Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TO (28.676-28.700)


  1.      véha 1 -e ž (ẹ́) lesen zamašek za sode: odbiti veho; zabiti sod z veho; pijan kot veha zelo ∙ ekspr. molči, veha pijana človek pijani ♦ agr. kipelna veha priprava, s katero se zamaši odprtina soda tako, da se prepreči dostop zraka in omogoči izhod ogljikove kisline // odprtina na vrhu soda: veha je odmašena ♪
  2.      véhast  -a -o prid. (ẹ́) ki ima vehe, štrleče liste: vehasto zelje / vehasti ohrovt ● star. vehast klobuk klobuk s širokimi, povešenimi krajci ♪
  3.      veheménca  -e ž (ẹ̑) knjiž. silovitost, ognjevitost: v svojih govorih združuje vehemenco s prepričljivostjo / orkester je zaigral z vso vehemenco ♪
  4.      veheméntnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. silovitost, ognjevitost: biti znan po svoji vehementnosti / vehementnost polemike ♪
  5.      véja  -e ž (ẹ̑) 1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / mreža iz vrbovih vej 2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države 3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika / sorodniki po materini, očetovi veji 4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne industrijske veje; specializirane veje medicine ● ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten ◊ agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki ♪
  6.      vejálnica  -e [u̯n tudi ln] ž (ȃ) 1. vejalnik: stresti žito v vejalnico; ropot vejalnice 2. nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejalnico metati žito v kot skednja ♪
  7.      vejálnik  -a [u̯n in ln] m (ȃ) stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu: sito vejalnika; mlatilnica in vejalnik ♪
  8.      véjast  -a -o prid. (ẹ̑) 1. podoben veji: vejasti okraski / rastlina z vejastimi koreninami razraslimi 2. ki ima veliko vej; vejnat: vejasto drevje véjasto prisl.: vejasto razrasel, zapleten ♪
  9.      vejàt  -áta -o prid. (ȁ ā) vejnat: vejato deblo / vejato rogovje ♪
  10.      véjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico 2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je hladno vejalo // širiti se, prihajati: iz gozda veja hlad; po sobi veja prijeten vonj ♪
  11.      véjavec  in vejávec -vca m (ẹ̑; ȃ) kdor veja žito: vejavci so začeli vejati ♪
  12.      vejévje  -a s (ẹ̑) več vej, veje: vejevje se šibi od obilnega sadja; gosto vejevje zastira pogled / kup suhega vejevja ♪
  13.      véjnat  -a -o prid. (ẹ̑) ki ima veliko vej: vejnato deblo, drevo / vejnato rogovje // ki je iz vej: vejnata uta ◊ lingv. vejnata stavčna analiza stavčna analiza, pri kateri se odvisni, povezani stavčni člen zapisuje na koncu črte ♪
  14.      vék 1 -a m (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom daljša doba, daljše obdobje zgodovine: kamnine iz davnih vekov; proučevati pretekle veke / antični vek; prazgodovinski veki / publ. naš vek je vek tehnike naša doba je doba tehnike / veke dolg, trajajoč ♦ geol. novi, srednji, stari zemeljski vek; zgod. novi, srednji, stari vek 2. star. stoletje: od takrat je minilo že pol veka / zgodovina 19. veka ● ekspr. obljubljali so jim zlati vek zelo ugodno življenje; zastar. ves svoj vek je preživel v domači vasi vse svoje življenje; publ. društvo ni bilo dolgega veka ni dolgo obstajalo; star. tako je že od vekov od zdavnaj, zelo dolgo; star. na vek sta si dala slovo za zmeraj; vznes. na vekov veke bo slovelo tvoje ime zmeraj, vedno ♪
  15.      vék 2 -a m (ẹ̑) glagolnik od vekati: vek otroka / spet bo v hiši stok in vek ∙ žarg., lov. zajčji vek zajčje večalo ♪
  16.      vékomaj  prisl. (ẹ̄) 1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca: materija obstaja vekomaj / v krščanstvu Bog je vekomaj 2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca: nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu: kdor veruje, vekomaj ne bo umrl; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen 3. ekspr., v zvezi z od izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka: človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati // izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin: tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj 4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve: narava se vekomaj spreminja; v pravljicah tam je vekomaj pomlad 5. ekspr. izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga: vekomaj sta si ostala zvesta; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj // v zvezi z na, za izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi: država je to ozemlje izgubila za vekomaj; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj; sam.: naj se ta trenutek raztegne v vekomaj ♪
  17.      vekovít  -a -o prid. (ȋ) star. 1. veke dolg, trajajoč: vekovito izročilo 2. večen: vekovito bitje / vekovito življenje / negibne, vekovite gore / vekoviti zakoni sveta 3. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva; epohalen: vekoviti dosežki; odkritje vekovite vrednosti ♪
  18.      vél  in vèl véla -o [veu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: vel list, šopek; rastline so vele / vela, nagubana jabolka // ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: vela koža / ekspr.: vele prsi; vele roke starke 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzob, vel mož 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: vela lepota ● ekspr. odgovarjati z velim glasom neizrazitim, medlim; iron. vela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila vélo prisl.: velo se upogibati; prim. veniti ♪
  19.      velblód  -a m (ọ̑) afriško-azijska jezdna in tovorna žival z eno ali dvema grbama: jezditi na velblodu / karavana velblodov / velblod in velblodica ♦ zool. dvogrbi, enogrbi velblod ♪
  20.      vele... 2 ali vèle... prvi del zloženk (ȅ) nanašajoč se na velik: veleblagovnica, veletovarnar; velelisten, velemesten ♪
  21.      velecénjen  -a -o prid. (ẹ́) knjiž. zelo cenjen, spoštovan: slavnostni sprejem velecenjenih gostov / v vljudnostnem nagovoru velecenjene poslušalke in poslušalci ♪
  22.      vèlecvéten  -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) bot. ki ima velike cvete: velecvetne rastline / velecvetni divjakovec, lučnik; velecvetni popčki spomladanska torilnica; velecvetna magnolija ♪
  23.      vèleimeníten  -tna -o prid. (ȅ-ȋ) knjiž. zelo imeniten: veleimeniten človek / veleimeniten avtomobil ♪
  24.      vèleindustriálec  -lca m (ȅ-ȃ) v kapitalistični ekonomiki lastnik ali solastnik enega ali več velikih industrijskih podjetij, tovarn: veleindustrialci in veleposestniki ♪
  25.      vèleizdája  -e ž (ȅ-ȃ) jur., v nekaterih državah kaznivo dejanje zoper najvišje organe oblasti, državno ureditev, varnost države: to dejanje je veleizdaja; biti obtožen veleizdaje / dejanje veleizdaje ♪

   28.551 28.576 28.601 28.626 28.651 28.676 28.701 28.726 28.751 28.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA