Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TU (10.990-11.014)



  1.      samohôten  -tna -o prid. (ó ō) knjiž. 1. spontan: zaslišalo se je samohotno ploskanje; veselje je bilo samohotno / te besede so bile samohoten odziv njenega čustva 2. hotèn: samohotna osamljenost; samohotno vplivanje na potek dejanja 3. svojevoljen, samovoljen: samohoten poveljnik / to je bila v marsičem samohotna praksa ● knjiž., redko samohotna pomoč v nesreči prostovoljna; knjiž. prepustiti mošt samohotnemu vrenju naravnemu vrenju samohôtno prisl.: samohotno so si lastili te pravice; poklical jo je samohotno, brez premišljevanja ∙ knjiž. priprava samohotno uravnava višino temperature avtomatično
  2.      samolásten  -tna -o prid. (ā) 1. knjiž. poseben, individualen: vsako obdobje literature ima samolastno strukturo / to je naredil na svoj samolastni način 2. zastar. svojevoljen, samovoljen: samolastna zapustitev delovnega mesta; samolastno poseganje v zasebno življenje / njegovi samolastni ukrepi // samodržen: samolastni vladarji / samolastna država ● zastar. zavedal se je, da je samolasten gospodar samostojen, neodvisenbot. samolastna oprašitev oprašitev s pelodom istega cveta samolástno prisl.: samolastno so odšli domov; samolastno se vseliti; sam.: koliko je v teh pesnikih samolastnega
  3.      samomòr  -ôra m ( ó) dejanje, s katerim kdo namerno povzroči svojo smrt: samomor se ni posrečil; narediti samomor; fingiran samomor; samomor zaradi nesrečne ljubezni, neuspeha v šoli; samomor z obešenjem, strelom, utopitvijo / to je bil primer skupinskega samomora kitov // ekspr., navadno s prilastkom dejanje, s katerim se posredno povzroči propad česa: to bi bil duševni, kulturni, narodni samomor / mamila vodijo mlade v tihi samomor
  4.      samomorílski  -a -o [s tudi ls] prid. () nanašajoč se na samomorilce ali samomor: samomorilske skupine mladih ljudi / samomorilske misli; samomorilsko nagnjenje ∙ ekspr. to je samomorilska hitrost zelo nevarna samomorílsko prisl.: bil je obupan in samomorilsko razpoložen
  5.      samoníkel  -kla -o [ǝ] prid. (í) 1. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: imajo lastno pisavo in samoniklo arhitekturo; samonikla kultura naroda ♦ agr. samonikla rastlina rastlina, ki (z)raste, ne da bi jo posejal, posadil človek // knjiž. izviren, originalen: pesmi niso samonikle niti po vsebini niti po obliki / biti samonikel kipar, pesnik // knjiž. samostojen, neodvisen: biti samonikla osebnost 2. značilen, tipičen za določen osebek: samoniklo doživljanje česa / samonikli nazori samoníklo prisl.: samoniklo rasti, se razvijati; sam.: v takem mišljenju ni nič samoniklega
  6.      samoníklost  -i ž (í) lastnost, značilnost samoniklega: samoniklost naše kulture / knjiž. kritik poudarja njegovo pesniško samoniklost izvirnost, originalnost / knjiž. samoniklost njegove življenjske poti samostojnost, neodvisnost / samoniklost čustvovanja; samoniklost v nazorih
  7.      sámoobsében  tudi sámoobsêben -bna -o prid. (-ẹ̑; -ē) knjiž., redko očiten, nedvomen: samoobsebna resnica
  8.      sámoodlóčba  -e ž (-ọ̑) lastna, svobodna odločitev zlasti kake skupnosti: pravica narodov do samoodločbe; zahteva po samoodločbi / kulturna, narodna, politična samoodločba ♦ jur. samoodločba naroda načelo, po katerem ima narod pravico do lastne države
  9.      sámoodsében  tudi sámoodsêben -bna -o prid. (-ẹ̑; -ē) knjiž. ki nastane sam od sebe: samoodsebno gibanje ♦ med. samoodsebni splav spontani splav sámoodsébno tudi sámoodsêbno prisl.: bolnik je samoodsebno ozdravel
  10.      sámoponiževánje  -a s (-) knjiž. poniževanje samega sebe: obsojala je njegovo samoponiževanje pred tujci; samoponiževanje in samopoveličevanje
  11.      sámoposében  tudi sámoposêben -bna -o prid. (-ẹ̑; -ē) knjiž. ki nastane sam od sebe: ti gibi so naravni, samoposebni ∙ knjiž. samoposeben namen očiten, nedvomen
  12.      samorásel  -sla -o [ǝ] prid. (ā á) 1. ki (z)raste, ne da bi ga posejal, posadil človek: samorasla rastlina; samoraslo drevo 2. ki se oblikuje sam, brez pomoči, vpliva drugega: to so samorasli ljudje; samorasel rod; samorasel umetnik / samorasla kultura naroda ∙ knjiž. samoraslih misli ni imel izvirnih, originalnih; ker je bil samorasla osebnost, nanj ni bilo mogoče vplivati samostojna, neodvisna samoráslo prisl.: samoraslo ustvarjati
  13.      samorásten  -tna -o prid. (ā) knjiž. samorasel: samorastna detelja / njeni samorastni otroci / samorastni ustvarjalci samorástno prisl.: njihovo kulturno prizadevanje je bilo samorastno
  14.      sámorazkròj  -ôja m (- -ó) knjiž. razkroj v samem sebi: struktura njegove poezije kaže samorazkroj tradicionalne ideologije
  15.      samorôčen  in samoróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) zastar. lastnoročen: samoročne opombe samorôčno in samoróčno prislov od samoročen: samoročno napisana oporoka // sam, brez tuje pomoči: samoročno ga je želel premagati
  16.      samoróden  -dna -o prid. (ọ̄) 1. ki (z)raste, ne da bi ga posejal, posadil človek: samorodna rastlina; samorodno drevo ♦ agr. samorodna trta križanka ameriške in evropske trte; samorodno vino vino iz grozdja samorodne trte 2. knjiž. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: samorodna kultura naroda // izviren, originalen: samorodne ideje 3. min. ki se dobi v naravi in je skoraj brez primesi: samorodno srebro, zlato, železo; samorodno žveplo ● knjiž. samorodni prebivalci in priseljenci avtohtoni prebivalci samoródno prisl.: rasti samorodno po gozdovih
  17.      samosében  tudi samosêben -bna -o prid. (ẹ̑; ē) knjiž., redko lasten, oseben: k temu ga je privedla samosebna pohlepnost / samosebno zatajevanje
  18.      samosévka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od samosevec: gojene rastline in samosevke / konoplja samosevka; pren., knjiž. tudi oni so imeli svojo kulturo, kulturo samosevko
  19.      samospéven  -vna -o (ẹ̑) pridevnik od samospev: samospevna literatura
  20.      sámosprožílec  -lca [tudi c] m (-) fot. priprava, s katero se avtomatično sproži zaklop v fotografskem aparatu
  21.      samosrájčnik  -a m () nekdaj majhen otrok, ki nosi samo srajco: samosrajčnika je posadila za mizo / že kot samosrajčnik je moral biti pri tujih ljudeh / otroci samosrajčniki ∙ slabš. s temi samosrajčniki se ne boste tepli z nedoraslimi fanti
  22.      samostán  -a m () 1. verska ustanova, v kateri živijo redovniki ali redovnice: nekateri samostani so bili središče znanosti in kulture / bila je vzgojena v samostanu v samostanski šoli, samostanskem internatu / moški, ženski samostan / iti, stopiti v samostan postati redovnik, redovnica // poslopje te ustanove: obnavljati samostan / v bližini stoji frančiškanski samostan; od daleč se vidi kartuzijanski samostan Pleterje 2. samostanska skupnost: samostan ima dvajset članov; razpustiti samostan; predstojnik samostana
  23.      samostójen  -jna -o prid., samostójnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki dela, ravna po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega: biti odločen in samostojen človek; lahko bi bila bolj samostojna / ta pesnik, pisatelj je samostojen duh // ki vsebuje, izraža tako presojo: imeti samostojne nazore; njegovo mišljenje je samostojno / samostojna pot v socializem 2. v povedni rabi sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev: trije otroci so že samostojni, četrti pa hodi še v šolo; pokazati hoče, da je tudi ona samostojna / odšel je od doma in začel samostojno življenje 3. ki pri svojem delu, dejavnosti odloča sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: v službi je že samostojen / zdaj je samostojen gospodar / samostojni obrtnik obrtnik z lastno obrtjo; samostojni raziskovalec // o katerem odloča kdo sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: samostojno delo; samostojno ukrepanje / samostojno delovno mesto / samostojni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju / te zadeve so v samostojni pristojnosti zbora združenega dela; pravica samostojnega odločanja 4. ki gospodarsko, politično ni vezan na drugega: samostojna družbena, gospodarska organizacija; ustanova je finančno samostojna / postali so samostojen narod na lastnem ozemlju / samostojno področje 5. ki je že sam zase celota, ki ni del česa drugega: paviljon je samostojna stavba / sestavljen je iz več samostojnih delov; samostojna enota; samostojno poglavje / pesmi so izšle v samostojni knjigi / to je bil njegov prvi samostojni nastop / samostojna jed jed, ki se jé brez drugih jedi; izdal je svojo tretjo samostojno pesniško zbirko zbirko, v kateri so le njegove pesmi // ki ni povezan, ni v sklopu z drugim: pri tem je imela slovenščina samostojno vlogo / te besede tvorijo samostojno skupino ◊ fin. samostojna valuta valuta, ki ni vezana na drugo valuto; fiz. samostojni tok električni tok, ki teče v plinu, ne da bi se dovajali naboji; jur. samostojna pritožba pritožba, ki ni združena s pritožbo zoper sodbo; samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov; lingv. samostojni pomen besede, besedne zveze pomen besede, besedne zveze glede na mesto v jezikovnem sistemu; v slovarju so besede prikazane kot samostojna gesla ali pa kot podgesla; rad. mlada pevka je posnela prvo samostojno ploščo ploščo s pesmimi, ki jih poje le ona samostójno prisl.: narediti kaj samostojno; samostojno odločati, presojati, ravnati; samostojno živeče bitje
  24.      samostrél  tudi samóstrel -a [druga oblika tudi e] m (ẹ̑; ọ̑) 1. nekdaj orožje iz loka in močne napenjalne priprave: streljati s samostrelom; borili so se z meči, sulicami in samostreli 2. knjiž. past za polhe z loku podobno vzmetjo: nastaviti samostrel
  25.      samotár  -ja m (á) 1. kdor hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: fant je samotar in hodi navadno sam po hribih; odljuden samotar; živi kot samotar / te ribe so večinoma samotarji; gams, volk samotar // kdor živi v oddaljenem, odmaknjenem kraju, predelu: tako je bilo življenje samotarja v zapuščeni dolini 2. ekspr. kar okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: med drevesi je bil tudi hrast samotar

   10.865 10.890 10.915 10.940 10.965 10.990 11.015 11.040 11.065 11.090  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA