Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
TU (12.301-12.325) 
- šansonjé tudi šansonjêr -ja m (ẹ̑; ȇ) pevec šansonov: koncert francoskega šansonjeja ♪
- šapáti -ám tudi šápati -am nedov. (á ȃ; ā ȃ) ekspr. 1. udarjati s šapo: pes je praskal in šapal po vratih 2. iti, hoditi: med drevjem šapa medved ♪
- šárenka tudi šarénka -e ž (ȃ; ẹ̑) zool. postrv z rdečkasto progo vzdolž telesa, Salmo gairdneri ♪
- šáriti -im nedov. (á ȃ) ekspr. 1. dajati si opravka z nepomembnimi deli: ves dan že šari okrog štedilnika; zvečer dolgo šari po kuhinji / šarila je po hiši, da je vse zbudila hodila, povzročala hrup // dajati si opravka, delati kaj sploh: vedno kaj šari okoli hiše, po vrtu; prevrnil je steklenico, ko je šaril po mizi / kaj šariš tu okoli kaj delaš tu, zakaj si tu 2. stikati, iskati: šariti po predalih; nekaj šari med papirji; šaril je za igračami pod omaro; pren. šariti po spominu 3. v zvezi s s, z pretirano, nepremišljeno porabljati kaj: šariti z denarjem; ne šari tako z vinom / na debelo šariti s frazami ● ekspr. veter šari po polju piha ◊ lov. s psom loviti, iskati divjad po gošči, grmovju ♪
- šárkelj -klja tudi -na [kǝl] m (á) pecivo iz kvašenega testa z vmešenimi rozinami: jesti, speči šarkelj; šarkelj in potica ♪
- šártelj -tlja tudi -na [tǝl] m (á) šarkelj: speči šartelj; za popotnico je dobil kos šartlja ♪
- šárža -e ž (ȃ) 1. zastar. stopnja na hierarhični lestvici v vojski in podobnih organizacijah; čin: dobiti, imeti šaržo; podoficirska šarža ∙ zastar. ta stanovanja so bila le za šarže za oficirje, podoficirje 2. metal. količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; vložek: pripraviti šaržo; šarža jekla; velikost šarže // talina iz tega materiala: izpustiti šaržo // taljenje tega materiala: končali so prvo šaržo 3. žarg., gled. stranska, manj pomembna vloga: naštudirati, odigrati šaržo // igralec, ki ima tako vlogo: ne igra večjih vlog, je le šarža ♪
- ščebèt -éta [tudi čǝb] m (ȅ ẹ́) ščebetanje: ptičji ščebet; ščebet lastovk / ščebet žensk ♪
- ščebetánje -a [tudi čǝb] s (ȃ) glagolnik od ščebetati: ščebetanje lastovk / ščebetanje otroka / živahno ščebetanje deklet ♪
- ščebetáti -ám tudi -éčem [tudi čǝb] nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: lastovke ščebetajo; na strehah so ščebetali vrabci; ob nevihti sinice nemirno ščebetajo / otročiček že ščebeta 2. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ženske so ščebetale o tem, kar se je zgodilo ščebetáje: lastovke so ščebetaje obletavale zvonik; otroci so se vračali domov, veselo ščebetaje ščebetajóč -a -e: ščebetajoče sinice na vrtu ♪
- ščebetàv -áva -o [tudi čǝb] prid. (ȁ á) ki (rad) ščebeta: ščebetave lastovke / ekspr. ščebetavi otroci ♪
- ščebljáti -ám [tudi čǝb] nedov. (á ȃ) čebljati: dekleta so živahno ščebljala / lastovke ščebljajo ščebljáje: otroci so se veselo ščebljaje vračali domov ♪
- ščegetáti -ám tudi -éčem stil. -áčem [čǝg in čeg] nedov. (á ȃ, ẹ́, á) 1. s premikanjem rahlo dotikajočega se predmeta povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: fant je ščipal in ščegetal sošolce; ščegetati po podplatih, pod brado, za vratom; ščegetati s slamico / senene bilke, ki so mu padle za srajco, so ga ščegetale; britje ga ščegeta; brezoseb. mene sploh ne ščegeta; pren., ekspr. njene besede so ga ščegetale okoli srca, pri srcu 2. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: prah ščegeta pljuča / pečenka ga prijetno ščegeta v nos ● ekspr. pijača ga je ščegetala po grlu povzročala pekoč občutek; ekspr. med govorom ga je večkrat ščegetal smeh bi se rad smejal ščegetajóč -a -e: ščegetajoč prah; prijetno ščegetajoč vonj ♪
- ščekánje tudi ščékanje -a s (ȃ; ẹ̑) nar. bevskanje: ščekanje lisice, psa ♪
- ščekáti -ám tudi ščékati -am nedov. (á ȃ; ẹ̑) 1. oglašati se z glasom šček: v daljavi so ščekale srake 2. nar. bevskati: pes je besno ščekal ♪
- ščeketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se z glasom šček: srake ščeketajo 2. nar. bevskati: lisica, pes ščeketa / mitraljezi so vso noč ščeketali / ta ženska že spet ščeketa zadirčno govori, se jezi ♪
- ščemênje -a [čǝm tudi čem] s (é) glagolnik od ščemeti: ščemenje je prenehalo / začutil je ščemenje v glavi, rokah ♪
- ščeméti -ím [čǝm tudi čem] nedov., ščemì tudi ščêmi (ẹ́ í) povzročati zlasti v očeh rahlo bolečino, ki sili k drgnjenju: dim, premočna svetloba me ščemi / luč, sonce ščemi v oči / nos ga ščemi; z alkoholom razkužena rana jo je ščemela; od vetra me ščemi po obrazu; brezoseb. v grlu ga ščemi ščemèč -éča -e: ščemeč dim; ščemeče solze ♪
- ščèp -à in -a tudi ščèp ščêpa [prva oblika čǝp] m (ǝ̏ ȁ, ǝ̀; ȅ é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: narediti ščep / dati prste v ščep 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: dati v jed ščep soli; ščep tobaka / sladkorja je komaj za ščep zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: dati ptičkom ščep prosa / nima niti ščepa moke prav nič 3. zastar. ščip, polna luna: ščep in mlaj ♪
- ščepèc -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve obliki čǝp] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀; é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče ● ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno ♪
- ščepériti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) postavljati v pokončen, štrleč položaj: ptice so ščeperile perje / fant je ščeperil obrvi mrščil // s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj delati kaj bujno, košato: pav ščeperi rep ščepériti se 1. dobivati pokončno, štrleče perje: škorec se je ščeperil 2. ekspr., s prislovnim določilom biti kje zelo opazen, viden zaradi velikosti, bujnosti: po gredah se je ščeperil osat / pod nosom se mu ščeperijo brki; pren. v njenem srcu se ščeperi sovraštvo 3. ekspr. postavljati se, ponašati se: ščeperi se z novo obleko / celo ščeperi se s svojim izdajstvom baha 4. ekspr. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: tukaj se ščeperiš, doma si pa ne upaš nič reči / za mizo se je ščeperil moj znanec ščeperèč -éča -e: vrabec je čivkal, ščepereč repek ♪
- ščepéti -ím [čǝp tudi čep] nedov. (ẹ́ í) star. skeleti, peči: oči so ga ščepele od svetlobe ščepèč -éča -e: ščepeč dim ♪
- ščetíniti -im nedov. (í ȋ) postavljati v položaj, kot so bodice pri ježu: pes ščetini dlako in laja; sokol je ščetinil perje okoli vratu / ekspr. gubančil je čelo in ščetinil brke mrščil ∙ ekspr. od jeze so se mu ščetinili brki zelo se je jezil; ekspr. nad čelom so se mu ščetinili lasje je imel zelo kratke, pokonci stoječe lase ♪
- ščípanje tudi ščipánje -a s (í; ȃ) glagolnik od ščipati: ščipanja in žgečkanja ne prenese / ščipanje poganjkov / ščipanje po trebuhu / ščipanje voznih listkov ♦ kozm. masaža, pri kateri se koža rahlo ščipa ♪
- ščípati -am tudi -ljem nedov., tudi ščipála (í) 1. s stiskanjem manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročati bolečino: ščipal ga je, da bi ga zbudil; otroci so se ščipali / ščipal jo je v prst, roko 2. s stiskanjem s konci (prvih treh) prstov, s kako ostro pripravo a) krajšati, zmanjševati: ščipati pujskom parklje, zobe; ščipati si nohte b) odstranjevati: ščipati poganjke 3. ekspr. povzročati sunkovite bolečine: v levi nogi ga je ščipal revmatizem / lakota jo ščipa v želodcu // brezoseb. imeti take bolečine, navadno v trebuhu: otroka spet ščipa / ščipa ga po trebuhu, v črevesju 4. ekspr. povzročati neprijeten, pekoč občutek: dim jih je ščipal v oči / mraz je ščipal v lica, obraz ● ekspr. ne ve, kaj jo ščipa, da je tako nerazpoložena vznemirja, muči; v vlaku je sprevodnik ščipal vozne listke, vozovnice luknjal
in jih s tem delal neveljavne za drugo vožnjo ščipajóč -a -e: ščipajoč odvečne poganjke, je poškodoval steblo; ostro ščipajoč mraz ♪
12.176 12.201 12.226 12.251 12.276 12.301 12.326 12.351 12.376 12.401 
