Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TU (5.015-5.039)


  1.      konzervíranje  tudi konservíranje -a s (ȋ) glagolnik od konzervirati: konzerviranje sadja / dušik za konzerviranje vina / konzerviranje političnih institucij ♪
  2.      konzervírati  tudi konservírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. dajati, spravljati živilo v neprodušno zaprte konzervne škatle, steklenice, kozarce, da ostane dalj časa užitno, dobro: konzervirati sadje, sočivje / konzervirati v kisu, soli; konzervirati z alkoholom in sladkorjem / konzervirati ribe // dajati živilo v take pogoje, da ostane dalj časa sveže, uporabno: konzervirati kruh; konzervirati meso v zamrzovalniku 2. z določenim sredstvom preprečevati spreminjanje, razpadanje česa: konzervirati kože; konzervirati les; konzervirati gada v špiritu; konzervirati motorje z oljem / konzervirati knjige; konzervirali so nekaj spomenikov; konzervirati in restavrirati 3. povzročati, da postane kaj odporno, varno proti čemu: dušik konzervira vino 4. publ. ohranjati, vzdrževati: naleteli so na tendence, ki konzervirajo že zastarele oblike družbenega življenja; konzervirati kapitalistične, nehumane odnose konzervíran tudi konservíran -a -o: konzervirana hrana, zelenjava; konzervirane kože; konzervirano meso, mleko, sadje ♦ med. konzervirana kri v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju in glukoza ♪
  3.      konzervíren  tudi konservíren -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na konzerviranje: konzervirni prašek; konzervirno sredstvo za kože ♪
  4.      konzílij  -a m (í) 1. med. posvet dveh ali več zdravnikov glede diagnoze in zdravljenja bolnika: pogosto so ga klicali na konzilij / zdravniški konzilij je ugotovil, da se je kost dobro zarasla zdravniki na tem posvetu 2. knjiž. pomemben sestanek, zborovanje: konzilij profesorjev ♪
  5.      kónzul  -a m (ọ̑) 1. uradni predstavnik, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: avstrijski konzul v Ljubljani / generalni konzul konzularni predstavnik najvišje stopnje ♦ jur. konzul konzularni predstavnik, za stopnjo nižji od generalnega konzula; častni konzul predstavnik, ki zastopa v državi zlasti trgovinske koristi tuje države 2. zgod. vsak od dveh najvišjih državnih uradnikov v rimski republiki: izvolitev konzula // v francoski revoluciji vsak od treh najvišjih državnih uradnikov ♪
  6.      konzulát  -a m (ȃ) uradno predstavništvo, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: jugoslovanski konzulat v Trstu / na konzulatu mu niso hoteli izdati potnega lista ♦ jur. konzulat urad konzularnega predstavnika, za stopnjo nižjega od generalnega konzula; generalni konzulat urad generalnega konzula // poslopje tega predstavništva: na balkonu konzulata je zastava ♪
  7.      kónzulstvo  -a s (ọ̑) opravljanje konzularne službe: v času njegovega konzulstva // redko konzulat: jugoslovansko konzulstvo v Trstu ♪
  8.      konzultacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na konzultacijo, posvetovalen: konzultacijska vloga psihologa / konzultacijske ure ♦ šah. konzultacijska partija partija, pri kateri igra na vsaki strani več igralcev, ki se lahko posvetujejo med seboj ♪
  9.      kooperácija  -e ž (á) organizacija proizvodnje, navadno z delitvijo dela, pri kateri nastopa več članov, podjetij, poslovno sodelovanje: širjenje kooperacije / individualno proizvodnjo je zamenjala kooperacija / industrijska, kmetijska kooperacija / delati v kooperaciji ♦ ekon. enostavna kooperacija organizacija proizvodnje, pri kateri sodeluje večje število ljudi brez notranje delitve dela // knjiž. sodelovanje sploh: kooperacija med vodstvom in delavci / kooperacija na kulturnem področju ♪
  10.      koordinírati  -am nedov. in dov. (ȋ) delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno, usklajevati: koordinirati delo posameznikov / koordinirati in usmerjati investicijske programe / koordinirati razlage sistemizirati koordiníran -a -o: dogovorili so se za koordiniran nastop na tujih tržiščih ♦ jur. koordinirani ali prirejeni organi upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbene politične skupnosti; med. koordinirani gibi usklajeni gibi; prisl.: delati koordinirano ♪
  11.      kopálec  -lca [tudi u̯c] m (ȃ) kdor je, se giblje v vodi zaradi osvežitve, krepitve: na kopališču je veliko kopalcev; kopalci in kopalke ♪
  12.      kopalíščen  -čna -o prid. (ȋ) kopališki: biti kopališčni gost / kopališčna terasa ♦ tur. kopališčni mojster uslužbenec, ki skrbi za red in varnost gostov v kopališču ♪
  13.      kopálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) ženska, ki je, se giblje v vodi zaradi osvežitve, krepitve: rešil je življenje dvema kopalkama; kopalci in kopalke ♪
  14.      kopálnica  -e ž (ȃ) prostor za umivanje, kopanje, navadno s kopalno kadjo in tušem: umiva se v kopalnici; išče sobo s souporabo kopalnice ♪
  15.      kópati  tudi kopáti -am in -ljem nedov. (ọ́ á ọ́) v vodi odstranjevati umazanijo s telesa: mati kopa otroka; kopati bolnika; pogosto se umivati in kopati / ob reki kopajo konje // dajati telo ali del telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: roko mora kopati dvakrat na dan; ozebline kopa izmenoma v topli in hladni vodi ♦ fot. kopati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; izpirati film kópati se tudi kopáti se 1. biti, gibati se v vodi zaradi osvežitve, krepitve: tam se kopa in sonči mnogo ljudi / rad se kopa / po kosilu sta se šla kopat; pren., ekspr. v morju se je kopal mesec // ekspr. valjati se, (navadno) v sipki snovi: pred hišo so se v pesku kopale kokoši 2. ekspr., s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža veliko količino, množino česa: mesto se kopa v jutranjem soncu; pokrajina se je kopala v bleščeči svetlobi / hribovje se kopa v prvem zelenju / kopati se v bogastvu, zlatu / kopal se je v znoju / kopala se je v sreči zelo je bila srečna ● vznes. domovina se kopa v krvi v domovini so hudi, težki boji; ekspr. on misli, da se kopava v mleku da sva bogata, da se nama dobro godi; ekspr. njene oči se kopajo v solzah so polne solz kopajóč -a -e: delal je, kopajoč se v potu; kričanje kopajočih se otrok je potihnilo ♪
  16.      kopáti  kópljem tudi -ám nedov., kôplji kopljíte tudi kôpaj kopájte; kôpal (á ọ́, ȃ) 1. delati v kaj vdolbino, jamo z odstranjevanjem zemeljskega materiala: delavci kopljejo na cesti / kopati jamo, jarek; sam si je moral kopati grob / konja nemirno kopljeta s kopiti / žarg., avt. avto koplje njegova kolesa delajo zaradi vrtenja na mestu vdolbino; pren., pesn. na licih so ji solze kopale globoke struge 2. dobivati, jemati kaj iz zemlje z odstranjevanjem zemeljskega materiala: v rudniku koplje rudo, zlato / kopati premog // s kopanjem spravljati iz česa, navadno iz zemlje: kopati krompir / arheologi so dolgo kopali izkopavali 3. rahljati, prekopavati zemljo: kopati njivo, polje; kopati z motiko // agr. globoko rahljati zemljo: v vinogradu že kopljejo / kopati trto ● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; ekspr. kaj mislijo, da denar kopljemo da ga na zelo lahek način zaslužimo; pog., ekspr. kopati si kaj na glavo prevzemati nase neprijetno skrb za kaj; star. kopal je za starinami prizadevno jih iskal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega kopáti se nar., navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami; lesti: zasulo ga je, pa se koplje ven; kopati se iz močvirja; kopljeta se s peči / kopati se na kozolec // počasi, navadno tudi s težavo premikati se: kopal se je po cesti navzgor; kopati se čez njive in senožeti kopajóč -a -e: konji, kopajoči s kopiti; kopajoče roke ♪
  17.      kopél  tudi kópel -éli [druga oblika eu̯] ž (ẹ̑; ọ́ ẹ̑) 1. dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: po kopeli se dobro počuti; ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; kopeli v morju / zdravnik mu je predpisal kopeli / mrzla, topla kopel; sedeča kopel v sedežni kopalni kadi; zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi // s prilastkom izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi zdravljenja, krepitve: pripraviti parno kopel; sončna, zračna kopel ∙ vznes. prišel je iz krvave kopeli hudega, težkega boja 2. zastar. toplice, zdravilišče: ženo in otroka je poslal v kopel; zelo obiskana kopel / palače s kopelmi kopališči ◊ agr. peščena, prašna kopel v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu; fot. kopel kemična raztopina za razvijanje filma; fiksirna kopel v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z neosvetljenih delov filma; razvijalna kopel v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma; kem. kopel navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek; med. blatna kopel; teh. elektrolitna kopel ki vsebuje elektrolit ♪
  18.      kôpen  -pna -o tudi -ó prid. (ó) 1. na katerem je sneg skopnel: kopni travniki; izpod snega se je ponekod že videla kopna zemlja; cesta je kopna 2. nanašajoč se na kopno 1: kopni promet / sklenjena površina kopnega sveta; govorili so o petnajstih odstotkih kopne zemlje ♦ meteor. kopni veter veter, ki piha s kopnega na morje kopnó in kôpno prisl., v povedni rabi: ko je bilo kopno, so začeli z delom; prim. kopno ♪
  19.      kopítast  -a -o prid. (í) podoben kopitu: kopitaste noge ♦ anat. kopitasta hrustanca hrustanca, ki napenjata glasilki; arheol. kopitasta sekira (čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna ♪
  20.      kopítiti  -im nedov. (í ȋ) nar., navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami; lesti: počasi je kopitil skozi okno / otrok rad kopiti po očetu // počasi, navadno tudi s težavo premikati se: konj je kopitil po cesti navzgor kopítiti se nabirati se na (konjskem) kopitu: konju se je sneg kopitil ♪
  21.      kopítnik  -a m (ȋ) 1. bot. rastlina z ledvičastimi listi in rjavo rdečimi cveti, Asarum europaeum: kopitnik in ciklama 2. žarg., vet. kopitni nož: brusiti kopitnik ◊ arheol. (čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna ♪
  22.      kopíto  -a s (í) 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit ♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus 2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito ● ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi ♪
  23.      kopjaník  -a m (í) nekdaj vojak, oborožen s kopjem: pehoto so sestavljali lokostrelci, kopjaniki in suličarji; odred turških kopjanikov ♪
  24.      kôpno  tudi kópno -a s (ō; ọ̑) navadno s prilastkom zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno: pripluli so do pustega kopna ♪
  25.      kôpno  tudi kópno -ega s (ō; ọ̑) 1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje: ladja se je bližala kopnemu; s kopnega je pihal veter; promet po kopnem; kopno in morje / potniki so stopili na kopno // redko zemljišče, ki ni pod vodo: njive na kopnem 2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg: izpod snega se je že videlo kopno ● nar. gorenjsko to delo so opravili še v kopnem v času, ko še ni zapadel sneg; prim. kopen ♪

   4.890 4.915 4.940 4.965 4.990 5.015 5.040 5.065 5.090 5.115  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA