Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ta (19.587-19.611)


  1.      naslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na naslov: naslovne črke / naslovna novela, pesem novela, pesem, po kateri ima zbirka naslov; naslovna stran stran na začetku časopisa, knjige z naslovom, imenom avtorja, založbe; naslovna vloga vloga, po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov ◊ ptt naslovna pošta pošta, ki odda pošiljko določenemu prejemniku ♪
  2.      naslovíti  -ím dov., naslóvil (ȋ í) 1. napisati naslov prejemnika pošiljke: nasloviti pismo; čitljivo, točno nasloviti / pošiljko je naslovil na očeta 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: nasloviti besede, zahvalo slavljencu; nasloviti govor, prošnjo, zahtevo na ljudstvo; nanje je naslovil kritiko, da so neodločni / članom društva je odbor naslovil posebno okrožnico je poslal 3. knjiž. dati naslov: avtor pesmi ni naslovil / film so naslovili Lucija ♦ elektr. nasloviti celico s številom, simbolom označiti mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslovil ga je (s) tovariš, s tovarišem naslovljèn -êna -o in naslóvljen -a -o: pravilno naslovljena pošiljka; prošnja, naslovljena na udeležence tekmovanja ♪
  3.      naslúhniti  -em dov. (ú ȗ) star. prisluhniti: napeto je nasluhnil glasovom / brž ko je nasluhnil, da odhaja v tujino, je o tem obvestil ostale slišal, izvedel ♪
  4.      naslúšati  -am, in naslúšati tudi naslušáti -am nedov. (ú; ú á ú) star. poslušati: naslušal sem, odkod prihaja šum / pazljivo je naslušal vsako besedo // prisluškovati: potuhniva se, tukaj bom naslušal naslúšati se, in naslúšati se tudi naslušáti se naslišati se: ne more se je nagledati in naslušati / naslušal se je njenih neumnosti naveličal poslušati ♪
  5.      naslutíti  in naslútiti -im dov. (ȋ ú ū) nekoliko zaslutiti: v njegovih pesmih je možno le tu in tam naslutiti njegovo osebno življenje ♪
  6.      nasméhoma  prisl. (ẹ̑) star. z nasmehom: nasmehoma je odgovorila, da ni nič hudega ♪
  7.      nasmejánost  -i ž (á) stanje nasmejanega človeka: nasmejanost otrok ♪
  8.      nasméšek  -ška m (ẹ̑) manj poudarjen izraz obraza, navadno le rahlo raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmešek; droben, prijazen nasmešek / z nasmeškom mu je odgovorila na vprašanje; pozdravila ga je z nasmeškom / ekspr.: okrog ust mu je zaigral nasmešek; obraz se mu je razlezel v nasmešek / ironični, vljudnostni nasmešek // ekspr. tak izraz kot znak majhnega pomilovanja, posmeha: to vzbuja nasmešek / z nasmeškom je poslušal njegovo hvalisanje ♪
  9.      nasmešljív  -a -o prid. (ȋ í) star. ki se (rad) nasmehuje: bil je flegmatičen in nasmešljiv / nasmešljiv pogled nasmešljívo prisl.: nasmešljivo se je začudil ♪
  10.      nasmíhati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmihata se drug drugemu; ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha; ob tej misli se je veselo nasmihal / njene ustnice so se nasmihale; ekspr. rahlo se je nasmihal v duši; pesn.: njive in gaji so se nasmihali; izza oblakov se mu nasmiha sonce // ekspr. posmehovati se: mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam; nasmiha se njeni govorici, zadregi ♪
  11.      nasnováti  -snújem dov., nasnovál (á ú) 1. knjiž. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: govor sta skupno nasnovala; nasnovati načrt; v tem času je nasnoval veliko pesmi / vse to je nasnovala le njegova domišljija 2. naskrivaj pripraviti: nasnovati prevaro, spletke, zaroto / vedel je za zlo, ki so ga nasnovali 3. obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: nasnovala je trideset petelj nasnován -a -o: vse je bilo premišljeno nasnovano ♪
  12.      nasnútek  -tka m (ȗ) obrt. začetna vrsta pri pletenju, kvačkanju: deset centimetrov od nasnutka dodamo še pet petelj ♪
  13.      nasôpsti se  -sôpem se dov., nasópel se in nasôpel se nasôpla se (ó) knjiž. nadihati se: stopila je k oknu, da bi se nasopla svežega zraka / nasopsti se dima / redko ustavil se je, da bi se nasopel oddahnil ♪
  14.      naspánost  -i ž (á) stanje naspanega človeka: naspanost in spočitost ♪
  15.      naspéti  -spèm dov. (ẹ́ ȅ) 1. knjiž., redko nasuti: naspeti kokošim koruze 2. nar. zgoditi se, pripetiti se: kadar mu je kaj naspelo, se ni razjezil, samo dotaknil se ni ničesar (M. Kranjec) ♪
  16.      nasplòh  prisl. (ȍ) 1. izraža splošno veljavnost povedanega: kažipot je nasploh tam, kjer je križišče; otrokom nasploh marsikaj spregledajo / knjige berejo redki in nasploh mlajši; to so nasploh znane besede // izraža približno ocenitev, ocenjevanje: kaj mislite nasploh, načelno o tem / ne poznam ga, samo nasploh vem, da je priljubljen / letošnja letina, nasploh rečeno, zaostaja za lansko 2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli; sploh: pred očmi mu ni posameznik, ampak človek nasploh; govori o gospodarstvu nasploh in še posebej o kmetijstvu / gre za prepoved zbiranja večjih skupin in nasploh ♪
  17.      naspól  [ou̯] prisl. (ọ̑) star. 1. na pol, na polovico: deliti si stroške naspol / njivo imata naspol na spolovini 2. napol, delno: naspol izpita pijača ♪
  18.      nasprótek  -tka m (ọ̑) knjiž. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega; nasprotje: življenje in smrt sta si nasprotka; v delu je polno nasprotkov / druge osebe v drami so moralni in idejni nasprotek glavnemu junaku ♪
  19.      naspróten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem ● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer ◊ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji nasprótno 1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje 2. uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem ♪
  20.      naspróti  prisl. (ọ̑) 1. izraža usmerjenost h komu ali čemu pri gibanju, navadno s sovražnim namenom: sovražnik gre nasproti; veter piha nasproti; nasproti vozeči avtobus // izraža položaj, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: ob cesti stoji hiša, nasproti je spomenik; vojski si stojita nasproti ♦ geom. nasproti ležeči stranici 2. star. izraža nasprotovanje, sovražnost: zmeraj dela, ravna bratu nasproti / v povedni rabi: vsi so ti nasproti; to ni resnici prav nič nasproti 3. raba peša uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno: ne bojim se ga, ravno nasproti, smejem se mu / vsi mu verjamejo, jaz pa sem, nasproti, prepričan, da laže 4. redko naproti: otrok teče očetu nasproti ♪
  21.      naspróti  predl. (ọ̑) I. z dajalnikom 1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči // za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti 2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu sovražniku / zločin nasproti narodu proti 3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna // za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / neustalj.: sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu // za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil II. raba peša, z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne ♪
  22.      nasprótje  -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo ♪
  23.      nasprótnik  -a m (ọ̑) 1. kdor komu nasprotuje: biti komu nasprotnik; dolgoletna nasprotnika sta se pobotala; dokazal je nasprotnikom, da ima prav; pri svojem delu ima veliko nasprotnikov; skušal je onemogočiti svojega političnega nasprotnika; nevaren, ekspr. zagrizen nasprotnik; izjava nasprotnika / nasprotnik v vojni sovražnik // z rodilnikom kdor je, nastopa proti čemu: postal je velik nasprotnik alkohola; nasprotnik nemštva, samoodločbe narodov / vlada se je pokazala za nasprotnika revolucionarnih prizadevanj 2. publ. nasprotni igralec, tekmovalec, nasprotno moštvo: nasprotnika sta se sporazumela za remi; naša enajstorica ni bila kos nasprotniku; premagati nasprotnika; boksarja sta si bila v tem boju enakopravna nasprotnika ♪
  24.      nasprótnikov  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nasprotnike: zanikati nasprotnikove trditve / nasprotnikove teroristične akcije ♦ šport. streljati na nasprotnikova vrata ♪
  25.      nasprótniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nasprotnike: nasprotniška mnenja, stališča / nasprotniška mornarica ♪

   19.462 19.487 19.512 19.537 19.562 19.587 19.612 19.637 19.662 19.687  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA