Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TU (8.576-8.600)


  1.      pogóščar  tudi pogóšar -ja m (ọ̑) nar. gorenjsko partizan: akcije pogoščarjev // kdor prebiva ali se skriva v gozdovih; gozdovnik: bil je pogoščar in divji lovec ♪
  2.      pogovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od pogovarjati: kljub pogovarjanju se ni pomiril / pogovarjanje s prijatelji; pogovarjanje v tujem jeziku mu ne dela težav ♪
  3.      pogovárjati  -am nedov. (ȃ) z govorjenjem miriti: pogovarjati pretepače; pogovarjala ga je, naj neha kričati / zna pogovarjati ljudi v sporih / pogovarjali so jo, da bo še vse dobro tolažili; pogovarjal jo je, naj ga le vzame nagovarjal, ji prigovarjal / pogovarjati nemirnega konja pogovárjati se izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: pogovarjati se o glasbi; z njim se lahko odkrito pogovarja; šepetaje sta se pogovarjala / pogovarjati se po telefonu; pogovarjati se v francoščini / večkrat se pogovarja sam s seboj; pren., ekspr. ptice v drevju se pogovarjajo // uradno izmenjavati mnenja, stališča: predsednika sta se pogovarjala o položaju v svetu; ob svojem obisku se je minister pogovarjal s predstavniki vlade ∙ publ. predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, s katerih vsebino javnost ni bila seznanjena ♪
  4.      pogozdoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) delavec, ki pogozduje: spretni pogozdovalci ♪
  5.      pograbíti  in pográbiti -im, in pográbiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljenjem a) spraviti skupaj: pograbiti listje, seno; pograbiti odpadke v kot / pograbiti travo na kup b) očistiti, izravnati: pograbiti stezice v parku; spomladi pograbijo vrtove / pograbiti gredice, krtine // ekspr. z rokami spraviti k sebi: papirje na pisalni mizi je pograbil na kup // ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: vse hoče pograbiti, hišo in gozd 2. močno, sunkovito prijeti kaj: pograbil je steklenico in jo vrgel po tleh; z gobcem, šapo pograbiti kaj / pograbil ga je za roko zgrabil; star. pograbil je po meču // z močnim, sunkovitim gibom rok poskusiti doseči, prijeti kaj: utapljajoč se je pograbil po veji, pa je ni dosegel / izgubil je tla pod nogami, pograbil z rokami po zraku in izginil v brezno // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: pograbil je klobuk in odšel; pograbil je uro z mize in jo neopazno spustil v žep / pograbila je svoje obleke in ga zapustila pobrala, vzela 3. ekspr. prijeti, zgrabiti: pograbili so razgrajače in jih odpeljali na milico / ladjo je pograbil tok; plavalca je pograbil vrtinec; pren. tudi njega je pograbil vojni vihar // polastiti se, prevzeti: pograbila ga je jeza, obup; pograbil jo je krčevit smeh; brezoseb. pograbilo ga je, da bi skočil v globino najraje bi skočil v globino / pograbila ga je lakomnost 4. ekspr. čustveno, zavzeto sprejeti: kar je rekel, so ljudje pograbili in še napihnili; časopisi so novico takoj pograbili / njegov predlog so pograbili z obema rokama / pograbiti povabilo sprejeti ● star. prej kot v enem letu ga bo pograbila jetika bo umrl; ekspr. pograbi priložnost, ki se ti nudi izrabi, izkoristi; ekspr. naše in sovražnikove čete so se že pograbile so se že spopadle pográbljen -a -o: pograbljen travnik; stelja je pograbljena ♪
  6.      pogŕbiti se  -im se dov. (ŕ ȓ) zgrbiti se: ves se je pogrbil, kot bi nosil težko breme na hrbtu pogŕbljen -a -o: čokat, pogrbljen je šel po cesti ♪
  7.      pogrébec  -bca m (ẹ̑) 1. kdor se udeleži pogreba: pogrebci se počasi razhajajo; dolga vrsta pogrebcev se je pomikala proti pokopališču; pogreb je bil skoraj brez pogrebcev 2. kdor (poklicno) opravlja dela v zvezi s pokopavanjem; pogrebnik: pogrebci so začeli krsto spuščati v grob; za pogrebce so naprosili sosede ◊ zool. dnevni metulj temne barve z rumeno obrobljenimi krili, Nymphalis antiopa ♪
  8.      pogrêbsti  -grêbem dov., pogrébel pogrêbla; tudi pogrêben (é) 1. krajši čas grebsti: vranca sta pogrebla s kopiti / s prsti je pogrebla po odeji 2. spraviti na kup: pogrebsti pepel, žerjavico / pogrebla je ogenj iz peči in odšla spat 3. ekspr. vznemiriti: misel na razpravo ga je pogrebla 4. zastar. pokopati: prehladil se je in šesti dan so ga že pogrebli / bukev ga je pogrebla pod seboj ♪
  9.      pogréti  -gréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti kaj (spet) toplo: pogreti krompir; jed je treba še pogreti / pogreti kosilo // narediti kaj nekoliko toplo: še kozarce mora pogreti / pogreti posteljo, spalnico 2. povzročiti občutek toplote; ogreti: sonce jih je pogrelo in odšli so naprej / žganje ga je pogrelo 3. ekspr. narediti kaj spet pomembno, aktualno: skušal je pogreti staro laž; pogrel je že večkrat obravnavano vprašanje 4. ekspr. vznemiriti, razburiti: njene besede so ga pogrele; novica jo je pogrela; pismo ga je hudo pogrelo / zelo jo je pogrelo, ko je to rekel pogréti se nekoliko se ogreti: hoteli so se samo pogreti; nikjer se ne morejo pogreti; pogreti se ob ognju / odšel bom, ko se malo pogrejem pogrét -a -o: pogrete jedi; večkrat pogreta zgodba; juho je dala na mizo pogreto ♪
  10.      pogrévati  -am nedov. (ẹ́) večkrat greti: pogrevati juho / vsak dan mora pogrevati kosilo // ekspr. delati kaj spet pomembno, aktualno: ne pogrevaj prepira; vsega tega ni hotel več pogrevati; pogrevati že obravnavana vprašanja ♪
  11.      pogrézati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: pogrezati krsto v jamo; pogrezati vedro v vodnjak // redko delati (bolj) globoko; poglabljati: pogrezati rečno strugo; jama se pogreza 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročanje stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga pogreza v spanje; pogrezati se v dremavico; bolnik se pogreza v nezavest; mesto se pogreza v temo / pogrezati se v zmotah // spravljati, pehati: spoznanje ga pogreza v grozo; ta vest ga pogreza v obup, žalost; s pijančevanjem se vedno globlje pogreza v dolgove pogrézati se nav. ekspr. 1. postajati nižji: žimnica se pod njegovo težo kar pogreza / dno se pogreza // pomikati se v navpični smeri navzdol: hiša se je začela pogrezati; ladja se počasi pogreza tone, se potaplja / pogrezati se do kolen v blato; v mehkih blazinah se kar pogreza 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: pogrezati se v branje, delo, študij / pogrezala sta se vsak v svoje misli; pogrezati se vase ● ekspr. sonce se že pogreza v morje zahaja za morskim obzorjem; ekspr. njihovo gospodarstvo se vedno bolj pogreza propada pogrezajóč -a -e: pogrezajoča se ladja ♪
  12.      pogrníti  in pogŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati, položiti pogrinjalo na kaj: pogrniti posteljo / pogrniti mizo pripraviti za serviranje hrane / pogrniti prt ∙ ekspr. on sanjari o mizici pogrni se o bogastvu, izobilju // s pokrivanjem, zakrivanjem zavarovati pred čim: hitro je pogrnil prepotene konje; pogrnila je speče otroke / pogrniti preprogo po tleh razgrniti 2. pog., ekspr. pasti, telebniti: spotaknil se je in pogrnil; na ledeni poti je večkrat pogrnil / preh. nekaj časa se je prepiral z njim, potem ga je pa pogrnil po tleh prevrnil 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: že drugič je pogrnil pri matematiki; bil je leto starejši od njih, ker je enkrat pogrnil pogŕnjen -a -o: s prtom pogrnjena miza; belo pogrnjena postelja; tla so pogrnjena s papirjem ∙ sesti k pogrnjeni mizi pripravljeni za serviranje hrane ♪
  13.      pogròm  -ôma m (ȍ ó) knjiž. 1. silovit napad, naskok: bežati pred pogromom; uničevati v pogromih; okupatorjev pogrom; ekspr. krvav pogrom; pogrom sovražnikovih čet // množično preganjanje, uničevanje: nacistični pogrom; ustaški pogromi proti Srbom; pren. vzdignili so pogrom proti tujim besedam 2. ekspr. lov, pogon: priredili so pogrom na medvede 3. redko hrušč, trušč: mačka je prestrašil nenaden pogrom v hiši ♪
  14.      pogúgati  -am tudi -ljem dov. (ū) krajši čas gugati: valovi so kdaj pa kdaj pogugali čoln; pogugati se v naslanjaču / najmlajšega je še malo pogugala in odšla poujčkala, pozibala ♪
  15.      pohájanje  -a s (ȃ) glagolnik od pohajati: med pohajanjem po mestu je srečal znanca / pohajanje v šolo ♪
  16.      pohájati  -am nedov. (ȃ) 1. bližati se stanju, ko kaj ni več na razpolago: denar mi že pohaja; živila so začela pohajati / starcu so pohajale moči; ko je to poslušala, ji je pohajal pogum; potrpežljivost mi je začela pohajati 2. nav. ekspr. postopati, pohajkovati: ves dan je samo pohajal; dobre volje je pohajal po mestu / pri nas ne boš pohajal 3. star. (večkrat) hoditi: ob nedeljah je pohajal v družbo; s sedmimi leti je začel pohajati v šolo ● zastar. pogosto je pohajal svoj rojstni kraj hodil, prihajal v svoj rojstni kraj; ekspr. na strmi poti jim je pohajala sapa težko so dihali; zastar. pohaja iz kmečke družine izvira pohajajóč -a -e: pohajajoč po mestu, je srečal prijatelja ♪
  17.      pohajkoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor (rad) pohajkuje: skupina nočnih pohajkovalcev / berači in pohajkovalci ♪
  18.      pohajkovánje  tudi pohájkovanje -a s (ȃ; ȃ) glagolnik od pohajkovati: naveličal se je pohajkovanja po trgovinah / ves dan samo pohajkuje ♪
  19.      pohajkováti  -újem tudi pohájkovati -ujem nedov. (á ȗ; ȃ) hoditi brez cilja, namena: celo popoldne je pohajkoval po mestu; vojaki so v skupinah pohajkovali ob obrežju / pohajkoval je od znanca do znanca // nav. ekspr. lenariti: on nikoli ne pohajkuje / pohajkovati v senci ♪
  20.      pohléven  -vna -o prid., pohlévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v odnosu do ljudi nezahteven, poslušen, skromen: pohleven človek; pohleven kot jagnje / doma je zelo pohleven // ki vsebuje, izraža nezahtevnost, poslušnost, skromnost: govorila je s pohlevnim glasom; pohleven pogled 2. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav; krotek: pohleven konj, pes / pohlevna čreda ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padati je začel pohleven dež; pohleven ogenj 4. ekspr. majhen, skromen: pohlevne hiše na koncu vasi / bil je pohlevne postave majhne, drobne pohlévno prisl.: pohlevno ga gleda; pohlevno vprašati ♪
  21.      pohlipávati  -am nedov. (ȃ) v presledkih hlipati: ves čas je sedela v kotu in pohlipavala // v presledkih sunkovito, daveč se dihati: bolnik je stokal in pohlipaval; brezoseb. v prsih ji pohlipava ♪
  22.      pohòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. potovanje večje skupine vojakov pod vodstvom s sovražnim namenom: udeležiti se pohoda; odpraviti se na pohod proti upornikom; Napoleonov pohod na Moskvo / križarski pohod; okupatorjev požigalni pohod / vojni pohod; pren., ekspr. zmagoviti pohod znanosti // voj. hoja večje skupine vojakov pod vodstvom na večjo razdaljo: organizirati pohod; pripraviti se na pohod; dolgi, težki pohodi; partizanski pohodi / iti na pohod; biti na pohodu // hoja večje skupine ljudi pod vodstvom na večjo razdaljo z določenim namenom: organizirati pohod pionirjev na Rog / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir / Pohod po poteh partizanske Ljubljane množična politično-športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945 ∙ ekspr. to je odkril na svojih pohodih po mestu sprehodih, sprehajanjih ♦ šport. orientacijski pohod 2. publ., v zvezi biti na pohodu napredovati, širiti se: slovenski jezik je bil takrat na pohodu / ta bolezen je spet na pohodu 3. zastar. obisk: odpravil se je na pohod k prijatelju ♪
  23.      pohujševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor (rad) pohujšuje: pohujševalec mladine ♪
  24.      pohúliti se  -im se dov. (ú ū) knjiž. pritajiti se, sključiti se: ko zasliši korake, se pohuli za skalo / da ne bi izgubil službe, se je pohulil potuhnil, potajil pohúljen -a -o 1. deležnik od pohuliti se: pohuljena hoja 2. ekspr. neodkrit, neiskren: pohuljen človek ♪
  25.      poidiótiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) pog., slabš. narediti, da postane kdo omejen, neumen: lagodno življenje ga ni poidiotilo; sčasoma se je v tem okolju tudi on poidiotil ♪

   8.451 8.476 8.501 8.526 8.551 8.576 8.601 8.626 8.651 8.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA