Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ta (10.062-10.086)



  1.      epigónstvo  -a s (ọ̑) nav. slabš. posnemanje del pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: ta pisatelj se nagiba k epigonstvu; plitvo epigonstvo; epigonstvo po vsebini in obliki; njegovo ustvarjanje je daleč od vsakega epigonstva
  2.      epigráf  -a m () knjiž. 1. kratek izrek, citat, pregovor na začetku knjige, poglavja: vzeti epigraf iz Prešerna 2. krajše besedilo v verzih ali prozi na spominskih ploščah, spomenikih, stavbah
  3.      epigráfika  -e ž (á) veda o epigrafih, zlasti antičnih in orientalskih: rimska epigrafika
  4.      epigráfski  -a -o prid. () nanašajoč se na epigraf: epigrafski spomeniki stare Indije / epigrafska zbirka
  5.      épika  -e ž (ẹ́) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela, pripovedništvo: lirika, epika, dramatika // epska dela: junaška epika; lirično-meditativna epika
  6.      epikureízem  -zma m () 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikureizem spada k helenističnim materialističnim filozofijam 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: prevladujoča nota romana je epikureizem
  7.      epikuréjec  -jca m (ẹ̑) 1. pristaš epikureizma: stoiki in epikurejci 2. ekspr. kdor teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživač: v gastronomskem pogledu je velik epikurejec; dobrovoljen epikurejec
  8.      epilóg  -a m (ọ̑) lit. posebni, zaključni del kakega literarnega dela: v epilogu piše avtor o nastanku knjige; prolog in epilog; drama v treh dejanjih z epilogom; pren., publ. dejanje je dobilo svoj epilog pred sodiščem
  9.      epinglé  -ja [epinglé] m (ẹ̑) tekst. 1. ripsasta tkanina za ženske obleke in plašče iz različno debelih votkovnih niti, navadno svilena ali volnena: plašč iz epingléja 2. zankasta tkanina za blazinjenje pohištva
  10.      episkopálen  -lna -o prid. () škofovski: episkopalna avtoritetarel. episkopalna cerkev anglikanska cerkev v Združenih državah Amerike, ki poudarja oblast škofov
  11.      epístelski  -a -o [tǝl] prid. () rel., v zvezi epistelska stran oltarja stran, na kateri se navadno bere berilo: duhovnik je stopil na epistelsko stran oltarja
  12.      epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s () lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne
  13.      epitetonéza  -e ž (ẹ̑) lit. raba epitetonov: njegovo izražanje temelji na epitetonezi in metaforiki / takšno ugotovitev potrjuje uporabljena epitetoneza epitetoni
  14.      epíteton órnans  epítetona órnansa in epíteta órnansa m, im., tož. mn. tudi epíteta ornántia [-ncia] s (-ọ̑; -ā) lit. ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; ukrasni pridevek
  15.      epizodíst  -a m () gled. igralec, ki igra epizodne vloge: pri novi predstavi so najbolj uspeli nekateri epizodisti; igralec epizodist
  16.      epohálen  -lna -o prid. () nav. ekspr. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva: epohalni znanstveni in tehnični dosežki; epohalno odkritje / ta pomoč je bila za nas naravnost epohalnega pomena
  17.      epohálnost  -i ž () nav. ekspr. značilnost epohalnega: v tem je epohalnost takratne odločitve
  18.      eponím  -a m () pri Asircih in starih Grkih najvišji uradnik, po katerem se imenuje leto, za katero je izvoljen: seznam eponimov
  19.      epopéja  -e ž (ẹ̑) 1. nav. vznes. ep, zlasti obsežnejši ali junaški: grški epopeji Iliada in Odiseja; Pan Tadeusz je moderna narodna epopeja 2. publ. pripovedno literarno delo, ki na široko obravnava življenje: roman je tragična epopeja narodne preteklosti 3. knjiž. pomembno, junaško dogajanje: osvobodilna vojna je pomenila veliko epopejo za našo deželo
  20.      épos  -a m (ẹ̑) knjiž. ep: junaški epos; epos o stvarjenju sveta
  21.      épsilon  -a m (ẹ̑) peta črka grške abecede: napisati epsilon [ε] épsilon neskl. pril. peti po vrsti: velikost kota epsilon
  22.      épski  -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na epiko: epske oblike; epska pesem; epsko delo / epski slog; epski elementi drame; lirsko-epska pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi / epska širina nadrobno opisovanje kakega dogajanja ali stanja 2. ki nadrobno in na široko literarno popisuje, podaja: omenjeni pisatelj je izrazito epski; epsko pripovedovanje ◊ gled., lit. epska drama drama, ki z epsko širino prikazuje dogajanje; epsko gledališče idejna dramatika, ki z epsko-meditativnimi vrinki razbija klasično enotnost dejanja épsko prisl.: epsko razvlečeno fabuliranje; roman je močno epsko ubran, le na nekaj mestih je opaziti značilno pisateljevo liričnost; sam.: v drami je preveč epskega
  23.      êra  -e ž () navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: z odkritjem Amerike se začenja nova era v zgodovini človeštva; revolucionarna era / era socializma / živimo v eri tehnike / knjiž., pri štetju let leta 479 naše ali nove ere našega štetja, po našem štetju ∙ atomska era 20. stoletje
  24.      erár  -ja m (ā) jur. država kot lastnik premoženja: po teh zakonih zapade premoženje erarju; tamkajšnji gozdovi so bili večinoma v posesti erarja
  25.      eremít  -a m () knjiž. puščavnik, samotar: eremiti iz prvih časov krščanstva; živeti kot eremit

   9.937 9.962 9.987 10.012 10.037 10.062 10.087 10.112 10.137 10.162  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA