Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ta (12.087-12.111) 
- hríbast -a -o prid. (í) podoben hribu: hribasti valovi // redko hribovit: hribasta pokrajina ♪
- hribàt -áta -o prid. (ȁ ā) redko hribovit: hribat teren ♪
- hribína -e ž (í) 1. knjiž. trdni sestavni del zemeljske skorje; kamnina: določiti rudnine v hribini; osnovna hribina pogorja; nagubani skladi hribine / hudourniki se zajedajo v hribino; stroji za razbijanje najtrše hribine 2. nar. hrib: ni je hribine pri nas, na kateri še ne bi bil ♪
- hriboláški -a -o prid. (ȃ) star. planinski, alpinističen: hribolaške izkušnje / hribolaška oprema ♪
- hriboláštvo -a s (ȃ) star. planinstvo, alpinistika: navdušiti se za hribolaštvo; oprema za hribolaštvo ♪
- hribolázec -zca m (ȃ) star. planinec, alpinist: izkušen hribolazec ♪
- hribovít -a -o prid. (ȋ) ki ima veliko hribov: hribovita dežela, pokrajina ♪
- hribóvje -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezani hribi: na tem področju prevladujejo nizka hribovja; golo, gozdnato, kraško hribovje / predalpsko hribovje // več hribov, hribi: dolina je bila skrita med hribovjem; grmelo je, kot bi se podiralo hribovje ♪
- hrípa -e ž (í) zastar. gripa: zboleti za hripo ♪
- hrípavost in hripávost -i ž (í; á) lastnost, stanje hripavega: zdraviti hripavost; hripavost glasu ♪
- hrípelj -plja m (í) redko nosni pretin (v spodnjem, hrustančastem delu): prebosti hripelj ♪
- hripéti -ím nedov. (ẹ́ í) redko 1. hripavo govoriti: od jeze in užaljenosti je kar hripel 2. postajati hripav: iz dneva v dan je bolj hripel ♪
- hŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje; kar naprej hrka / hrkati kri ∙ ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal 2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo 3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal hrkáje: ves moker in hrkaje je lezel iz vode hrkajóč -a -e: hrkajoči glasovi ♪
- hŕkavec -vca m (ŕ) kdor hrka: hrkavec je motil predstavo ♪
- hròm hrôma -o prid. (ȍ ó) ki se ne more premikati, zlasti ne hoditi: hrom človek; star je in hrom; delno hrom; hrom na obe nogi; že dve leti leži hrom / hroma noga, roka; ima hromo desno stran telesa / ekspr. bil je ves hrom od strahu; pren. hrom na duhu ♪
- hromák -a m (á) star. hrom človek: hromaki in slepci ♪
- hrômec -mca m (ō) ekspr. hrom človek: ob poti so stali hromci z berglami ♪
- hrométi -ím nedov. (ẹ́ í) postajati hrom: bolezen se je razvijala in vedno bolj je hromel / roka mu hromi; vlekel je noge za seboj, kakor da mu hromijo; pren., knjiž. misli so mu hromele ♪
- hromíti -ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja hromèč -éča -e: hromeča groza ♪
- hromonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž., redko hrom: hromonog starec ♪
- hrômost in hromóst -i ž (ó; ọ̑) lastnost, stanje hromega: zaradi hromosti ne more iz hiše; delna hromost; hromost nog; pren., knjiž. duhovna hromost ♪
- hromòt -ôta m (ȍ ó) knjiž., redko hrumenje: kljub hromotu je dobro spal ♪
- hromôten -tna -o prid. (ó) nekoliko hrom: star je že in hromoten; hromotna ženska // nar. slaboten, bolehen: zadnje čase je nekam hromoten ♪
- hromôtnost -i ž (ó) lastnost, stanje hromotnega: zaradi hromotnosti je bil odvisen od drugih ♪
- hrôpec -pca m (ō) nav. mn., med. grgrajoč, piskajoč glas pri dihanju: zdravnik je ugotovil hropce v pljučih / suhi hropci ki nastanejo, kadar je v sapnicah vlečljiv izcedek; vlažni hropci ki nastanejo, kadar je v sapnicah tekoč izcedek ♪
11.962 11.987 12.012 12.037 12.062 12.087 12.112 12.137 12.162 12.187 
