Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TU (7.676-7.700)


  1.      ónkraj  prisl. (ọ̑) izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj: onkraj je že pomlad, tu pa še zima; onkraj se svet spušča k reki / sekiri odgovarja z onkraj kladivo z one strani ∙ ekspr. je že onkraj mrtev ♪
  2.      ónkrajen  tudi ónkrájen -jna -o prid. (ọ̑; ọ̑-ȃ) 1. knjiž., redko onstranski: onkrajni svet 2. star. drugi, nasproten: strel se razlega po skalovju onkrajnega brega ♪
  3.      ónkrajnost  tudi ónkrájnost -i ž (ọ̑; ọ̑-ȃ) knjiž., redko onstranstvo: življenje v onkrajnosti ♪
  4.      ónstran  predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj: tudi onstran Karavank so Slovenci / preselil se je onstran reke / meglice se vlečejo z onstran Save ∙ knjiž. njegovi junaki hočejo biti onstran dobrega in zlega ne priznavajo etičnih načel ♪
  5.      opahníti  in opáhniti -em, tudi opáhniti -em dov. (ȋ á; á ā) 1. knjiž. opihniti: ko je stekla mimo njega, ga je rahlo opahnila 2. nar. vreči, dati: slekel je plašč, zvil ga in ga opahnil čez ramo (F. Finžgar) ♪
  6.      opalíti  in opáliti -im, in opáliti -im dov. (ȋ á; á) star. 1. ožgati, osmoditi: ogenj je opalil drva; opalil se boš, če boš stal tako blizu ognja; ob svetilki si je opalil lase / sonce ga je opalilo / premočno škropivo lahko opali liste / slana je opalila vinograde 2. udariti: molči, če ne te opalim; opalil ga je z jermenom po hrbtu / kot kletvica bes te opali opáljen -a -o: opaljen obraz; opaljen od sonca; od slane opaljena ajda ♪
  7.      opametováti  -újem dov. (á ȗ) knjiž. spametovati: poskušal jih je opametovati; čas bi bil, da se opametuješ / nesreča nas je opametovala opametováti se redko zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: bolnik se dolgo ni opametoval ♪
  8.      opasílnica  -e [u̯n tudi ln] ž (ȋ) nar. vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz: skočil je z voza in dobro zategnil opasilnico ♪
  9.      opazoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor opazuje: otroci so mislili, da nimajo opazovalca; opazovalcu je postalo takoj jasno, kaj se dogaja; opazovalec narave, življenja; slika je pritegnila pozornost opazovalcev; s stališča opazovalca je predmet na levi strani; stal je, kakor da je neprizadet opazovalec / ta pisatelj je dober opazovalec 2. kdor je določen, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa: Organizacija združenih narodov je poslala na mejo svoje opazovalce; straže in opazovalce so postavili na pregledna mesta / diplomatski, politični opazovalci; konference se je udeležil kot opazovalec brez pravice posegati v njen potek ♪
  10.      opazoválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od opazovalec: skrita opazovalka prizora / Jugoslavija se je udeležila konference kot opazovalka brez pravice posegati v njen potek / država opazovalka ♪
  11.      opazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z gledanjem zaznavati: obstal je in ga opazoval; opazovati izložbe, mimoidoče; opazovati koga pri delu; boječe je opazoval tujca / nepremično, radovedno, ekspr. napeto opazovati; izpod čela, od strani opazovati kaj; opazovali so ju z začudenjem / ta pisatelj zna dobro opazovati // zaznavati sploh: z žalostjo je opazoval, kako izginjajo ljudski običaji 2. gledati kaj načrtno, z določenim namenom: opazovati naravne pojave, zvezde; opazovati pod, z mikroskopom; natančno opazovati / bolnika že dalj časa opazujejo; sumljiv je, zato ga opazujejo / lovec opazuje divjad / opazovati vreme opazováje: opazovaje naravne pojave, je prišel do teh dognanj opazujóč -a -e: pazljivo opazujoč okolico, se je četa premikala dalje; opazujoč pogled opazován -a -o: opazovan predmet; biti opazovan; opazovana oseba; čutila se je opazovano ♪
  12.      opáž  tudi opàž -áža m (ȃ; ȁ á) 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje: popraviti opaž pri svinjaku; zavarovati cevi z opažem; lesen opaž; opaž iz slame; knjižnica z opažem iz orehovine / stenski, stropni opaž 2. grad. priprava, navadno iz desk, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: narediti, odstraniti, tesati opaž; za betoniranje loka pri mostu so postavili jeklen opaž / drsni opaž; izgubljeni opaž navadno iz izolacijskega materiala, ki po betoniranju ostane kot del objekta; premični opaž ♪
  13.      opcíjski  in ópcijski -a -o prid. (ȋ; ọ́) nanašajoč se na opcijo: opcijski upravičenec / opcijska pravica / določiti opcijski rok ● knjiž. na drugi stopnji študija je nekaj opcijskih predmetov izbirnih predmetov ♪
  14.      opêči  opêčem dov., tudi opekó; opêci opecíte; opékel opêkla (é) 1. narediti, da je kaj na površini pečeno: meso opečemo, da dobi lepo skorjico; opeči papriko na štedilnikovi plošči; zrezke na hitro opeči / opeči kruhove rezine 2. nekoliko speči: meso je takoj opekla, da se ne bi pokvarilo 3. poškodovati kožo, tkivo z ognjem, električnim tokom, vročo ali jedko tekočino: po nesreči je opekla otroka; opeči s kropom, razbeljenim železom; brezoseb. mater je tako opeklo, da je umrla za ranami; opeči se z likalnikom; opeči si prste / koprive so jo opekle; sonce ga je opeklo ∙ pog., ekspr. pri tem si boš opekel prste doživel boš neuspeh 4. star. speči: za gostijo je opekel teleta opéči se pog., ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: pusti to stvar, da se ne opečeš; opeči se pri kupčiji; že več se jih je opeklo pri njej opečèn -êna -o: opečen hrbet; biti opečen po rokah; opečene kruhove rezine; lepo opečena teletina ♪
  15.      opéčnat  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz opeke: zid je opečnat; opečnata hiša, streha; opečnata tla 2. po barvi podoben opeki: na hrbtu ima ta žival opečnate proge / opečnata barva opéčnato prisl.: opečnato rdeča obleka; opečnato rjava barva ♪
  16.      opentljáti  -ám tudi opéntljati -am dov. (á ȃ; ẹ̑) okrasiti s pentljami: opentljati konje opentlján tudi opéntljan -a -o: opentljan konj; ekspr. klobuk je imel opentljan s pisanimi trakovi ♪
  17.      operácija  -e ž (á) 1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: operacija traja že pet ur; operacija je uspela; narediti, opraviti operacijo; pacient je operacijo dobro prestal; asistirati pri operaciji; težka operacija; operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija; plastična operacija z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa / pog. si že šel na operacijo si se že dal operirati 2. voj., navadno s prilastkom delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil: operacija poteka ob meji; izvesti, spremljati, voditi operacijo; ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija 3. navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih del v okviru celote: združiti več delovnih operacij; novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij; poznati zaporedje operacij pri stroju 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek: finančne, kreditne, trgovinske operacije; takih miselnih operacij ni več zmožen / publ. prišlo je do zastoja pristaniških operacij del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem ◊ filoz. logična operacija postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; med. aseptična operacija; indikacija za operacijo ♪
  18.      operát  -a m (ȃ) jur., navadno v zvezi katastrski operat izčrpno, strokovno dokumentiran opis zemljišča glede na izmero, kakovost, kulturo, lastništvo ♪
  19.      operatêrka  -e ž (ȇ) ženska oblika od operater: ta zdravnica je tudi dobra operaterka / operaterka pri računalniku ♪
  20.      operatíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na operacijo: a) operativna odstranitev obolelega tkiva; operativno zdravljenje / operativni trakt v bolnici b) operativni bataljon; operativna enota / operativni oficir; operativno poveljstvo / vojska je napredovala po operativnem načrtu / operativno področje 2. nanašajoč se na operativo: vzgajati operativni kader; operativno vodstvo / opravljati operativne naloge / operativni postopek ● publ. operativni prostori so premajhni delovni prostori; publ. ugotovili so, da policija ni bila dovolj operativna uspešna, zavzeta ◊ aer. operativni dnevnik letala; ekon. operativni plan podrobno, natančno podan načrt za krajše časovno obdobje; operativna evidenca sprotno (dnevno) spremljanje poslovnih dogajanj; navt. operativna obala obala, urejena za pristajanje ladij operatívno prisl.: operativno zdraviti; operativno samostojen oddelek ♪
  21.      operírati  -am nedov. (ȋ) 1. nedov. in dov. z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: dati se operirati; operiral ga je primarij; ponesrečenca so že operirali / operirati oko, pljuča; operirali so ga na prostati / operirati bulo, kilo, slepič 2. voj. opravljati vojaške operacije: bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami; brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem 3. publ. delovati, nastopati: njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih; kot borzni agent je operiral v večjih mestih države 4. publ., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik: banke operirajo z denarjem vlagateljev; operirati s stvarnim gradivom / umetnik operira z barvo, obliko / operirati s številkami / režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem sodelovati; v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi jih upošteva, navaja 5. ekspr. uporabljati: rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami; kot govornik operira s frazami operíran -a -o: operirani bolnik; jutri bo operiran; operirana noga še vedno boli; sam.: operirani se dobro počuti ♪
  22.      opéšati  -am dov. (ẹ̑) 1. zaradi utrujenosti, velikih naporov ne moči več (hitro) hoditi, se premikati: ranjenec je opešal in so ga morali nositi; opešati od lakote; v strmem klancu so konji opešali 2. postati slab, onemogel: ni še tako star, pa je že opešal; v zadnjem letu je opešal / ekspr.: rastlina v taki zemlji opeša; nekatere sorte krompirja so opešale so se izrodile 3. nav. ekspr. izgubiti popolnost svojih značilnosti: sluh, spomin, vid mu je opešal / telesne moči so ji opešale // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: oči so mu opešale; med boleznijo mu je opešalo srce 4. ekspr. postati manj močen, intenziven: njena ljubezen je opešala opéšan -a -o: opešan človek; duševno opešan; opešana živina ♪
  23.      opéten  tudi opêten -tna -o prid. (ẹ̑; ē) redko peten: opetni del čevlja ♪
  24.      opéti  opôjem dov., opój opójte tudi opôj opôjte; opél (ẹ́ ó) knjiž. proslaviti v pesmi: opeti junaka; opeti pomlad // izraziti, prikazati v pesmi: opeti svojo bolečino, ljubezen ♪
  25.      opétje  tudi opêtje -a s (ẹ̑; ȇ) obrt. petni del obuvala: opetje in peta ♪

   7.551 7.576 7.601 7.626 7.651 7.676 7.701 7.726 7.751 7.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA