Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TU (4.290-4.314)


  1.      izvŕg  tudi zvŕg -a m (ȓ) 1. vet. prekinitev brejosti: izvrg pri kravi 2. redko izmeček, izvržek: izvrg človeštva ♪
  2.      izvrševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izpolnjuje, izvaja: izvrševalec finančnega načrta; izvrševalec nalog / imenovan je bil za izvrševalca oporoke ♪
  3.      izvrševálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od izvrševalec: vestna izvrševalka nalog ♪
  4.      izvršíti  -ím dov., izvŕšil (ȋ í) 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati ♦ jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj // narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo izvršíti se publ. zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale izvršívši zastar.: izvršivši svojo dolžnost, je odšel izvršèn -êna -o: izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku ∙ postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene ♪
  5.      izvŕšnik  -a m (ȓ) pog. 1. med narodnoosvobodilnim bojem član izvršnega odbora Osvobodilne fronte: izvršniki so obiskali četo; izvršniki in člani centralnega komiteja 2. član izvršnega sveta: nekaj izvršnikov tudi osebno pozna ♪
  6.      izvŕtati  -am tudi zvŕtati -am dov. (r̄) 1. narediti luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtati desko / izvrtati zob // z vrtanjem narediti, izoblikovati: izvrtati en centimeter globoke izvrtine; izvrtati luknjo v les / izvrtati predor skozi led / črv je izvrtal rov 2. z vrtanjem spraviti iz česa: izvrtati kovice iz jeklenih konstrukcij 3. ekspr. z vztrajnim prizadevanjem priti do česa: končno se mu je le posrečilo izvrtati denar; izvrtati gradbeno dovoljenje / zate bomo že izvrtali kako primerno službo // z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem izvedeti: izvrtali so iz mene reči, ki jih nikakor nisem želel povedati; izvrtaj, kaj se je zgodilo s sinom izvŕtan tudi zvŕtan -a -o: stebri so od polžev ogrizeni in izvrtani; izvrtana luknja ♪
  7.      izvŕženje  tudi zvŕženje -a s (ȓ) glagolnik od izvreči: izvrženje slabih izdelkov, starih strojev / kmetovalec ima škodo zaradi izvrženja pri kravi ♪
  8.      izza  predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja za čim: luna vzhaja izza gore; vstati izza mize; voz pripelje izza ovinka / izza ograje se zasliši krik // knjiž., redko za izražanje položaja za čim; za: skrivati se izza vogla 2. raba peša za izražanje časovnega izhodišča v preteklosti; iz: znamenje izza turških časov; poznava se izza šolskih let / star. izza mlada iz zamlada; izza očetove smrti ni bil več doma od očetove smrti ∙ Tavčarjev roman Izza kongresa iz časov kongresa ♪
  9.      izzídati  tudi izzidáti -am dov. (í á í) redko zazidati: vmesne prostore izzidamo z votlimi zidaki // obzidati: jarek obložimo z betonskimi žlebi ali pa izzidamo izzídan -a -o: izzidana stavba; izzidana struga ♪
  10.      izziválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izziva: policija je aretirala izzivalce; spoprijeti, stepsti se z izzivalci / fašistični izzivalci ∙ ekspr. izzivalec smrti, usode kdor se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti 2. šah., šport. kdor si pridobi pravico tekmovati s svetovnim prvakom za naslov prvaka: v dvoboju za naslov šahovskega svetovnega prvaka vodi izzivalec; v lahki kategoriji se izzivalcu ni posrečilo zmagati ♪
  11.      izzívati  -am nedov. (í) 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročati, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: fantje so ga izzivali; izzivati k prepiru, pretepu, na prepir, pretep / vojaško izzivati z vojaškimi akcijami ustvarjati napetost v mednarodnih odnosih 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavlja, nastaja: predavateljeve trditve so izzivale nasprotovanje / s takimi ukrepi so izzivali narodnostni razdor ∙ ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno 3. vzbujati pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: s svojo obleko je hotela izzivati / njena lepota je izzivala izziváje: fantu se je veliko posvečal, izzivaje s tem nevoščljivost drugih; nastopati izzivaje izzivajóč -a -e: nosila je izzivajoč klobuk; izzivajoč pogled; izzivajoče vedenje; prisl.: izzivajoče govoriti ♪
  12.      izžaréti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati žareti: žerjavica je izžarela 2. publ. oddati valove, delce: večina nevtronov izžari že v prvi sekundi / zaradi visokih temperatur izžari velik del sproščene energije v obliki toplote ♪
  13.      izžaríti  -ím dov., izžáril; izžárjen in izžarjèn (ȋ í) 1. metal. segreti jeklo do določene temperature zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: izžariti jeklo 2. redko razžariti: izžariti iglo nad plamenom ♪
  14.      izžarjeváti  -újem nedov. (á ȗ) metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti; žariti: izžarjevati jeklo ♪
  15.      izžemálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) ekspr. izkoriščevalec: izkoriščani se upirajo izžemalcem; tuji izžemalci ♪
  16.      izžéti  -žmèm tudi -žámem dov., izžmì izžmíte in izžêmi izžemíte; izžél; nam. izžét in izžèt (ẹ́ ȅ, á) 1. s stiskanjem spraviti kaj tekočega iz česa: izžela je sok iz limone; izžeti vodo iz perila // s stiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: izžeti limono 2. ekspr. izčrpati, oslabiti: lakota jih je izžela / delo v rudniku mu je izželo telo / izžeti zemljo 3. ekspr. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo priti do česa: zadnji dinar so izželi iz njega / plemstvo je želelo čimveč izžeti iz ljudstva // izrabiti, izkoristiti: ta oderuh bo delavce popolnoma izžel; izžel ga je kot limono izžét -a -o: koščeni, izžeti starčki; po izpitu je bil ves izžet; izžet od bolezni; izžeta limona ♪
  17.      izžírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. z žretjem uničevati: črvi izžirajo les // uničevati sploh: rja izžira železo; pren., ekspr. tujina mu izžira dušo 2. z žretjem delati: molji izžirajo luknje v blago ♪
  18.      izživéti  -ím dov., izžível (ẹ́ í) 1. knjiž. v življenju uresničiti: otrok mora izživeti svoja nagnjenja na naraven način / z notranjim predmetom on ni izživel vsega življenja; duša je bila polna sanj, ki se niso mogle izživeti 2. knjiž. pokazati, izraziti: ljudje so izživeli, kar so morali desetletja skrivati / v nekaterih prizorih so igralci lahko izživeli svoj dar izživéti se 1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: izživeti se v mladosti; umetniško se izživeti / ljubezensko, spolno se izživeti ∙ mislila sta, da se bosta na dekletu izživela zadovoljila spolno slo; izživeli so se nad ujetniki v dejanju pokazali svojo jezo, surovost 2. knjiž. izčrpati se, oslabeti: njegova literarna dejavnost se je že izživela izživèl in izživél -éla -o star.: bledikasti, izživeli obrazi izživét -a -o: izživet človek; izživeta mladost izžívljen -a -o: nepravilno izživljen pesnikov talent ♪
  19.      izžívljanje  -a s (í) glagolnik od izživljati: družabno, kulturno, politično izživljanje; želja po športnem izživljanju / ljubezensko, spolno izživljanje / zagovarjati neovirano izživljanje / izživljanje osebne moči ♪
  20.      izžívljati  -am nedov. (í) 1. knjiž. v življenju uresničevati: izživljati svoje potrebe, želje po športnem udejstvovanju / vprašanje je, kako se bo izživljalo duševno življenje množic 2. knjiž. kazati, izražati: svojo hrabrost izživlja le pri ženskah in kartah; genij tega naroda se izživlja zlasti v glasbi in filozofiji izžívljati se zadovoljevati svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: otroci se izživljajo pri igrah; izživljati se na gledališkem, kulturnem področju; izživljati se v dolgotrajnih debatah; vsak se izživlja po svoje / ljubezensko, spolno se izživljati / knjiž. naša narodna politika se ni mogla izživljati samo v trenutnih akcijah ∙ ekspr. izživljati se na kom zadovoljevati pozitivna, negativna nagnjenja, spolno slo; ekspr. okupatorjev bes se je izživljal nad ljudmi okupator je z njimi surovo, grdo ravnal ♪
  21.      izžlébiti  -im tudi izžlebíti -ím dov., izžlébil (ẹ̄ ẹ̑; ȋ í) narediti žleb, žlebove: izžlebiti cev, površino predmeta izžlébljen -a -o tudi izžlebljèn -êna -o: izžlebljena cev, deska, stena; izžlebljeno rezilo ♦ arhit. izžlebljeni steber ♪
  22.      izžlébljenost  tudi izžlebljênost -i ž (ẹ̑; é) značilnost izžlebljenega: izžlebljenost cevi, rezila ♪
  23.      izžrébanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od izžrebati: izžrebanje skupin za olimpijski turnir / izžrebanje srečk ♪
  24.      j  [jé in jǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, j jéja tudi j-ja (ẹ̄; ǝ̏) enajsta črka slovenske abecede: mali j; začni z velikim J // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje ♪
  25.      já  1 prisl. (ā) pog. 1. izraža pritrjevanje, ant. ne: »je to vaš sin?« »Ja« / potrka, in iz sobe se oglasi: ja! naprej; poklical je hčer: »Marija!« »Ja!« se mu je oglasila tukaj sem 2. izraža podkrepitev trditve: ja, tako je bilo; da ni tam mosta? Je, ja; o ja, nekaj je pa le prinesel / ja, ja, samo potepal bi se / ja, ti pa znaš govoriti 3. izraža pričakovanje pritrditve: saj pojdeš z nami, ja? ● pog. reci ja pritrdi, privoli; pog. ne reče ne ja ne ne ne pove svoje odločitve; pog. če sem zadovoljen, bi radi vedeli: ja in ne delno sem, delno pa ne; sam.: njen ja je bilo komaj slišati; prim. da ♪

   4.165 4.190 4.215 4.240 4.265 4.290 4.315 4.340 4.365 4.390  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA