Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ta (21.287-21.311)


  1.      oblíčast  -a -o prid. (í) zastar. zaobljen, okrogel: obličast predmet / obličasta krošnja drevesa ♦ les. obličasti les, tram les, tram, pri katerem ostane del površine pri tesanju, žaganju neobdelan ♪
  2.      oblíčen  -čna -o prid. (ȋ ȋ) 1. zastar. ki ima določeno obliko: oblična skala / tujci so mu spremenili priimek v oblično spako oblikovno 2. jur. nanašajoč se na pravno predpisano obliko: oblična pogodba / oblični predpisi ♪
  3.      oblíčiti  -im nedov. (í ȋ) star. oblikovati: lončar obliči posodo / pisatelj obliči preteklost zelo osebno / slutnja se je obličila v gotovost ♪
  4.      oblíčje  -a s (ȋ) 1. knjiž. prednja stran glave; obraz: opazovati svoje obličje v ogledalu; bledo, nagubano obličje; pren. hotel je spoznati njegovo duhovno obličje 2. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: obličje pokrajine se je spremenilo / ekspr., z oslabljenim pomenom: to lahko dokažemo pred obličjem vsega človeštva; izbrisati kaj, koga z obličja zemlje 3. nar. zahodno maska, krinka: natakniti (si) obličje / pustna obličja ● knjiž. gledati, videti koga iz obličja v obličje iz oči v oči; knjiž., ekspr. srečati se s kom iz obličja v obličje tako, da se ne more izmakniti določeni neprijetnosti; knjiž., ekspr. boji se stopiti pred očetovo obličje pred očeta; star. v obličje komu kaj povedati v obraz, v brk; knjiž., ekspr. marsikdaj je zrl smrti v obličje je bil v smrtni nevarnosti; star. poznam ga po obličju, po imenu ne navidez ♪
  5.      obligácija  -e ž (á) 1. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost, obveza: nastanek obligacije // knjiž., redko obveznost, dolžnost: ni prišel, ker ima druge obligacije 2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica: izdati obligacije; naložiti denar v obligacije / državne obligacije ♪
  6.      obligáten  -tna -o prid. (ȃ) knjiž. obvezen, predpisan: obligatna oblika soneta / obligatni učni predmet // reden, vsakdanji: ob petih je odšel na obligatni sprehod; popiti svojo obligatno skodelico kave / to je obligaten zaključek kriminalk ◊ biol. obligatni parazit zajedavec, ki ne more živeti brez gostitelja ♪
  7.      obligatóričen  -čna -o prid. (ọ́) star. 1. obvezen, predpisan: obligatorični učni predmeti / obligatorična zakonitost razvoja nujna, neizogibna 2. obligacijski: obligatorična pogodba ♪
  8.      obligírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. (pravno) obvezati, zavezati: ta izjava nas obligira; obligiral se je, da bo v roku opravil delo / pravno obligirati obligíran -a -o: podpisnik pogodbe je obligiran ♪
  9.      oblíka  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje ◊ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala ♪
  10.      oblikoslóvje  -a s (ọ̑) lingv. oblike v celoti: posebnosti oblikoslovja; arhaizmi v oblikoslovju // nauk o besednih vrstah, oblikah, funkcijah: glasoslovje in oblikoslovje ◊ biol. morfologija; muz. nauk o (glasbenih) oblikah ♪
  11.      oblikoválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na oblikovanje: oblikovalni proces / ima oblikovalni dar / oblikovalni atelje tovarne ♦ jur. oblikovalna tožba tožba, s katero se zahteva sprememba določenega pravnega razmerja 2. zastar. oblikoven: oblikovalne slabosti novele ♪
  12.      oblikoválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od oblikovalec: oblikovalka nakita / znana oblikovalka tragičnih vlog / ta založba je pomembna oblikovalka naše kulture ♪
  13.      oblikoválnica  -e ž (ȃ) 1. delavnica, obrat za oblikovanje določenih izdelkov: stopiti v oblikovalnico; oblikovalnica peciva; oblikovalnica in emajlirnica / vodja oblikovalnice 2. knjiž. kar koga oblikuje, vzgaja: šola in armada sta pomembni oblikovalnici mladih ljudi ♪
  14.      oblikovátelj  -a m (ȃ) zastar. oblikovalec: oblikovatelji javnega mnenja / hotel je biti dober oblikovatelj mladih ljudi ♪
  15.      oblikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej / ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati / oblikovati koga v harmonično osebnost 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto oblikováti se 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke ♪
  16.      oblikóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na obliko: oblikovna dognanost; oblikovne spremembe / oblikovna analiza pesnitve / oblikovne posebnosti sklanjatve / zastar. oblikovne umetnosti likovne umetnosti ♦ teh. oblikovni nož nož, s katerim se da predmetu naenkrat končna oblika 2. knjiž. oblikovalen: za preprostim izrazom se skriva velik oblikovni napor / oblikovni atelje oblikóvno prisl.: oblikovno bogat; oblikovno skladna sestava ♪
  17.      oblikovít  -a -o prid. (ȋ) 1. ki ima določeno obliko: predmeti so barvni in oblikoviti 2. zastar. oblikovno bogat, slikovit: njegovo izražanje je oblikovito / oblikovito jezero ♪
  18.      oblikovítost  -i ž (ȋ) značilnost oblikovitega: oblikovitost predmetov // oblika zemeljskega površja: proučevanje oblikovitosti morskega dna / pri meritvah moramo upoštevati tudi oblikovitost tal, zemljišča ♪
  19.      oblikóvnost  -i ž (ọ̄) 1. značilnost česa oblikovno določenega, urejenega: poudarjali so idejnost umetnosti, zanemarjali pa oblikovnost / ta skladatelj šele išče nove oblikovnosti / publ. življenje obraza je skušal prenesti v poudarjeno oblikovnost likovnost 2. značilnost snovi, da se da oblikovati: material je izbiral glede na vzdržljivost in oblikovnost 3. redko oblikovitost, oblikovanost: v oblikovnosti tal je vidno delovanje nekdanjega ledenika ♪
  20.      oblína  -e ž (í) obel, zaobljen del česa: oblina kupole / oblina bokov / ekspr. oprijeta obleka je še bolj poudarjala njene obline prsi, boke ♪
  21.      oblívati  -am nedov., tudi oblivájte; tudi oblivála (í) 1. delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: oblivati kolo, zid / oblivati nezavestnega z vodo / oblivati nežgano posodo z loščem 2. večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini: usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge; pren. mesečina je oblivala dolino // večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: topli morski tokovi oblivajo severno obalo države / knjiž. na vzhodu obliva deželo morje 3. ekspr. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt jo obliva; mrzel pot, znoj mu je oblival čelo / od napora, strahu jih je oblival pot / oblivala jo je rdečica zardevala je; očeta so kmalu oblivale solze oče je jokal / davili so ga, da so ga oblivale krvave pene 4. knjiž., redko obhajati, prevzemati: oblivala ga je bolečina, omotica 5. knjiž., ekspr. delati, da je kdo deležen česa: oblivati koga s svojo milostjo ♪
  22.      oblízati  tudi oblizáti -lížem dov. (í á í) 1. z lizanjem preiti (vso) površino česa: pes mu je oblizal roko; oblizati si ustnice; pren., ekspr. oblizati koga s pogledi // ližoč odstraniti s površine: oblizati s smetano namazano žlico 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: dim je oblizal vso steno, preden je našel odprtino / mesec je spet oblizal tla ● pog., slabš. oblizati dekle večkrat na različnih mestih poljubiti; ekspr. voda je že precej oblizala kamenje zgladila, obrusila; ekspr. pete bi mu oblizali, samo da bi jim dal denar pripravljeni so se kakorkoli ponižati; ekspr. če to dobiš, si lahko vse prste obližeš si lahko zelo zadovoljen oblízan -a -o: oblizan teliček ∙ star. oblizan človek človek, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; polizan; star. njegova govorica je preveč oblizana slovnično, stilno pretirano pravilna, čista; polizana ♪
  23.      oblízek  -zka m (ȋ) knjiž., ekspr. poslastica: zanj je oblizek puran; med, sladoled in drugi oblizki / ta dogodek bo prijeten oblizek za naše bralce ● ekspr., redko v taborišču so se večkrat stepli za oblizek kotla za to, kdo bo pojedel ostanke jedi v kotlu ♪
  24.      oblizováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. (večkrat) premikati jezik po čem: krava oblizuje telička; od zadovoljstva si oblizovati ustnice / pes si oblizuje rano z lizanjem si jo zdravi // ližoč odstranjevati s površine: oblizovati prste, namazane z marmelado / ekspr. on rad oblizuje kosti obira meso s kosti 2. ekspr. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: plameni so že oblizovali ostrešje / veter ji oblizuje obraz ● ekspr. smrt ga je že večkrat oblizovala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; knjiž., ekspr. voda se oblizuje med skalami se pretaka, pljuska; ekspr. ob novih najdbah si arheologi lahko oblizujejo prste so lahko zadovoljni ♪
  25.      oblíž  -a m (ȋ) 1. lepljiv trak za na kožo, zlasti za pritrjevanje ovoja ali gaze: nalepiti, odtrgati obliž; ranjenec z obližem na čelu / lepilni obliž; obliž za rano / na licu je imela lepotni obliž; pren., ekspr. antične razvaline so lepotni obliž narave 2. knjiž. (mrzel) obkladek: oblagati vroče čelo z obliži ● ekspr. ta zmaga je obliž za vse dosedanje neuspehe tolažba, uteha; publ. kampanjska akcija bi zalegla komaj za obliž bi samo začasno rešila, omilila problem, težave ♪

   21.162 21.187 21.212 21.237 21.262 21.287 21.312 21.337 21.362 21.387  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA