Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ta (21.887-21.911)


  1.      odmévati  -am nedov. (ẹ́) 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu // nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku // v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval // knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje ● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal odmévati se star. odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal ♪
  2.      odméven 1 -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (močno) odmeva: odmevni klici / odmeven hodnik, prostor; pren., knjiž. ta film dojame le človek z odmevno duševnostjo 2. publ. ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja: odmevni politični dogodki; odmevni znanstveni izsledki / četrtkova televizijska oddaja je zelo odmevna cenjena, priznana ♪
  3.      odmigávati  -am nedov. (ȃ) z gibi roke, prsta izražati nesoglasje, zanikanje: odmigaval jima je, ko sta mu hotela plačati / odmigavati s kazalcem / z očmi je odmigavala, naj molči ♪
  4.      odmígniti  -em dov. (í ȋ) 1. z gibom roke, prsta izraziti nesoglasje, zanikanje: za odgovor ji je odmignil / odmigniti z ramo 2. z gibom roke, prsta odzdraviti: odmignil je stražarju, ki ga je pozdravil ♪
  5.      odmík  -a m (ȋ) glagolnik od odmakniti: sunkovit odmik; odmik predmeta / odmik od tradicije / odmik od norm, predpisov ∙ publ. boriti se proti idejnim odmikom odklonom; preveliki odmiki v debelini razlike; zastar. dati dovoljenje za odmik umik // vmesna razdalja, razmik: zaradi morebitnega požara so med posameznimi objekti predvideni primerni odmiki / gledano z večjega časovnega odmika časovne oddaljenosti ♪
  6.      odmikálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki odmika del okončine: odmikalka nadlakta, palca, stegna; odmikalke in primikalke ♪
  7.      odmíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati z določenega mesta, položaja: odmikala je predmete in brisala prah; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov; odmikati zapah / plug je odmikal sneg odstranjeval // spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: zaradi vlage odmikati pohištvo od sten; odmikati in primikati predmet k brusu; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale oddaljuje / škripanje čevljev se je odmikalo postajalo bolj oddaljeno; pren. odmikati se od cilja 2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: odmikati obraz, roko odmíkati se navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: nova umetnostna smer se je začela odmikati od realizma / njegove zgodbe se odmikajo od resničnega življenja // prenehavati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmikati se od norm, stališč ● redko tu se besedi pomensko odmikata razlikujeta; ekspr. sneg se je vsak dan odmikal segal manj nizko v dolino; ekspr. odmikati se od vsakdanjega življenja prenehavati se zanimati zanj odmikajóč -a -e: odmikajoče se vozilo ♪
  8.      odmíranje  -a s (ȋ) glagolnik od odmirati: odmiranje celic, tkiva; odmiranje starejših vej / nastajanje in odmiranje družbenih pojavov; odmiranje razlik med mestom in vasjo / odmiranje države ♪
  9.      odmírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma: celice odmirajo; roke mu drevenijo in odmirajo; na tem mestu je tkivo začelo odmirati / ekspr. v jeseni narava odmira 2. ekspr. približevati se prenehanju obstajanja: nekatere bolezni odmirajo / nekatere besede odmirajo izginjajo iz rabe; počuti se vedno bolj osamljenega, ker njegova generacija odmira že dosti njenih predstavnikov je umrlo ◊ polit. država odmira izgublja značilnosti politične sile nad družbo odmirajóč -a -e: odmirajoči deli rastline; glavna junakinja je predstavnica odmirajočega starega sveta; odmirajoče tkivo ♪
  10.      odmolíti  -mólim dov. (ȋ ọ́) rel. končati molitev: odmolil je in se pokrižal; pobožno odmoliti / odmoliti rožni venec ● slabš. naj že odmoli ta svoj veliki govor konča; ekspr. ta je svojo molitvico že odmolil je mrtev ♪
  11.      odmontírati  -am dov. (ȋ) odstraniti pritrjeni stroj, sestavni del z določenega mesta: iz avtomobila je odmontiral motor; odmontirati naprave, stroje ♪
  12.      odmòr  -ôra m (ȍ ó) 1. čas med delovnim časom, namenjen sprostitvi, malici: podaljšati, skrajšati odmor; oditi malicat med odmorom; polurni odmor; začetek odmora // šol. čas med koncem ene učne ure in začetkom druge: bil je odmor in učenci so se zbirali na hodniku; pisati naloge v odmoru, med odmorom / glavni odmor // čas med enim delom predstave, prireditve in začetkom drugega: odmor je po drugem dejanju; obiskati igralce med odmorom; odmor na koncertu 2. premor: odmori so dajali izrečenim mislim poseben poudarek; odmori iz zadrege / opolnoči so godci napravili odmor ● knjiž. potreben je odmora počitka, oddiha; redko delati brez odmora oddiha; knjiž., redko letni odmor letni dopust ◊ lit. odmor krajša prekinitev v verznem ritmu, stavku; voj. na mestu odmor izraža povelje za stanje, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena ♪
  13.      odmotovíliti  -im dov. (í ȋ) ekspr. počasi, nerodno oditi: pijan je odmotovilil skozi vrata // oditi: hitro je odmotovilila ♪
  14.      odmréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., odmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) 1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma: celice odmrejo; korenine, listi odmrejo; odmrle so mu roke in noge 2. ekspr. prenehati obstajati: v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle; marsikatero prijateljstvo odmre ∙ ekspr. odmreti svetu, za svet prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju 3. zastar. umreti, pomreti: vsi domači so mu odmrli; oče mu je odmrl pred letom ◊ polit. država odmre izgubi značilnosti politične sile nad družbo odmŕl -a -o: odmrli deli rastlin; odžagati odmrle veje; noge je imel kakor odmrle ♦ čeb. odmrla čebelja družina ♪
  15.      odmŕlost  -i ž (r̄) stanje odmrlega: odmrlost tkiva; odmrlost prstov od mraza ♪
  16.      odmŕzel  -zla -o [ǝu̯] prid. (ŕ) otajan: odmrzla zemlja ♪
  17.      odmŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. prenehati biti z ledom pritrjen na kaj: kamenčki odmrznejo in odpadejo 2. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati: odmrzniti meso, živilo / redko zemlja odmrzne se otaja 3. med. zaradi mraza odmreti: prsti so mu odmrznili 4. ekon. uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini: odmrzniti cene, stanarino odmŕznjen -a -o: odmrznjene cene; odmrznjeno jezero; meso je že odmrznjeno ♪
  18.      odmrzováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da voda v kaki snovi preneha biti led; tajati: odmrzovati meso 2. ekon. uradno odrejati prenehanje ustalitve na določeni višini: odmrzovati cene ♪
  19.      odnašálec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj odnaša: odnašalec kruha; odnašalci in dostavljavci ♪
  20.      odnášati  -am nedov. (ȃ) 1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati devize v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade 2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove; voda odnaša breg; veter odnaša listje z vrta // z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje 3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati 4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal; odnašal ji je jerbas odnášati se zastar. nanašati se: dogodki se odnašajo na ta kraj; povabilo se je odnašalo nanj ♪
  21.      odnéhati  -am dov. (ẹ̑) 1. prenehati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: borci so zaradi premoči morali odnehati; samo on je skušal priti na vrh, vsi drugi so odnehali; ni odnehal, dokler jih ni našel 2. popustiti: ob sinovi prošnji je oče odnehal; na prigovarjanje je odnehal in dovolil / vezi so odnehale; žeblji so odnehali / bolečine so nekoliko odnehale; žgoča vročina je odnehala 3. nar. zmehčati se, omehčati se: skorjo so zmočili, da bi odnehala; po dežju je zemlja odnehala / led je odnehal ● ne odneha od tožbe ne odstopi; ekspr. pri ceni ni niti malo odnehal ni je niti malo znižal; pametnejši odneha bolje je v prepiru prenehati vztrajati pri svojem stališču, kot pa prepir preveč zaostriti ♪
  22.      odnêsti  -nêsem dov., odnésel odnêsla (é) 1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti; odnesti komu sporočilo; odnesti ranjence z bojišča; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet; odnesti na ramah, v naročju; odnesti prtljago s seboj; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir // z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji; odnesti čevlje k čevljarju; odnesti denar v hranilnico; odnesti otroka spat 2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo; voda je odnesla most; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje 3. publ. dobiti, doseči: odnesti nagrado; na olimpiadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen / odnesti zmago zmagati 4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal; ni še povedala do konca in že jo je odneslo; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino 5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel; odnesel jo je brez poškodb; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan ● evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil odnesèn tudi odnešèn -êna -o: odnesen klobuk; vrniti odnesene stvari ♪
  23.      odnòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na ◊ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama ♪
  24.      odnôsen  -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ki je v določenem odnosu s čim drugim: odnosna povezanost med stvarmi / odnosni pojmi relativni / preden je začel pisati študijo, si je prebral več odnosnih del del, ki se nanašajo na problematiko ◊ lingv. odnosna beseda odnosnica odnôsno prisl., pisar., v vezniški rabi ali, oziroma: sestanka naj se udeleži predsednik odnosno njegov namestnik / zglasite se v računovodstvu odnosno v blagajni ♪
  25.      odnôsnica  -e ž (ȏ) lingv. beseda, na katero se nanaša prilastek: poiskati odnosnico v stavku / zaimenska odnosnica ♪

   21.762 21.787 21.812 21.837 21.862 21.887 21.912 21.937 21.962 21.987  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA