Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TU (13.301-13.325)


  1.      ustávljati  -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / miličniki so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče // delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze 2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne 3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak 4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / miličniki so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga ustávljati se 1. prenehavati se gibati, premikati: na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali / na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki / ustavljati se s pogledom na kom // prenehavati teči: kri se ranjencu že ustavlja 2. prenehavati delati, delovati: kolovrat, stroj se ustavlja / ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju / mlini, žage se ustavljajo prenehavajo obratovati // prenehavati delati kaj sploh: pripovedovalec se je večkrat ustavljal; ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt / taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom 3. prenehavati potekati, se razvijati: bolezen se že ustavlja; napredovanje, odseljevanje se ustavlja 4. s prislovnim določilom prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje: turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo / v tej gostilni se redko ustavljam 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem: razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih / misel se mu ustavlja tudi pri znancih 6. povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati; pijača, žganje se mu ustavlja 7. star. upirati se: ustavljati se napadalcu, oblasti; ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem; odločno, uspešno se ustavljati komu / hrast se ustavlja vsem neurjem kljubuje ● ekspr. televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah snema obraze, roke; ekspr. ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti; ekspr. kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej ustavljáje: ustavljaje voz se spotakniti; ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh ustavljajóč -a -e: stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile ♪
  2.      ustávnost  -i ž (á) 1. skladnost z ustavo: presojati ustavnost predpisa, zakona ♦ jur. načelo ustavnosti načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti 2. ustavna ureditev: uvesti, zaščititi ustavnost; zagovornik ustavnosti ♪
  3.      ustnáča  -e ž (á) nav. mn., zool. morske ribe z raznobarvnimi pegami na hrbtu in z dolgo hrbtno plavutjo, Labridae ♪
  4.      ustoličeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ustoličuje: ustoličevalec nadškofov ♦ zgod. ustoličevalec koroških vojvod ♪
  5.      ustolíčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil ● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen ♪
  6.      ustrézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: take ceste ne ustrezajo prometu; stanovanje ji ustreza; nova šola ustreza sodobnim zahtevam / fant ustreza njenemu idealu moškega / knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam; glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju / dogodki, podatki ustrezajo resnici so resnični / profesura bi mu ustrezala; zgodnja ura ji ne ustreza ni primerna zanjo // biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: plačilo ustreza / za to dejanje kazen ustreza / cene ne ustrezajo 2. biti v skladu z določenimi normami, pravili: pogodba ustreza predpisom / njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu // biti v skladu z določenimi dejstvi: ocena položaja ne ustreza 3. biti v skladu z določenim namenom: to orodje ustreza / prejšnji način izobraževanja ne ustreza več 4. z dajalnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: skušal ji je v vsem ustrezati / ustrezati svojim strastem ● zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti se ujema s spodnjo čeljustjo; dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi ustrezajóč -a -e: ustrezajoči izrazi; študiral je ustrezajočo literaturo; prisl.: ustrezajoče se poglobiti v bistvo stvari ♪
  7.      ustrézen  -zna -o prid., ustréznejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje // ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake 3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja ustrézno prisl.: času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori ♪
  8.      ustréznik  -a m (ẹ́) 1. knjiž. kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: to zdravilo je ustreznik več drugim zdravilom 2. lingv. jezikovni element, ki ustreza določenemu elementu v drugem jeziku, jezikovnem sistemu: najti ustreznik tujemu izrazu v domačem jeziku / črkovni, glasovni, pisni ustreznik ♪
  9.      ustŕmiti se  -im se dov. (r̄ ȓ) knjiž. postati (bolj) strm: tu se pobočje ustrmi ♪
  10.      ustrojênost  tudi ustrójenost -i ž (é; ọ́) usnj. lastnost, značilnost ustrojenega: preizkušati ustrojenost usnja ♪
  11.      ustrojíti  -ím tudi ustrojíti ustrójim dov., ustrójil tudi ustrôjil (ȋ í; ȋ ọ́) usnj. obdelati surovo živalsko kožo s strojili: ustrojiti kožo / ustrojiti usnje ● ekspr. trpljenje človeka ustroji ga naredi neobčutljivega, utrjenega; ekspr. temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega; ekspr. s tem si je precej ustrojil roke utrdil ustrojèn -êna -o tudi ustrójen -a -o: ustrojena koža; ustrojeno usnje za čevlje ∙ ekspr. imel je ustrojen obraz obraz s trdimi potezami; ekspr. ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju ♪
  12.      ustvarjálčev  -a -o [u̯č tudi lč] (ȃ) pridevnik od ustvarjalec: raziskovati ustvarjalčev odnos do zunanjega sveta; ustvarjalčeva notranja razgibanost ♪
  13.      ustvarjálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ustvarja: ustvarjalec materialnih dobrin / ustvarjalci nove mode / pesniki, pisatelji in drugi ustvarjalci; režiser ustvarjalec / filmski, glasbeni, gledališki, likovni, literarni ustvarjalec; umetniški ustvarjalec ♪
  14.      ustvarjálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od ustvarjalec: ustvarjalka sodobne mode / srečanje likovnih in literarnih ustvarjalk ♪
  15.      ustvarjálski  -a -o [ls tudi u̯s] prid. (ȃ) knjiž. ustvarjalen: pisateljeva ustvarjalska moč ♪
  16.      ustvarjálstvo  -a [ls tudi u̯s] s (ȃ) knjiž. ustvarjalnost: umetniško ustvarjalstvo / otroško likovno ustvarjalstvo ♪
  17.      ustvárjati  -am nedov. (á) 1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe ∙ publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo // delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike; avtor je roman ustvarjal deset let; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik // uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like 3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino 4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti ustvárjati si na osnovi določenih dejstev prihajati do česa: ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih / ustvarjati si pojme o svetu ustvarjajóč -a -e: ustvarjajoč duh; ustvarjajoča domišljija; prisl.: ustvarjajoče posegati v življenje ♪
  18.      usúkati  -am in usúčem dov., tudi usukájte; tudi usukála (ú) s sukanjem narediti: usukati nit usúkati se 1. zaradi sukanja, vitja postati krajši, skrčiti se: vrvica se je usukala / ob krču se mu je mišica usukala 2. s sukanjem zviti se, uvihati se: psu se je rep usukal navznoter usúkan -a -o: oven z usukanimi rogovi ♦ gastr. usukani močnik močnik iz usukancev ♪
  19.      usúti  usújem dov., usúl in usùl (ú ȗ) 1. spraviti kam kaj sipkega, drobnega: usuti zrnje iz vreče; usuti na tla / usula je predenj košaro jabolk 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročiti, da pride kaj kam v veliki količini: oblaki so usuli dež, točo / strojnice so usule krogle na vojake / sonce je usulo svoje žarke skozi okno usúti se 1. zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od nagnjene ali navpične površine: s stene se je usul omet / s pobočja se je usul plaz // zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od česa sploh: z veje se je usul sneg / ko zapiha veter, se z mačic usuje cvetni prah 2. v veliki količini pasti: na cesto se je usulo kamenje / na kosce se je usul roj os / svetli kodri so se ji usuli na čelo // ekspr. začeti gosto, močno padati: najprej je zagrmelo, nato se je usul dež; iz črnega oblaka se je usula toča; pren. iz ust so se ji usule obtožujoče besede 3. ekspr. (hitro) množično priti: iz šole so se usuli otroci; demonstranti se usujejo čez trg / množica se je usula proti mestu ● ekspr. tisoč vprašanj se je usulo nanj dobil je veliko vprašanj; ekspr. po licih so se ji usule solze začela je močno jokati ♪
  20.      usvájanje  -a s (á) glagolnik od usvajati: usvajanje tujih izkušenj / usvajanje novih tehnoloških procesov / usvajanje učne snovi ♪
  21.      usvájati  -am nedov. (á) knjiž. 1. sprejemati kaj tujega in delati za svoje: narod je usvajal tudi tuje običaje; usvajati si sodobne pridobitve // začenjati uporabljati: usvajati nove proizvodne postopke 2. učiti se, priučevati se: učenci usvajajo znanje postopoma; zavestno usvajati gradivo ◊ biol. usvajati sprejemati in spreminjati hrano v organizmu lastne sestavine; asimilirati; šol. usvajati učno snov ♪
  22.      usvojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od usvojiti: usvojitev stare kulture / usvojitev tujega jezika ● publ. uprli so se usvojitvi osnutka zakona sprejetju ♪
  23.      usvojíti  -ím dov., usvójil (ȋ í) knjiž. 1. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: veliko različic pesmi priča, da je narod to pesem popolnoma usvojil // začeti uporabljati: usvojiti moderno metodo, teorijo; umetnik je usvojil novo izrazno sredstvo 2. naučiti se, priučiti se: usvojiti osnovne pojme matematike; usvojiti tehniko hitrega branja / natančno prebrati in usvojiti besedilo si ga zapomniti ● publ. usvojiti tuje mnenje, predlog sprejeti; publ. tovarna je usvojila izdelavo novega tovornjaka je začela izdelovati ◊ šol. usvojiti učno snov usvojèn -êna -o: nova metoda je že usvojena ♪
  24.      uškŕniti  -em dov., tudi uškrníla (ŕ) ekspr. pripreti, pritisniti: uškrnil mu je prst ♪
  25.      ušotoríti se  -ím se tudi ušotóriti se -im se dov., ušotóril se (ȋ í; ọ̄ ọ̑) 1. utaboriti se: ušotorili so se ob potoku 2. ekspr. nastaniti se: ušotoril se je v obcestni gostilni ♪

   13.176 13.201 13.226 13.251 13.276 13.301 13.326 13.351 13.376 13.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA