Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TU (9.215-9.239)


  1.      pôznorenesánčen  -čna -o prid. (ó-ȃ) nanašajoč se na pozno renesanso: poznorenesančna arhitektura / poznorenesančni pesnik ♪
  2.      pôznorímski  -a -o prid. (ó-í) nanašajoč se na zadnje obdobje starih Rimljanov: poznorimska kultura / poznorimska doba ♪
  3.      pozobáti  -zóbljem tudi pozóbati -am in -zóbljem dov. (á ọ́; ọ̄) zobajoč pojesti: kokoš je hitro pozobala koruzo; seme navadno pozobljejo vrabci / ekspr. mimogrede je pozobal tri grozde pojedel ♪
  4.      pozòj  tudi pozój -ója m (ȍ ọ́; ọ̑) star. zmaj: ogenj bljuvajoči pozoj ♪
  5.      pozòr  -ôra m, mest. ed. tudi pozóru (ȍ ó) 1. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z v drža, v kateri se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom: vojaki so se postavili v pozor; stati v pozoru; klasje je stalo kakor v pozoru 2. v medmetni rabi izraža a) opozorilo: pozor, hud pes; pozor, stopnice b) poziv k pripravljenosti: pozor, pripravljeni, zdaj 3. zastar. pozornost: obrniti pozor na kaj; vzbuditi pozor ♪
  6.      pozóren  -rna -o prid., pozórnejši (ọ́ ọ̄) 1. zavestno (miselno) zbran: pozoren poslušalec, učenec; pri vožnji ni bil dovolj pozoren / biti pozoren na datum in kakovost izdelka; ob teh besedah je postal pozoren ∙ ekspr. nič ni ušlo njenim pozornim očem vse je opazila; ekspr. tam so naleteli na pozorna ušesa tam so jih pozorno poslušali // ki poteka, se opravlja z veliko miselno zbranostjo: pozorno branje, poslušanje 2. ki kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: ima pozornega moža; vedno je pozorna do njega pozórno prisl.: pozorno poslušati, spremljati; ko ga je pozorneje pogledal, ga je prepoznal ♪
  7.      pozórnost  -i ž (ọ́) 1. zavestna (miselna) zbranost: pozornost poslušalcev je popustila; odvrniti, preusmeriti pozornost; to delo zahteva posebno pozornost; študiju je posvečal veliko pozornost 2. povečano zanimanje, zavzetost za kaj: posvečati čemu pozornost; pritegniti, vzbuditi pozornost; ta slikar je vreden večje pozornosti; splošna pozornost / biti središče, v središču pozornosti 3. kar kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: njegova pozornost jo je ganila; izkazati komu pozornost; ekspr. obsipati koga s pozornostjo; biti deležen posebne pozornosti / pridobil jo je z majhnimi pozornostmi ♪
  8.      pozváti  -zôvem dov., pozvál (á ó) 1. javno izraziti željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozvati k stavki, uporu; pozvati na boj, delo, odpor; prebivalce so pozvali, naj se udeležijo množičnega zborovanja / pozvati učence k disciplini; pozval jih je k večji prizadevnosti 2. izraziti zahtevo po a) navadno s prislovnim določilom prisotnosti na kakem mestu: pozvati na sodišče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga je pozvalo za pričo / pozvati koga na dvoboj / pozvati koga na pomoč poklicati ● zastar. pozvati zdravnika poklicati; zastar. prijazno jih je pozval v hišo povabil pozván -a -o: pozvani so bili k uporu; pozvan je bil v drug kraj; biti pozvan za pričo ♪
  9.      požalováti  -újem dov. (á ȗ) krajši čas žalovati: kdaj pa kdaj je požaloval za bratom, ki je padel // star. potožiti, potarnati: tako življenje me torej čaka tu, je požaloval novi učitelj ♪
  10.      poželéti  -ím dov., požêlel; poželèn tudi poželjèn (ẹ́ í) začutiti, imeti veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželeti žensko; zelo ga je poželela; poželeti (si) sadja; vsega imajo, kar si poželijo ● ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; star. lahko bi mu poželel vesele praznike zaželel, voščil ♪
  11.      požgečkáti  -ám [gǝč tudi geč] dov. (á ȃ) krajši čas žgečkati: kadar je šel mimo nje, jo je požgečkal; požgečkati pod brado, nosom; pren. njene besede so ga prijetno požgečkale ♪
  12.      požigálski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na požigalce ali požiganje: uničujoče požigalsko delo / požigalska sla ♪
  13.      požirálnik  -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) 1. cevast organ, ki poteka, vodi od žrela do želodca: poškodbe požiralnika; požiralnik in sapnik 2. odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: vhod v požiralnik; jame in požiralniki ♦ geogr. luknja v skali, v katero se steka voda 3. nav. ekspr. odprtina, v katero kaj izginja: metati snope v požiralnik mlatilnice / kuhinjski požiralnik lijak 4. pokončna cev v tleh za odvajanje vode s površja: cestni, dvoriščni požiralnik ♪
  14.      požirálniški  -a -o [u̯n tudi ln] prid. (ȃ) nanašajoč se na požiralnik: požiralniška jama / veliko požiralniško področje ♪
  15.      poživíti  -ím dov., požívil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: pijača ga je poživila; doma se je pogrel in poživil; poživiti si noge s hitro hojo / tak nazor poživi duha / dež poživi rastline 2. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: prostor lahko z domiselno dekoracijo poživimo / ta obleka jo poživi 3. povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživiti delo krožkov na šoli; poživiti trgovske stike med državama; promet se je znova poživil požívljen -a -o: s prispodobami poživljena pripoved; poživljeno kulturno delo ♪
  16.      požívljanje  -a s (í) glagolnik od poživljati: poživljanje s kavo / poživljanje kulturne dejavnosti ♪
  17.      požvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) krajši čas žvenketati: požvenketati s kovanci v žepu ♪
  18.      prádéd  tudi prádèd -déda m, im. mn. prádédje in prádédi (ȃ-ẹ̑; ȃ-ȅ ȃ-ẹ́) 1. stari oče očeta ali matere: ta del hiše je prezidal že njegov praded 2. nav. mn., ekspr. davni prednik: naši pradedje so se priselili sem z vzhoda ♪
  19.      prádôba  -e ž (ȃ-ó) zelo oddaljena doba: proučevati kulturo pradob ∙ knjiž. pradobe v razvoju zemlje geološke dobe, geološka obdobja; knjiž. najdbe iz pradobe prazgodovine ♪
  20.      prádúh  -á m, im., tož. dv. tudi práduhá (ȃ-ȗ) knjiž., v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh ♪
  21.      práfára  -e ž, rod. mn. tudi práfará (ȃ-á) zgod. velika župnija, ustanovljena ob organiziranju cerkve v kaki deželi: nastanek far na ozemlju prafare ♪
  22.      pràg  prága m, mn. prági in pragóvi (ȁ á) 1. navadno dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema: narediti prag; prestopiti prag; pomesti čez prag; spotakniti se ob prag; kamnit, lesen prag; visok prag / hišni prag; vežni prag / s praga se je oziral po dvorišču z vhoda; priti na prag; pojaviti se na pragu / vratni prag // ekspr. dom, (domača) hiša: nihče ne bo lačen zapustil mojega praga / spomnil se je domačega praga 2. podolgovat, štirikoten nosilni element iz betona, lesa, železa za pritrjevanje tirnic: polagati prage; tesati prage; betonski pragi; bukovi, hrastovi pragi; železniški pragi 3. knjiž., redko, navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: spodnji, zgornji prag kvalitete; prag človekove vzdržljivosti 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pragu izraža čas pred bližnjim nastopom česa: to se je zgodilo na pragu jeseni; razpoloženje na pragu novega leta / na pragu zmage je odnehal ko je že skoraj zmagal ● prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag letos je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem; ekspr. oče ga je pognal čez prag napodil od doma; ekspr. vreči koga čez prag s silo ga spraviti iz prostora; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ alp. gorski prag mesto, kjer se gorsko pobočje strmo prelomi; ekon. prag pokritja stroškov obseg dejavnosti, pri katerem so prihodki izenačeni s stroški; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; prag bolečine največja jakost zvoka, ki še ne povzroči bolečine v ušesu; geogr. prag skalnata pregraja v rečni strugi; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna; psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek ♪
  23.      pragmátičen  -čna -o prid. (á) ki se podreja praktični uporabnosti, koristi: pragmatična merila; brez teorije je vsaka reforma samo pragmatična pragmátično prisl.: pragmatično reševati probleme ♦ filoz. pragmatična filozofija pragmatizem; zgod. pragmatična sankcija zakon Karla VI. iz leta 1713, po katerem imajo pravico nasledstva na avstrijskem prestolu tudi ženski potomci ♪
  24.      prágòzd  -gôzda tudi prágózd -a m, mn. prágozdóvi tudi prágôzdi tudi prágózdi (ȃ-ȍ ȃ-ó; ȃ-ọ̑) 1. gozd, ohranjen v naravnem stanju: izgubiti se v pragozdu; bukov pragozd na Gorjancih / tropski pragozdovi 2. ekspr., z rodilnikom velika množina: ni se znašel v pragozdu miz, klopi in stolov ♪
  25.      práizvír  -a m (ȃ-ȋ) knjiž. prvi, osnovni vir: materinstvo je zanjo praizvir sreče / raziskovati praizvire človeške kulture začetek ♪

   9.090 9.115 9.140 9.165 9.190 9.215 9.240 9.265 9.290 9.315  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA