Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TO (31.776-31.800)



  1.      žmíkati  -am nedov. () 1. ožemati: perice žmikajo perilo / žmikati sir / žmikati ustnice stiskati // nar. vzhodno mečkati, tolči: žmikati repo, krompir za prašiče 2. dajati kratke, tleskajoče glasove: bil je premočen, v čevljih mu je žmikala voda / brezoseb. od vode mu žmika v škornjih ● star. žmikati suh kruh s težavo jesti; star. sedi v gostilni in žmika vrček piva počasi pije
  2.      žmítek  -tka m () nar. sesirjeno ali usirjeno mleko: žmitek pade na dno; premešati žmitek // sirnina, skuta: odcejati, ožemati žmitek / žmitek v obliki hlebca, krogle / pobrati žmitek, ki se je zgostil vrh lonca sladko skuto
  3.      žmŕkati  -am nedov.) nar. mežikati: luč ga je motila, zato je žmrkal / žmrkati z očmi
  4.      žmúkelj  -klja m (ú) star. 1. sprimek, kepica: sprijeti se v žmukelj; žmuklji krvi, sluza; žmuklji v močniku / izpljunil je žmukelj žvečilnega tobaka 2. šop: žmukelj las; žmukelj trave
  5.      žóga  -e ž (ọ̄) kroglast predmet, ki se pri igranju, športni igri meče, suva, odbija: žoga se odbije, poskakuje; brcniti, ujeti, vreči žogo; poditi se, teči za žogo / gumijasta žoga; napihnjena, predrta žoga; žoga iz cunj; let žoge; njegova glava je okrogla kot žoga / košarkarska, nogometna, rokometna, teniška žoga // šport., navadno s prilastkom podaja, udarec takega predmeta v določeno smer: domače moštvo je z dolgimi žogami doseglo premoč na igrišču; vratar je uspešno lovil visoke žoge / doseči odločilne točke s skrajševanjem žog ● žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati; pog. brcati žogo igrati nogomet; ekspr. otroci nabijajo žogo igrajo nogomet; publ. vratar gostujočega moštva je moral kar petkrat pobrati žogo iz mreže je dobil pet golov; publ. poriniti, poslati žogo v mrežo dati gol; ekspr. predsednik je podpredsedniku dvakrat namignil, naj uredi zadevo, a mu je ta obakrat vrnil žogo prepustil dolžnost, odgovornost za ureditev zadeve; žarg., šport. startati na prvo žogo prizadevati si jo takoj, čimprej dobitišport. centrirati, izgubiti, podati, prestreči, servirati, voditi žogo; metati žogo iz avta; mrtva žoga ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno; rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga; sodniška žoga pri nekaterih igrah z žogo ki jo sodnik ob prekinitvi igre vzame in jo po njej spet vrne igralcem
  6.      žokálnik  tudi žókalnik -a [n, prva oblika tudi ln] m (; ọ́) nar. tolkač, mešalo: mešati, tlačiti z žokalnikom ∙ mlinarski žokalnik nekdaj kol za tlačenje moke v vrečo
  7.      žólč  -a [č] m (ọ̑) 1. grenka, zelenkasto rumena tekočina, ki jo izločajo jetra: bruhati žolč; preiskava žolča; sestavine žolča; okus po žolču; grenek kot žolč 2. ekspr. jeza, togota: žolč mu je prekipel, zavrel; izbruh žolča; bled od žolča / vsi so občutili njegov žolč / brez žolča, z žolčem v srcu misliti na koga // strastno, popadljivo sovraštvo: kritika, polna žolča / z žolčem kaj pripomniti ● žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja; ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; ekspr. zlivati žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
  8.      žólčast  -a -o [č] prid. (ọ̑) podoben žolču: žolčasta tekočina / žolčast okus ◊ bot. žolčasti goban neužitna goba s svetlo rjavim klobukom in rožnato trosovnico, Tylopilus felleus
  9.      žólčen  -čna -o [č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na žolč: žolčne snovi / žolčni napad / žolčna preiskava ♦ med. žolčni kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v žolču; žolčne kisline kisline, ki so v žolču; žolčna barvila snovi, ki dajejo barvo žolču 2. ekspr. jezljiv, togotljiv: žolčen človek; po naravi je zelo žolčen / žolčen glas // strastno, popadljivo sovražen: biti žolčen zaradi česa / žolčni očitki; žolčen pogovor, prepir; žolčna kritika, razprava žólčno prisl.: žolčno govoriti, pisati; žolčno rumene oči
  10.      žolčljív  -a -o [č] prid. ( í) ekspr. jezljiv, togotljiv: po naravi je zelo žolčljiv / človek žolčljivega videza // strastno, popadljivo sovražen: pisec kritike je preveč žolčljiv / žolčljiv ton polemike; žolčljive besede; žolčljiva ironija žolčljívo prisl.: žolčljivo reči
  11.      žólčnost  -i [č] ž (ọ̑) ekspr. jezljivost, togotljivost: ni mogel obvladati svoje žolčnosti / žolčnost glasu // strastna, popadljiva sovražnost: žolčnost besed / z žolčnostjo vprašati
  12.      žólna  -e [n] ž (ọ́) 1. ptica z močnim dletastim kljunom in nogami, prilagojenimi za plezanje po deblu: žolna tolče, trka s kljunom; pije kot žolna zelo dosti, pogostozool. črna žolna večja črna ptica z rdečo liso na glavi, Dryocopus martius; siva žolna pivka; zelena žolna zelena ptica s široko črno progo pod kljunom, Picus viridis 2. ekspr. kdor dosti, pogosto pije: on je prava žolna / kot psovka ti žolna pijana
  13.      žólt  -a -o [t] prid. (ọ̑) star. rumen: žolt regratov cvet; žvepleno žolt; črno-žolta zastava / žolta barva / žolti cekini / žolta svetloba; žolto vino / žolt bolnikov obraz ● slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska žólto prisl.: žolto pobarvane stene / piše se narazen ali skupaj: žolto pikast ali žoltopikast; žolto rjav
  14.      žóltkast  -a -o [t] prid. (ọ̑) star. rumenkast: žoltkasto listje / žoltkasta barva / žoltkast obraz
  15.      žonglêr  -ja m () 1. kdor zna z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak navadno več predmetov in jih loviti: nastop znanega žonglerja s kiji, krožniki; igra se z ljudmi kakor žongler z žogami; pren. besedni žongler 2. lit., v francoskem okolju, v srednjem veku pevec, igralec in akrobat, ki nastopa po sejmih, plemiških dvorcih: potujoči pevci in žonglerji
  16.      žonglêrstvo  -a s () žonglerska spretnost: obvladovati žonglerstvo / ukvarjati se z žonglerstvom; pren. miselno, retorično žonglerstvo
  17.      žonglírati  -am nedov. () 1. z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak več predmetov in jih loviti: vrvohodec je stoje na eni nogi še žongliral; žonglirati s krožniki, z žogami 2. ekspr., v zvezi s s, z spretno ravnati s čim: natakar je žongliral s kozarci / žonglirati z ljudmi; pren. žonglirati z besedami, s podatki žonglirajóč -a -e: žonglirajoč z izrazi dokazovati
  18.      žónta  -e ž (ọ̑) nar. z vodo zalite skisane vinske tropine: kisati repo v žonti // tropine: iz žonte kuhati žganje / zabeliti žgance z žontonar. piti žonto vino iz z vodo zalitih vinskih tropingastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke
  19.      žŕd  -í ž () dolg, debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na vrh s senom, snopi naloženega voza in na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen: oviti, privezati žrd z verigo, vrvjo; dolg, suh, visok kakor žrd
  20.      žrdána  -e ž () nar. užitna goba z oranžnim klobukom in rumenkastim betom; karželj: nabirati jurčke in žrdane
  21.      žrébanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od žrebati: žrebanje dobitnikov nagradne igre; objaviti izide žrebanja; z žrebanjem razdeliti nagrade / žrebanje srečk, vstopnic / nagradno, novoletno žrebanje ♦ šport. žrebanje parov za finale
  22.      žrebčárna  -e ž () kraj, prostor za vzrejo žrebcev: hrzanje žrebcev v žrebčarni; kobilarna in žrebčarna / ustanoviti žrebčarno
  23.      žrébček  -čka m (ẹ́) 1. manjšalnica od žrebec: na tekmi sta nastopila dva žrebčka 2. ekspr. kobilji mladič moškega spola; žrebiček: kobila ima žrebčka
  24.      žrêlce  -lca s (ē) manjšalnica od žrelo: odprla je usta, da se je videlo rožnato žrelce / ognjeniško žrelce / žrelce pri panju ◊ teh. vdolbina, ki nastane pri talilnem varjenju na koncu zvara
  25.      žrêlo  -a s (é) 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidraekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globinaalp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni

   31.601 31.626 31.651 31.676 31.701 31.726 31.751 31.776 31.801 31.826  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA