Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ta (13.087-13.111)



  1.      izolátor  -ja m () snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: uporabljati asfalt za izolator v gradbeništvu; toplotni, zvočni izolator / steklo in porcelan sta dobra (električna) izolatorja // elektr. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov: izdelovati, nameščati izolatorje; jantarni, keramični, porcelanasti, stekleni izolatorji / jajčasti, kapasti, paličasti izolator; nizkonapetostni izolator ◊ agr. priprava za izoliranje rastlin
  2.      izolátorski  -a -o prid. () elektr., navadno v zvezi izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost
  3.      izolíranost  -i ž () stanje izoliranega: premagati izoliranost; gospodarska izoliranost države / nezadostna izoliranost prostorov izolacija
  4.      izolírati  -am dov. in nedov. () 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi, osamiti: izolirati bolnike z nalezljivimi boleznimi; izolirati osumljenca // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: izolirati otroka; nasprotne države so jih hotele izolirati; posameznike so poskušali izolirati / publ. izolirati intelektualce od množic ločiti, odtrgati; pren., publ. problema ne smemo izolirati 2. obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: izolirati električno napeljavo; izolirati prostore pred hrupom; izolirati stene z bitumenom; toplotno, zvočno izolirati 3. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: izolirati bakterije; izolirati element iz minerala ◊ šah. izolirati kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve; voj. izolirati bojišče onemogočiti oskrbovanje bojišča izolírati se pretrgati stike, povezavo z drugimi: na starost se je popolnoma izoliral / publ. izolirati se od življenja izolíran -a -o: izoliran jetnik; izoliran telefonski kabel; s plutovino izolirani stropi / publ.: pri tem prizadevanju ni bil izoliran osamljen, sam; ne gre za izoliran dogodek posamezen, osamljenvoj. izoliran napad napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota; prisl.: gledati na pojave izolirano
  5.      izolíren  -rna -o prid. () s katerim se izolira: izolirna obloga; pred visoko temperaturo ga je varovala posebna izolirna plast v obleki; izolirna snov / izolirni postopek; izolirna lepenka tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumenom ali katranomelektr. izolirni trak trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; izolirna cev cev za električno napeljavo; izolirne klešče klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirne rokavice rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirno olje; med. izolirna soba soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo
  6.      izolírnica  -e ž () stavba, oddelek za bolnike z nalezljivimi boleznimi: biti v izolirnici; izolirnica bolnice; izolirnica za tifusne bolnike
  7.      izométričen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na izometrijo: izometrična upodobitev / izometrična projekcija izometrijakozm. izometrične vaje pri negi obraza istočasno enako močno napenjanje in popuščanje obraznih mišic na obeh polovicah obraza; min. izometrična oblika kristala oblika kristala, ki je v vseh smereh enako razvit
  8.      izomíka  -e ž () zastar. izobrazba: skrbeti za izomiko ljudstva
  9.      izomíkati  -am dov. () zastar. izobraziti: izomikati ljudi izomíkan -a -o: izomikan človek
  10.      izomórfen  -fna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki je iste oblike, istoličen: izomorfne stvari ♦ mat. izomorfne grupe grupe z enakimi strukturami; min. izomorfne snovi snovi, ki kristalijo v podobnih kristalih
  11.      izomorfízem  -zma m () knjiž. lastnost, značilnost izomorfnega, istoličnost: izomorfizem stvari ♦ mat. lastnost grup z enakimi strukturami; min. pojav, da snovi kristalijo v podobnih kristalih
  12.      izoprén  -a m (ẹ̑) teh. naravna ali umetna snov, ki je osnovna sestavina kavčuka: polimerizacija izoprena v kavčuk
  13.      izostrítev  -tve ž () glagolnik od izostriti: izostritev konice / izostritev estetskega čuta / izostritev kriterijev za presojo sodobne glasbe
  14.      izostríti  -ím tudi zostríti -ím dov., izóstril tudi zóstril ( í) 1. narediti kaj (bolj) ostro: izostriti kopju konico ∙ ekspr. jedek smeh ji je izostril obraz dal ji je bolj ostre, stroge poteze 2. narediti kaj bolj razločno: večerna svetloba izostri grebene gor; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko // knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: izostriti kriterije za presojo literature; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila 3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: neprestana nevarnost mu je izostrila čute; izostriti sluh, voh // knjiž. napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: študij mu je izostril duha; izostriti občutek za lepoto, pravico; izostriti si kritični čut izostrèn tudi zostrèn -êna -o: imeti izostren čut za lepoto; izostren posluh; konflikt v drami ni dovolj izostren
  15.      izotêrma  -e ž () 1. meteor. črta na zemljevidu, ki veže točke z enako temperaturo: izoterme in izobare 2. fiz. črta, ki kaže odnos med prostornino in tlakom pri ne spreminjajoči se temperaturi
  16.      izotóp  -a m (ọ̑) fiz. element v obliki, ki se po atomski masi razlikuje od drugih oblik tega elementa: uranovi izotopi / zdravljenje z radioaktivnimi izotopi
  17.      izpàd  -áda m ( á) 1. glagolnik od izpasti: a) izpad las, zob / izpad polglasnika b) izpad tekmovalca; izpad iz lige c) izpad generatorja; izpad proizvodnje zaradi redukcije električne energije / izpad slike na televiziji 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: njen izpad ga je presenetil; ogorčen izpad; živčni izpadi / izpadi ministra proti vladi // prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju: v teh krajih pogostoma prihaja do šovinističnih izpadov; nacionalistični, ustaški izpadi 3. voj. akcija, pri kateri se obkoljena vojaška enota prebije iz utrjenih položajev: napraviti izpad; odločiti se za izpad; izpad iz trdnjave ◊ med., vet. izpad organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v normalnem položaju; šport. izpad stoja, pri kateri je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena
  18.      izpádati  -am nedov.) 1. zaradi popuščenih vezi, stika padati iz naravnega, prvotnega položaja, mesta: knjigi izpadajo listi / lasje, zobje izpadajo ♦ lingv. polglasnik v sklanjatvi izpada 2. voj. delati izpade: ob napadih sovražnika so obkoljenci izpadali ● publ. iz tega motivnega okvira izpada le ena slika ne spada vanj, je motivno drugačna izpadajóč -a -e: izpadajoči lasje ♦ les. izpadajoča grča grča, ki ni vrasla v les
  19.      izpádek  -dka m () 1. redko izpad: izpadek črke / izpadek naročil je občuten 2. zastar. primanjkljaj, izguba: imeti, kriti izpadek
  20.      izpáden  -dna -o prid. (ā) nanašajoč se na izpad: izpadni pojavi pri živčnih ljudeh / braniti izpadna vratašport. izpadni korak korak, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena; urb. izpadna cesta cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo
  21.      izpádnica  -e ž () urb. cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo: novo naselje gradijo ob mestni izpadnici
  22.      izpádnik  -a m () voj. kdor napravi izpad: zaustaviti izpadnike
  23.      izpáhati  -am dov.) nar. 1. iztepsti: izpahati prah iz odeje 2. izpihati, izplati: morali bomo izpahati pleve iz žita
  24.      izpalíti  in izpáliti -im, in izpáliti -im dov. ( á; á) star. izžgati, izsušiti: sonce je izpalilo travo
  25.      izparéti  -ím dov. (ẹ́ í) spremeniti se iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču: tekočina, voda izpari izparèl in izparél -éla -o: oblaki izparele vode

   12.962 12.987 13.012 13.037 13.062 13.087 13.112 13.137 13.162 13.187  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA