Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ta (12.962-12.986)


  1.      izlíti  -líjem dov. (í) 1. spraviti kaj tekočega iz česa: vino je že izlil; izliti juho na krožnik, vodo v školjko 2. knjiž., ekspr. brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izliti svoje gorje, srečo / pesn. izliti svojo žalost v pesem ∙ ekspr. nanj je izlil ves svoj žolč zelo ga je oštel 3. knjiž., ekspr. napraviti, da je kaj deležno kakega stanja, lastnosti: noč je izlila svoj mir na vas / izliti v ostri glas nekaj mehkobe izlíti se 1. tekoč priti iz česa; izteči: lonec se je prevrnil in mleko se je izlilo / veja jo je zadela v oko in se je izlilo tekoča vsebina je iztekla iz njega; pren., pesn. iz prsi se mu izlije hvalnica 2. navadno v zvezi s potok, reka preiti v drug večji potok, reko, jezero, morje: tu se reka izlije v morje / knjiž. steza se izlije v široko pot 3. redko razliti se, razširiti se: voda se je ob povodnji izlila čez nasip / ekspr. čudovita luč se je izlila čez vso zemljo 4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: do večera se bo že izlilo / kaže, da se je izlilo da ne bo več deževalo; prim. zliti ♪
  2.      izlív  -a m (ȋ) 1. kraj, kjer se potok ali reka izliva: urediti izliv Ljubljanice v Savo; mesto ob izlivu reke / lijakasti izliv reke 2. glagolnik od izliti: a) izliv tekočine ♦ med. izliv krvi nabiranje krvi v podkožju in drugih mehkih delih; izliv semena iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti b) bil je vajen njenih čustvenih izlivov; motili so ga taki histerični izlivi ljubezni / brati, poslušati pesniške, srčne izlive 3. posoda za odtok vode, zlasti odvečne, umazane: zliti umazano vodo v izliv ♪
  3.      izljubíti  in izljúbiti -im dov. (ȋ ū) knjiž., redko izživeti ljubezensko čustvo: izljubiti do kraja; izljubila sta se ♪
  4.      izločálka  -e ž (ȃ) zool. cevast organ za izločanje s pomočjo migetalk ali bičkov pri nevretenčarjih ♪
  5.      izlóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od izločati: izločanje mleka iz mlečnih žlez; izločanje seča, znoja; izločanje organizmu škodljivih snovi / izločanje soli iz morske vode / izločanje tovornjakov iz prometa / izločanje igralcev iz nadaljnjega tekmovanja ♦ anat. žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; biol. notranje izločanje neposredno v kri ali mezgo ♪
  6.      izlóčati  -am nedov. (ọ́) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / redko izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati // s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme izlóčati se 1. publ. nastajati, oblikovati se: proletariat se je izločal iz neposedujočih množic 2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše ♪
  7.      izlóčenje  -a s (ọ́) redko izločitev: izločenje tovornih vozil iz prometa ♪
  8.      izlóčenost  -i ž (ọ́) lastnost, stanje izločenega: izločenost razuma pri umetniškem ustvarjanju; posameznikova izločenost iz družbenega življenja / trpel je zaradi občutka izločenosti ♪
  9.      izločeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. teh. naprava za odstranjevanje primesi: mehanični izločevalec prahu 2. med. kdor po ozdravitvi še izloča bolezenske klice: izločevalec bacilov tifusa / stalni izločevalec ♪
  10.      izločevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izločevati: izločevanje mleka, znoja; izločevanje žlez / izločevanje nekvalitetnih izdelkov / izločevanje tovornjakov iz prometa ♪
  11.      izločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: izločevati seč; z dihanjem se izločuje vlaga / izločevati bolezenske klice / izločevati smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: izločevati debelejša zrna; izločevati snovi iz zmesi / publ. izločevati sredstva za izobraževanje // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločevati tovornjake iz prometa 3. knjiž. delati, da kdo ni več član kake skupnosti: izločevati nedelavne ljudi iz organizacije; družba ga kot hudodelca izločuje izločujóč -a -e: drevo, izločujoče smolo ♪
  12.      izločítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izločiti: izločitev lesenih vagonov iz prometa / izločitev ljubezenskih pesmi bi zbirko osiromašila / izločitev igralca ♪
  13.      izločíti  in izlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje ∙ publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali // napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti // s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval 3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja ◊ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje izločíti se in izlóčiti se ekspr. pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša izlóčen -a -o: izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa ♦ voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote ♪
  14.      izložíti  -ím dov., izlóžil (ȋ í) 1. dati, spraviti kaj iz česa: izložiti blago, tovor; izložiti obleke iz kovčka / redko pred hišo so jih izložili iz avtomobila odložili 2. redko dati, postaviti na ogled v izložbo: izložili so nove modele čevljev / zastar. izložiti slike razstaviti izložèn -êna -o 1. deležnik od izložiti: ogledoval si je iz žepov izložene stvari 2. knjiž., redko izpostavljen: obala je izložena valovom; prim. zložiti ♪
  15.      izluščeváti  -újem nedov. (á ȗ) spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči; luščiti: izluščevati kamenčke iz zidu; pren. izluščevati bistvo iz celote izluščeváti se knjiž. postajati jasen, razločen: tendenca lista se že izluščuje ♪
  16.      izluščíti  in izlúščiti -im tudi zluščíti in zlúščiti -im dov. (ȋ ú) 1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru // odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka 2. odstraniti zrna s storža: izluščiti koruzo // spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izluščiti kamenček iz zidu; izluščiti drobec granate iz očesa; pren. izluščiti bistvo iz celote ● publ. na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpiade izbrali, določili ◊ med. izluščiti bezgavko odstraniti jo iz okolnega tkiva; med., vet. izluščiti posteljico odstraniti priraščeno posteljico izluščíti se in izlúščiti se tudi zluščíti se in zlúščiti se knjiž. postati viden, se počasi prikazati: iz megle, mraka se je izluščila vas; izza stebrišča se je izluščila siva postava // postati jasen, razločen: iz njenega značaja se je izluščila dotlej neznana poteza / iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov izlúščen tudi zlúščen -a -o: izluščen grah; izluščen kristal; izluščen strok ♪
  17.      izlúženje  -a s (ū) glagolnik od izlužiti: izluženje barvila, tanina ♪
  18.      izluževáti  -újem nedov. (á ȗ) kem. izločevati snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: s toplo vodo izluževati olje iz semen; izluževati iz čresla strojilno snov ♪
  19.      izlúžiti  -im, in izlužíti in izlúžiti -im tudi zlúžiti -im, in zlužíti in zlúžiti -im dov. (ū ȗ; ȋ ú) 1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: izlužiti sladkor iz sladkorne pese, tanin iz lesa; izlužiti s kislino; v vodi se zelenjava izluži 2. redko izdolbsti, izprati: voda je izlužila skalo ◊ agr. izlužiti vinsko posodo oprati jo z lugom, sodo, vročo vodo; les. izlužiti les z namakanjem lesa v vodi mu izboljšati nekatere fizikalne lastnosti izlúžen tudi zlúžen -a -o: izlužena snov; izluženo seme, zelišče ♪
  20.      izmakníti  in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti // z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto // evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo ● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč ● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa ♪
  21.      izmalíčiti  -im in zmalíčiti -im dov. (í ȋ) spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen mu je izmaličila obraz; kdo ga je tako izmaličil; ekspr. povodnji so izmaličile ceste in mostove // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: izmaličiti pomen besede; v poročilih so resnico zelo izmaličili / njegovo gorečnost je čas izmaličil v zagrizenost; izmaličile so se mu sanje o sreči / bogastvo ga je izmaličilo moralno pokvarilo izmalíčen in zmalíčen -a -o: izmaličen obraz; izmaličena duševnost; izmaličeno poročilo ♪
  22.      izmamíti  in izmámiti -im, in izmámiti -im tudi zmamíti in zmámiti -im, in zmámiti -im dov. (ȋ á; á ȃ) ekspr. 1. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izmamiti denar od prijateljev / izmamiti komu skrivnost 2. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga odkod: izmamili so ga iz internata / toplo sonce jih je izmamilo iz hiše ∙ knjiž., ekspr. s svojim petjem jim je izmamil solze jih je ganil do solz; prim. zmamiti ♪
  23.      izméček  -čka m (ẹ̑) 1. kar se izvrže iz česa: vulkanski izmečki 2. med. kar se izvrže iz pljuč: preiskati izmeček tuberkuloznega bolnika; okužiti se z izmečki; gnojen, krvav izmeček 3. ed. slabi, nekvalitetni izdelki: izmeček so zmanjšali na minimum; v tovarni so imeli precej izmečka 4. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izmečki človeške družbe; postati izmeček partije // nemoralen, pokvarjen človek: kaj se družiš s tem izmečkom 5. ed., slabš., v razredni družbi najnižji, najrevnejši družbeni sloj: v teh barakah živi izmeček / izmeček družbe ♪
  24.      izmed  predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja med čim: luna posije izmed oblakov / zastar. kamen štrli izmed zelenja iz 2. navadno v zvezi z eden za izražanje izbora, ločevanja, izvzemanja: eden izmed stražnikov ga je opazil; kdo izmed vas ima to pravico; najboljši izmed učencev bo nagrajen / ta dan je izmed najlepših v življenju med najlepšimi; eden izmed največjih skladateljev ● publ. odbor izvoli predsednika izmed sebe med svojimi člani; zastar. žival je bila nekaj izmed psa in volka je bila podobna psu in volku ♪
  25.      izména  -e ž (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni / delati v izmenah; pouk poteka v izmenah // časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok 2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena ♪

   12.837 12.862 12.887 12.912 12.937 12.962 12.987 13.012 13.037 13.062  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA