijsko pokopališče; pokopališče avtomobilov ♪
  6.      pokopáti  -kópljem tudi -ám dov., pokôplji pokopljíte tudi pokôpaj pokopájte; pokôpal (á ọ́, ȃ) 1. navadno z določenim obredom dati, položiti truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokriti: pokopati mrtve, ubite; pokopali so ga na domače pokopališče, v rodbinsko grobnico / pokopati po cerkvenem, civilnem obredu; pokopati z vojaškimi častmi / očeta smo pokopali pred desetimi dnevi 2. nav. 3. os., ekspr., navadno v zvezi s pod seboj pokriti s seboj in s tem navadno povzročiti smrt: plaz je pokopal pod seboj skupino turistov; zrušila se je betonska streha in pokopala pod seboj sto ljudi / konj je pokopal jezdeca pod seboj // zasuti, prekriti: sneg je pokopal grmič pod seboj / val je pokopal čoln pod seboj zalil 3. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: pokopala ga je huda bolezen, pljučnica / pokopala ga je pijača, žalost / dinozavre je pokopala njihova velikost 4. ekspr. narediti, povzročiti, da a) je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: pokopala ga je neprevidnost, oholost; s to izjavo se je obtoženec dokončno pokopal b) kdo ne more, ne sme več opravljati svoje dolžnosti, funkcije: ta članek je urednika pokopal; politično se pokopati c) se kaj ne uresniči: to je pokopalo njihove ideje, načrte, želje / s tem si pokopal našo akcijo č) kaj preneha biti, obstajati: ta dogodek je pokopal vso njegovo srečo / dvostopenjski študij so na fakulteti pokopali pred desetimi leti 5. ekspr. prenehati biti v stanju, kot ga nakazuje določilo: pokopati misli na beg; pokopati svoje upe, želje / v pijači je skušal pokopati te spomine / pokopali smo preteklost in začeli novo življenje; pokopati medsebojno sovraštvo 6. krajši čas kopati: konj je pokopal s prednjima nogama / še to gredico moram pokopati ● star. nismo še pokopali vsega krompirja izkopali; pokopal ga je domači župnik obred, s katerim so ga pokopali, je opravil; ekspr. globoko je pokopala svoja čustva skrila, prikrila; ekspr. ti nas boš vse pokopala boš živela dalj kot mi; ekspr. nekatere ženske so bolnega soseda že dvakrat pokopale so že dvakrat začele govoriti, misliti, da je umrl; ekspr. ta stil so nekateri kritiki že hoteli pokopati razglasiti za nesodobnega; ekspr. dve ženi je že pokopal sta mu že umrli; knjiž., ekspr. pokopati kak dogodek v pozabo zavestno, hote pozabiti, se ga nehati spominjati; ekspr. to ga je v njihovih očeh pokopalo to je povzročilo, naredilo, da ga niso več cenili, spoštovali; da od njega niso več česa dobrega, ugodnega pričakovali; ekspr. marsikateri nadarjen človek se sam pokoplje povzroči, naredi, da se njegova nadarjenost ne uresniči pokopán -a -o: pokopani načrti, upi; v tem grobu je pokopan njegov sin; spomniti se davno pokopane ljubezni; s tem je vse naše delo pokopano ∙ ekspr. za nas je on pokopan ne želimo imeti z njim več nobenih stikov, ne zmenimo se več zanj; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  7.      pokopávati  -am nedov. (ȃ) 1. navadno z določenim obredom dajati, polagati truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokrivati: pokopavati mrtvece / na tem pokopališču več ne pokopavajo / ko je videl pogrebni sprevod, je vprašal, koga pokopavajo ♦ arheol. pokopavati v gomilah; etn. pokopavati pusta šega, da se dan po pustnem torku v sprevodu vozi lutka iz slame in cunj in nato vrže v vodo, sežge 2. ekspr. delati, povzročati, da je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: s takimi izjavami ga pokopavate ♪
  8.      pokópič  -a m (ọ̑) 1. nar. prekmursko grobar: pokopič je izkopal nov grob / nepokopani mrtveci so privabili celo jato črnih pokopičev krokarjev, vran 2. nar. vzhodnoštajersko pogrebec: pokopiči so se razšli ♪
  9.      pokopováti  -újem nedov. (á ȗ) star. pokopavati: ko so ga pokopovali, je zelo jokala ♪
  10.      pokóra  -e ž (ọ̑) 1. rel. kar je določeno za kršilca božje ali cerkvene zapovedi: čaka ga pokora; naložil mu je hudo pokoro; pridiga o grehu in pokori / delati pokoro ∙ drži se, kakor bi pokoro delal je nerazpoložen, slabe volje 2. ekspr. kar je za koga neprijetno, mučno: revmatizem je moja pokora / v povedno-prislovni rabi: pokora je poslušati njegovo večno godrnjanje; pokora je z njim // kdor povzroča neprijetnosti, težave: že spet prihaja ta pokora / kot psovka zgani se, pokora pijana ♪
  11.      pokorávanje  -a s (ȃ) glagolnik od pokoravati: pokoravanje narodov / pokoravanje staršem / pokoravanje prepovedim, zakonom ♪
  12.      pokorávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. s silo delati, da je kdo politično odvisen: na bojnem pohodu je pokoraval uporne kneze pokorávati se z dajalnikom upoštevati voljo, zahteve koga: pokoravati se staršem; noče se brezpogojno pokoravati / pokoravati se ukazom, zakonom / pokorava se vsem njenim željam; pren. jezik se ni hotel pokoravati tujim glasovom ♪
  13.      pokóren  -rna -o prid., pokórnejši (ọ́ ọ̄) 1. navadno z dajalnikom ki se podreja oblasti, gospostvu koga: pokorni podložniki; biti pokoren staršem; tujcem niso hoteli biti pokorni; biti komu pokoren kot pes zelo, brezpogojno / biti pokoren očetovim ukazom; pokorni so zakonom / star., kot vljudnostna fraza sluga pokoren 2. ki vsebuje, izraža tako podrejanje: s pokornim nasmeškom je izpolnjeval vse ukaze pokórno prisl.: pokorno nosi težko breme; pokorno mu je služil / star., kot vljudnostna fraza pokorno javljam, da je vse urejeno ♪
  14.      pokoríti 1 -ím dov., pokóril (ȋ í) s silo narediti, da je kdo a) politično odvisen: pokoril je sosednje narode / dežele, mesta, ki so jih pokorili Rimljani / pokoriti z orožjem b) podrejen, odvisen sploh: njega je le s težavo pokoril; pokoriti upornike; pren. človekova želja, da bi pokoril naravo pokoríti se z dajalnikom upoštevati voljo, zahteve koga: pokoriti se staršem / sklepu, ukazu so se morali vsi pokoriti pokorjèn -êna -o: pokorjene pokrajine ♪
  15.      pokoríti 2 -ím nedov. (ȋ í) star. kaznovati: takrat so učence pokorili s šibo ● ekspr. človeka pokorijo bolezni so mu v breme; ekspr. za ta korak se bo še pokoril občutil bo neprijetne, hude posledice; ekspr. za vlom se bo moral pokoriti nekaj let biti v zaporu, ječi ◊ rel. pokoriti se za grehe delati pokoro ♪
  16.      pokosíti  -ím dov., pokósil (ȋ í) 1. končati košnjo: ko so pokosili, je bilo sonce že visoko; za letos smo pokosili // s koso, kosilnico odrezati travo, žito: veliko so že pokosili / pokositi deteljo / pokositi travnik 2. ekspr. s streljanjem povzročiti, da kdo pade smrtno zadet, hudo ranjen: mitraljezec je pokosil pet napadalcev / pokositi s strojnico / del armade je pokosila artilerija pobila, uničila // povzročiti, da kdo umre: pokosila ga je gripa, tuberkuloza; lakota je pokosila mnogo prebivalstva / vojna je pokosila veliko življenj ∙ ekspr. pokosila ga je smrt umrl je; žarg., šport. branilec je grdo pokosil srednjega napadalca ga udaril nizko po nogah, da je padel pokošèn -êna -o: pokošeni travniki; na vrhu so kot pokošeni popadali po tleh ♪
  17.      pokosítriti  -im dov. (í ȋ) teh. prekriti kovino s tanko plastjo kositra: pokositriti jekleno pločevino pokosítren -a -o: pokositrena posoda ♪
  18.      pokostenéti  -ím dov. (ẹ́ í) spremeniti se v kost: hrustanec pokosteni ♪
  19.      pokóstnica  -e ž (ọ̑) anat. tanka plast močnega veznega tkiva, ki pokriva kost: vnetje pokostnice ♪
  20.      pokòt  -ôta m (ȍ ó) zastar. istočasno skoteni mladiči; gnezdo: pokot slepih mačic / žival se je okužila ob pokotu ob kotitvi ♪
  21.      pokóžnica  -e ž (ọ̑) 1. biol. varovalna plast na površini povrhnjice: debela, tanka pokožnica 2. anat. plast celic na površini kože, (kožna) povrhnjica: opazovati pokožnico pod mikroskopom ♪
  22.      pokràj  tudi pôkraj predl. (ȁ; ó) star., z rodilnikom ob, zraven: zavozil je v sneg pokraj ceste ♪
  23.      pokrájina  tudi pokrajína -e ž (ā; í) 1. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost: pokrajina se je spremenila; občudovati lepoto pokrajine / slovenska pokrajina je zelo raznovrstna / gorata, tropska pokrajina; rodovitna pokrajina; pokrajina oljk in pomaranč / industrijska, kmetijska pokrajina // določeno manjše ali večje ozemlje sploh: megla leži nad pokrajino; Dolenjska, Primorska in druge slovenske pokrajine 2. v nekaterih državah višja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine; glavno mesto pokrajine ∙ avtonomna pokrajina v sklopu države, višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti 3. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina; krajina: na steni je viselo nekaj pokrajin in portretov 4. knjiž., s prilastkom področje, območje: to so zanimive miselne pokrajine / z oslabljenim pomenom: odpreti komu pokrajine svoje duše; obdala ga je pokrajina molka ◊ jur. Socialistična avtonomna pokrajina Kosovo; rel. cerkvena pokrajina; urb. kulturna pokrajina kultivirana, preoblikovana ♪
  24.      pokrajínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pokrajino: a) pokrajinska lepota / pokrajinska razglednica, slika b) pokrajinski namestnik, odbor / pokrajinska avtonomija / pokrajinski časopis, muzej c) pokrajinska skupščina, ustava pokrajínsko prisl.: ta država je pokrajinsko zelo različna ♪
  25.      pokramljáti  -ám dov. (á ȃ) krajši čas kramljati: malo sta posedela in pokramljala o tem in onem; z njo rad pokramlja ♪

   25.262 25.287 25.312 25.337 25.362 25.387 25.412 25.437 25.462 25.487  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA