Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
TU (3.115-3.139) 
- gnoseologíja in gnozeologíja -e ž (ȋ) filoz. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; spoznavna teorija, spoznavoslovje: razlaganje marksistične gnoseologije ♪
- gó -ja m (ọ̑) japonska namizna igra z belimi in črnimi kamenčki: igralci goja; garnitura za go; neskl. pril.: razvoj go igre v evropskih deželah ♪
- gobán in gobàn -ána m (ȃ; ȁ á) bot., v zvezah: brezov goban užitna goba s temnimi luskami po kocenu, Leccinum scabrum; užitni goban užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom, Boletus; vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas ♪
- góbar -ja m (ọ̑) 1. kdor se ukvarja z gobami: gobarji vneto nabirajo gobe / bil je odličen gobar poznavalec gob 2. zool. nočni metulj, katerega gosenica objeda gozdno drevje, Lymantria dispar ♪
- góbavec -vca m (ọ́) 1. gobav človek: iznakažen obraz gobavca; ogibajo se ga kot gobavca 2. zool. nočni metulj, katerega gosenica objeda gozdno drevje; gobar ♪
- gobelin -a [-belín tudi -blên] m (ȋ; ȇ) ročno tkana stenska slika z umetniškimi, zlasti figuralnimi upodobitvami: dvorano so krasile freske in gobelini; dragoceni gobelini; gobelini z lovskimi prizori // tkanina z ročno ali strojno vtkanimi slikami ali cvetličnimi vzorci: prevleči naslanjače z gobelinom ♪
- gobelinka -e [-belín- tudi -blên-] ž (ȋ; ȇ) tekst. volnena nit za izdelavo gobelinov ♪
- gobelinski -a -o [-belín- tudi -blên-] prid. (ȋ; ȇ) nanašajoč se na gobelin: gobelinske delavnice ♦ obrt. gobelinski vbodi vbodi, ki posnemajo tkalsko tehniko pri gobelinu ♪
- gód -ú in -a m, mn. godóvi (ọ̑) 1. dan v letu, ko je osebno ime kakega človeka navedeno v koledarju: danes je njegov god; praznuje god in rojstni dan; dati, dobiti kaj za god; prejeti voščilo za god / imeti god / star. na god svetega Petra na praznik // redko godovanje: povabljen je bil na god 2. zastar. obletnica: praznovali so mirovni god ♪
- godálec -lca [tudi u̯c] m (ȃ) kdor igra na godalo: neenotna igra godalcev ♪
- gódčevstvo -a s (ọ́) dejavnost godcev: po zaslugi godčevstva so prešli domači napevi tudi v plese ♪
- gódec -dca m (ọ́) kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju: godci godejo, svatje plešejo; potujoči godec; veseli godci; godci in drugi ljudski umetniki // star. glasbenik, instrumentalist: nastopili so mladi godci iz raznih glasbenih šol ♪
- góden tudi gôden -dna -o prid. (ọ́ ọ̄; ó ō) primeren, sposoben za kaj: goden ptič; mladiči so že godni; les, goden za sečnjo; otrok je že goden za šolo; godna je za možitev / razprava je godna za tisk ♦ agr. goden lan lan, ki se mu ličje rado loči od stebla; godna zemlja zemlja, ki je prhka, bogata bakterij in ima poseben vonj ♪
- gódenčič tudi gôdenčič -a [dǝn] m (ọ́; ó) lov. ptič, goden za letanje: godenčiči so že odleteli iz gnezda ♪
- godíti se -ím se nedov. (ȋ í) 1. nav. 3. os. večkrat se zgoditi; dogajati se: čudeži se ne godijo; take stvari se bodo vedno godile / po vojni so se tu in tam še godili majhni spopadi // izraža obstoj, potek v prostoru in času: kaj se tu godi? razločno sem vse videl, kar se je godilo na dvorišču / povest se godi v šestnajstem stoletju / ne vem, kaj se godi z njo 2. s smiselnim osebkom v dajalniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: dobro, slabo se mu godi; kako se vam godi; tako se ni godilo samo meni, ampak tudi mojemu prijatelju; godi se mu kot vrabcu v prosu, kot v nebesih / ekspr. tebi se pa godi nimaš ne gmotnih ne drugih težav ● godi se mi krivica dela; star. po vrtovih se je godila škoda je nastajala ♪
- gódnost tudi gôdnost -i ž (ọ́; ó) lastnost godnega: godnost plodu; godnost zemlje / godnost za možitev ♪
- godrnjáti -ám nedov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo ♪
- gofre tudi gaufré -ja [gofré] m (ẹ̑) tekst. tkanina z vtisnjenimi drobnimi vzorci ♪
- gognjáti -ám nedov. (á ȃ) redko govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino; nosljati: nerazumljivo je gognjal ♪
- gojílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) gojitelj: gojilci semenskih rastlin / gojilec kulturne tradicije ♪
- gojítelj -a m (ȋ) kdor kaj goji: gojitelj limoninih nasadov; gojitelj čebel / bil je plodovit pisatelj in gojitelj naturalizma; gojitelj umetnosti // zastar. vzgojitelj, učitelj: zanemarjal je nasvete staršev in gojiteljev ♪
- gojíti -ím nedov. (ȋ í) 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice ∙ ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti
sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado ♪
- gójzar tudi gójzer -ja m (ọ̑) nav. mn. močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih: biti obut v gojzarje / kupiti smučke in gojzarje smučarske čevlje ♪
- gójzarica tudi gójzerica -e ž (ọ̑) nav. mn. močen čevelj, navadno okovan, zlasti za hojo po hribih: gojzarice so se mu globoko udirale v sneg; tudi v gojzaricah mu je drselo ♪
- gòl gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje // ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav. ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo // na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke;
naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel ● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja ◊ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega ♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo ♪
2.990 3.015 3.040 3.065 3.090 3.115 3.140 3.165 3.190 3.215 
