Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TU (5.576-5.600)


  1.      ljúdskost  -i ž (ȗ) knjiž. 1. kar je v pozitivnem smislu značilno za preproste, manj izobražene sloje prebivalstva: ljudskost v Levstikovem Martinu Krpanu; namesto literarnega dvornega patosa je prinesel v knjigo smisel za ljudskost / ljudskost pisateljevega jezika / ljudskost kulturne prireditve miselna dostopnost vsem 2. redko značilnost tega, kar temelji na delavskem razredu: demokratična ljudskost osvobodilnega boja; ljudskost volitev 3. redko prijaznost do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: radi so ga imeli zaradi njegove ljudskosti ♪
  2.      ljúljka  -e ž (ȗ) med žitom rastoči plevel s strupenimi plodovi: puliti ljuljko; na tej njivi je precej ljuljke; pren., ekspr. na naši literarni njivi je tudi nekaj ljuljke ∙ bibl. ločiti ljuljko od pšenice ločiti, odstraniti slabo iz dobrega ♦ agr. trpežna ljuljka nizka, gosto rastoča trava za gojene trate, Lolium perenne ♪
  3.      ljút  -a -o prid., ljútejši (ȗ ū) zastar. 1. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divji: zgodbe o ljutih Turkih / bojevati se z ljutim sovražnikom // ki napada človeka; hud: ljut zmaj; ljuta zver // zelo jezen, besen: kadar je bil ljut, so se ga vsi bali; ljut ko ris 2. silovit, divji: ljut boj; boril se je z ljutim viharjem ljúto prisl.: ljuto se bojevati; vihar ljuto vrši ♪
  4.      ljutomérčan  tudi ljutomêrčan -a m (ẹ̑; ȇ) vino iz okolice Ljutomera: buteljka ljutomerčana ♪
  5.      lobôda  -e ž (ó) bot. rastlina z različno oblikovanimi listi in majhnimi cveti v socvetjih, Atriplex: šopi kopriv in lobode ob poti / vrtna loboda kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis ♪
  6.      locírati  -am dov. in nedov. (ȋ) publ. 1. postaviti, namestiti kaj na določen kraj: knjižnico so locirali sredi mesta; locirati industrijo ob prometnih žilah; pren. te kriterije lociram na znanstveno področje 2. določiti kraj, prostor za postavitev, namestitev česa: locirati ceste, parke in zelenice locíran -a -o: motel je lociran ob najbolj prometni cesti; predvidena za gradnjo in že locirana je bila tudi postaja žičnice; praktično locirani prostori ♪
  7.      lóčen 1 -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na lok: tu se začne ločna krivina; ločna oblika ◊ grad. ločni most most, katerega glavni nosilni element je lok; ločni nosilec nosilec v obliki loka; ločna konstrukcija mostu; les. ločna žaga ročna žaga z ogrodjem v obliki loka; mat. ločna stopinja enota za merjenje dolžine loka, tristošestdeseti del krožnice ♪
  8.      ločeválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. s katerim se ločuje: ločevalni postopek 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: mesto poudarka v besedi ima včasih tudi ločevalni pomen ♪
  9.      ločíka  -e ž (í) bot. zelnata rastlina z rumenimi ali modrimi cveti v koških, Lactuca: tam raste preslica in ločika / vrtna ločika ali solata ♪
  10.      ločíti  in lóčiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani ● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal ločíti se in lóčiti se 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi ● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je lóčen -a -o 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja ● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu ◊ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato ♪
  11.      ločníca  tudi lóčnica -e ž (í; ọ̑) knjiž. meja: Slovenci na obeh straneh politične ločnice / reka je bila ločnica med pokrajinama / ločnica med bogatimi in revnimi je tam izrazita / črta ločnica; meja ločnica ∙ težko je potegniti ločnico med zdravo presojo in domišljijo ugotoviti, kaj sodi k enemu in kaj k drugemu ♦ geogr. ločnica večnega snega višinska ali polarna meja, onstran katere sneg nikoli ne skopni; gozd. gozdna ločnica višina, do katere sega strnjen gozd ♪
  12.      lóg 1 -a m, mn. stil. logóvi; mest. mn. stil. logéh (ọ̑) 1. (močviren) travnik ob vodi, navadno deloma porasel z drevesi: kositi na, v logu; logi in trate / knjiž. log je že pokošen travnik 2. knjiž. gozd: v logu skovika sova; gost bukov log; pesn. log in gaj; pren. naš literarni log ● ekspr. tretjina sporeda je iz tujih logov tretjina del je tuja ♪
  13.      lógarica  -e ž (ọ̑) bot. po močvirnih travnikih ali med grmovjem rastoča rastlina s tulipanu podobnimi visečimi cveti, Fritillaria: močvirska logarica ♪
  14.      lógika  -e ž (ọ́) 1. filoz. filozofska disciplina, ki proučuje načela pravilnega mišljenja in oblike sklepanja: elementi logike; katedra za logiko; strokovnjak za logiko // s prilastkom ta disciplina, vezana na določenega logika, določeno filozofsko smer: aristotelska logika / dialektična logika o načelih pojmovanja dialektičnega razvoja narave, družbe in mišljenja; formalna logika o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; simbolna ali matematična logika ki proučuje formalne pogoje, pri katerih eni povedni stavki izhajajo iz drugih 2. logično mišljenje, sklepanje: prevzela ga je logika v njegovih govorih; njegova ostra in hladna logika / odkriti nasprotnikovo logiko način mišljenja, sklepanja; slabš. to je ženska logika mišljenje, sklepanje, ki sloni na čustvovanju; ekspr. avtor z neizprosno logiko odkriva znamenja propadanja 3. knjiž., s prilastkom zakonitost, določenost: ekonomska, gospodarska logika; logika nadaljnjega razvoja, revolucije / sintaktična logika stavka / življenje s svojo logiko / publ. Jugoslavija je po logiki razvoja dogodkov postala važen dejavnik v sodobnem delavskem gibanju 4. do 1848 prvi letnik filozofije: tisto leto je bil že v logiki ● ekspr. kje je v tvojih trditvah logika tvoje trditve niso logične; ekspr. v pravljičnem svetu z železno logiko zmaguje dobro nad zlim vedno, dosledno; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; ekspr. to sklepanje je sprto z logiko ni logično ♪
  15.      lôgor  -ja tudi -a m (ó) žarg. (koncentracijsko) taborišče: dve leti je bil v logorju // tabor, taborišče sploh: stražiti logor; partizanski logor / delovna brigada ureja svoj logor ♪
  16.      lój  -a tudi -á m, mest. ed. tudi lôju (ọ̑) 1. maščobno tkivo pri govedu, ovcah, kozah: loj se nabira; odstranjevati zaklani živali loj / cvreti loj; dva kilograma loja / goveji loj; mazilo iz ovčjega loja ♦ vet. krovni loj na površini trupa zaklane živali // maščoba iz tega tkiva: v kuhinji diši po loju; beliti z lojem ∙ redko vse je šlo, potekalo kakor po loju kakor po maslu; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno 2. izloček žlez lojnic: koža izloča loj in znoj; žival si z lojem masti kožo ♪
  17.      lók  -a m (ọ̑) 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic: na plečih je imel lok in tul; napeti lok; streljati z lokom; mišice so napete kot lok; pren., knjiž. avtor je zelo napel lok zgodbe // kar je po obliki temu podobno: lok pri žagi / past na lok 2. priprava, s katero se poteguje po strunah: lok drsi po strunah; mazati lok s kolofonijo; vleči lok po strunah / violinski lok 3. usločen nosilni gradbeni element z dvema opornima mestoma: lok pri mostu se je podrl; polkrožni loki; zidanje lokov in obokov / okenski lok 4. delu krožnice podobna linija: narisati lok / lok mavrice, ovinka / žoga je opisala, zarisala (velik) lok je letela v (velikem) loku / v loku reka teče v širokem loku; v loku zamahniti; kamen je v velikem loku zletel v vodo; pren., pesn. zvezde se pnejo v svetlem loku 5. knjiž., navadno s prilastkom potek česa, prikazan navadno kot vzpon in upadanje: v predstavi ni čutiti dinamičnega loka; pretrgan lok dejanja v romanu; publ., z oslabljenim pomenom: lok igralčeve kariere se je bleščeče vzpel; razvojni lok umetnosti 6. knjiž., navadno s prilastkom obseg, razpon: časovni lok prve knjige zgodovine sega čez več tisočletij / pisani lok motivov; lok spoznanj ● knjiž., ekspr. nič več ni mogoče napenjati loka dolgoletnega trpljenja še naprej dopuščati, povzročati trpljenje; knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. teh tem so se vsi ogibali v velikem loku niso jih hoteli obravnavati; ekspr. ognil se ga je v velikem loku nikakor ga ni hotel srečati; pesn. sinji lok (neba) nebo, nebesni obok ◊ anat. aortni lok usločeni del aorte tik po izstopu iz srca; kostni lok nad očesom; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; refleksni lok; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; arheol. sveder na lok preprosta vrtalna priprava, ki se vrti s pomočjo loka; arhit. košarasti lok; šilasti lok; geom. lok krivulje, krožnice del krivulje, krožnice med dvema njenima točkama; grad. nosilni lok; oporni lok; les. lok polkrožen okvir pri ročni žagi; muz. lok ukrivljena črta za označbo vezave not iste višine, za označbo legata in fraziranja; šol. lok element pisane črke v obliki (navzgor ali navzdol) odprte elipse; šport. lok element umetnostnega drsanja, pri katerem vozi drsalec po notranjem ali zunanjm robu drsalke naprej ali nazaj v obliki kroga; plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega ♪
  18.      lokalízem  -zma m (ȋ) 1. nav. slabš. prizadevanje za koristi svojega kraja, pokrajine, ki niso v skladu s koristmi skupnosti: lokalizem v gospodarskem življenju; pojavi lokalizma 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen samo za kak kraj, ožje področje: avtorjevi lokalizmi poživljajo povest; uvajati lokalizme v knjižni jezik; Cankar je uporabil tudi nekaj vrhniških lokalizmov ♪
  19.      lokalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. preprečiti širjenje kakega pojava, omejiti: gasilci so z veliko požrtvovalnostjo lokalizirali požar; lokalizirati upor na severni del kolonije / lokalizirati nalezljivo bolezen 2. knjiž. ugotoviti, določiti kraj, mesto česa: zdravnik je točno lokaliziral tumor, vnetišče 3. knjiž. postaviti dejanje literarnega dela, filma v določen kraj, določeno okolje: avtor je roman lokaliziral v Ljubljani lokalizíran -a -o: po dveh urah je bil požar lokaliziran; dejanje je lokalizirano v okolico Celja; zbrano narečno gradivo je natančno lokalizirano ♪
  20.      lókev  -kve tudi lókva -e ž (ọ̄) 1. nar. mlaka, luža: lokev za hišo / napajati na lokvi 2. zastar. morska plitvina: beneške lokve ♪
  21.      lókoven  tudi lokóven -vna -o prid. (ọ̑; ọ̄) nanašajoč se na lok 2, 3: lokovna poteza / jekleni lokovni elementi ♪
  22.      lòm  lôma m, mest. ed. tudi lómu (ȍ ó) 1. lomljenje, zlom: telo se upira lomu; lom vzmeti 2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja pri prehodu v drugo snov: lom svetlobe; lom zvoka 3. min. videz prelomne ploskve; prelom: vrste loma / iverasti lom značilen za drobnozrnate snovi; školjkasti lom 4. star. kamnolom: delati v lomu / skladi granita v lomu 5. star. hrup, trušč: drevo se je podrlo s strahotnim lomom; lom, kot bi se podirali hrasti ◊ geogr. lom kraj, prostor, kjer svet hitro prehaja v večjo strmino; gost. nevidni lom razbitje posode, za katero se ne ve, kdo ga je povzročil; teh. krhki lom zaradi krhkega materiala ♪
  23.      lomást  -i ž (ȃ) knjiž., redko hrušč, trušč: pogrezanje mostu je spremljala strahovita lomast; mogočna drevesa so z lomastjo padala / huda lomast vetra ♪
  24.      lomástiti  -im nedov. (á ȃ) silovito, hrupno hoditi skozi kaj ovirajočega: jelen lomasti skozi grmovje; medved lomasti po gozdu; slišali so, da nekaj lomasti za njimi; pokalo in šumelo je, kot bi lomastila čreda merjascev // ekspr. silovito, hrupno hoditi sploh: nikar tako ne lomasti; jaz vam bom že pokazal, je kričal in lomastil po hiši; lomasti kot medved / slabš. nikar ne misli, da boš brez kazni lomastil po mojem vrtu hodil; pren. silna nevihta že lomasti čez gore lomastèč -éča -e: lomasteč po gozdu; lomasteča hoja ♪
  25.      lomílka  -e [tudi u̯k] ž (ȋ) teh. železen drog za lomljenje, zlasti kamenja: z lomilko razmakniti skale ♪

   5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651 5.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA