Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TU (7.240-7.264)


  1.      obzórje  -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪
  2.      obzórnik  -a m (ọ̑) 1. periodična publikacija ali stran, rubrika v časopisu s specializirano vsebino: izdajati obzornik; objaviti v obzorniku; uredništvo obzornika / filmski obzornik predfilm z izbranimi aktualnimi vestmi; kulturni obzornik; televizijski obzornik krajša oddaja z izbranimi vestmi iz tekočega dogajanja 2. knjiž. obzornica: svetel obzornik / sonce zahaja za obzornikom za obzorjem ♪
  3.      obžaríti  -ím tudi obžáriti -im dov., obžáril (ȋ í; ā ȃ) obdati z močno svetlobo: pokrajino je obžaril sončni sij; zarja je obžarila vrhove gor // ekspr. osvetliti, obsvetliti: luč je obžarila obraze ● ekspr. nasmeh ji je obžaril obraz naredil bolj veselega, lepšega obžárjen -a -o in obžarjèn -êna -o: obžarjen obraz; od sonca obžarjene hiše ♪
  4.      obžgáti  -žgèm dov., obžgál (á ȅ) 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir / plameni so obžgali tudi sosednjo hišo / ekspr. koprive so ga vsega obžgale opekle ∙ knjiž., ekspr. obraz ji je obžgala rdečica zelo je zardela 2. z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše: obžgati drogove; smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo obžgán -a -o: obžgane stene ♪
  5.      oceanográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oceanografijo: oceanografski inštitut; oceanografska postaja / oceanografske globinske meritve; oceanografska raziskovanja ♪
  6.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
  7.      ocenjeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ocenjuje: določiti ocenjevalce za kaj / rokopis je dolgo ležal pri ocenjevalcu; filmski ocenjevalci / ocenjevalci vin ♦ šol. pri izpitu so trije ocenjevalci ♪
  8.      ocenjeválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska, ki ocenjuje: ocenjevalka je predstavo ugodno ocenila; kritična ocenjevalka ♪
  9.      ocvèsti  tudi ocvestì ocvetèm, in ocvêsti ocvêtem [-cvǝ- in -cve-] dov., ocvèl ocvelà in ocvêla in ocvetèl ocvetlà in ocvêtel ocvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas odcvesti: češnja hitro ocvete / ekspr. dekle je ocvelo ocvèl -à -ò in ocvèl -a -o in ocvèl ocvêla -o: ocvel regrat; ocvela mladost ♪
  10.      ocvírek  -rka m (ȋ) 1. nav. mn. košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine: zabeliti z ocvirki; mastni ocvirki; skleda žgancev z ocvirki; pren. svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki 2. nav. mn., ekspr. pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo: v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov; časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov: javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira, sprehajališča so zanemarjena 3. poljud. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici, strok. herpes: spet ima ocvirek na ustnicah ♪
  11.      očála  očál s mn. (ȃ) priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali za zaščito oči: nadeti, natakniti, nositi, sneti očala; očala za gledanje od blizu; očala za kratkovidnost; fant z očali / očala so se mu orosila leče, stekla očal / črna očala s temno obarvanimi stekli; sončna očala; zaščitna očala; etui za očala; okvir za očala; pren. življenje gleda skozi rožnata očala; svet vidi skozi svoja očala ● bere še brez očal dobro vidi ◊ teh. varilska očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju; vet. očala dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali ♪
  12.      ôče  -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́) 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče // moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo // (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik 2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta // nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan 4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin // rel. naslov za duhovnika: oče spovednik 5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje ● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; rednik, hranitelj; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež ♪
  13.      očenàš  -áša m (ȁ á) rel. molitev z začetkom: Oče naš: moliti očenaš; pet očenašev in zdravamarij; pravila zna kot očenaš ● nar. pri vratih je visel dolg očenaš rožni venec; star. za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir čez kratek čas; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čisto ◊ etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom ♪
  14.      očetovína  -e ž (í) knjiž. dedna posest po očetu: sinovi so očetovino delili / živeti na očetovini ♪
  15.      očétovski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na oče 1: to je njegova očetovska dolžnost; očetovska ljubezen, skrb; zlorabljati očetovsko oblast / je zelo očetovski / sosedu je dal očetovski nasvet / redko očetovski prednik prednik po očetu ◊ jur. očetovska pravda pravda za ugotovitev očetovstva; soc. očetovsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po očetu očétovsko prisl.: očetovsko opominjati; po očetovsko skrbeti za koga; biti očetovsko dober ♪
  16.      očevína  -e ž (í) knjiž. dedna posest po očetu: deliti očevino; travnik je zadnji kos njegove očevine / pregnali so ga z očevine ♪
  17.      očína  -e ž (í) zastar. domovina: izdal je svojo očino // dedna posest po očetu: očine noče prodati ♪
  18.      očístiti  -im dov. (í ȋ) 1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko; očistiti s krpo, vodo; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje; pren. očistiti srce hudobije // odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže 2. odstraniti primesi: očistiti rudo; očistiti žito za seme; pren. očistiti jezik tujih besed // odstraniti odvečno iz česa; otrebiti: očistiti mladi gozd; očistiti ledino kamna, redko od kamna / očistiti ribe, solato 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore 4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti ● star. očistiti se grehov spovedati se grehov ◊ med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot očístiti se izčistiti se: voda v potoku se je očistila; vino se še ni očistilo ◊ čeb. čebele se očistijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja očíščen -a -o: očiščeni čevlji; moralno očiščen človek; oprano in očiščeno sadje; očiščeno žito ♪
  19.      očiščeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kar očiščuje: trpljenje je očiščevalec človeške duše ♪
  20.      očíten  -tna -o prid., očítnejši (í ȋ) 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi // ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico; gre za očitno pomoto; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami 3. zastar. javen: zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba ● star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka ◊ rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo očítno 1. prislov od očiten: očitno se ga izogiba; zaslišali so ga očitno pred ljudstvom / v povedni rabi očitno je, da to ni mogoče // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očitno sta tujca; očitno je zamudil avtobus 2. v primerniku izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja; bolj: njegove pripombe to še očitneje poudarjajo; publ. to je vedno očitneje prihajalo do izraza ♪
  21.      očitováti 1 -újem nedov. (á ȗ) zastar. izražati, kazati: njegove poteze očitujejo dobroto; delo jasno očituje tuj literarni vpliv; v njegovi razpravi se očituje tedanja miselnost ♪
  22.      očitováti 2 -újem nedov. (á ȗ) zastar. očitati: očituje mu izkazano pomoč / očitovati komu nepravilnosti ♪
  23.      očlovéčiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravo očlovéčen -a -o: očlovečen človek; očlovečeno bitje ♪
  24.      očŕniti  -im in očrníti -ím dov., očŕnil (ŕ; ȋ í) 1. narediti kaj črno, temno; počrniti: očrniti obrvi; očrniti z barvo / dim je očrnil sobo 2. ekspr. povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga: očrnil je svojega soseda; očrnili so ga pri predstojniku; očrnili so jih kot goljufe / očrnil je njegovo ime očŕnjen -a -o tudi očrnjèn -êna -o: s sajami očrnjen sneg; biti očrnjen med ljudmi nepriljubljen, osovražen ♪
  25.      očrtováti  -újem nedov. (á ȗ) redko opisovati, prikazovati: pisatelj živo očrtuje vaško življenje očrtováti se kazati se v obrisih: v daljavi se očrtujejo vrhovi gor; pren. rešitev problema se vedno bolj jasno očrtuje ♪

   7.115 7.140 7.165 7.190 7.215 7.240 7.265 7.290 7.315 7.340  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA