Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TO (21.676-21.700)


  1.      príčna  -e ž (ȋ) nižje pog. preprosto ležišče, pograd: jetnik je sedel na prično; prična s slamnjačo ♪
  2.      príčo  in pričo predl. (í) star., z rodilnikom vpričo: objela ga je pričo gostov; okradli so jo na ulici pričo mnogih ljudi ♪
  3.      pričŕniti  -im in pričrníti -ím dov., pričŕnil (ŕ; ȋ í) nar. dolenjsko povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga; očrniti: nekdo nas je pričrnil ♪
  4.      pričujóč  tudi pričujòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́) 1. ki je v določenem času na določenem mestu; navzoč: med pričujočimi fanti ni bilo mlinarjevega sina; žal mu je bilo, da ni bil pričujoč // publ., s prislovnim določilom ki je, obstaja kje: ta problem je še vedno pričujoč; povsod pričujoča želja po napredku ∙ publ. ta misel je pričujoča v vsem pisateljevem delu se kaže; ekspr. policija je bila povsod pričujoča je vse nadzirala 2. publ. pravkar omenjen, ta: pričujoči zbor bo razpravljal tudi o tem; pričujoča knjiga, zbirka; avtor pričujočega dela; sam.: pričujoči so ob tem prizoru onemeli; seznanil ga je s pričujočimi ♪
  5.      pričujóčnost  -i ž (ọ́) knjiž. navzočnost: moti jih njegova pričujočnost; ni se zavedal očetove pričujočnosti / v pričujočnosti neznanca ni mogel govoriti ∙ knjiž. pričujočnost duha prisebnost ♪
  6.      príd  -a m (ȋ ȋ) 1. star. korist: tak človek lahko naredi več kvara kot prida; to ne prinaša nobenega prida / dela samo za svoj prid 2. v prislovni rabi, v zvezi v prid izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: delati v prid skupnosti; govoriti komu v prid; obrniti kaj v svoj prid / to ni v prid njegovemu položaju mu ne koristi; publ. zaposlenost se je povečala v prid kvalificiranim delavcem zaposlenost kvalificiranih delavcev se je povečala // v zvezi s pridom koristno: s pridom izkoriščati, uporabiti / na teh tleh s pridom gojijo buče uspešno ● star. to podnebje mu ni bilo k pridu ni bilo ugodno zanj, mu ni prijalo; star. pri delu sta bila bolj v napotje kot k pridu delo sta bolj ovirala kot pospeševala ♪
  7.      prída  prid. neskl. (í) nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno z nikalnico dober: ni prida človek; fant ni prida, zato se ne druži z njim / kot delavec ni prida / njiva ob potoku ni ravno prida / tako blago ni prida / ta knjiga ni dosti prida, ni nič prida je precej slaba; ni kaj prida ženska je ničvredna, malovredna; to sadje je malo prida je slabo ∙ star. če ni prida za to delo, ga odslovite sposoben, primeren; naglica ni nikjer prida ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka prída prisl., v nikalnih stavkih dosti: žito ni prida obrodilo; to ne bo prida vredno / nima prida zemlje / ni se kaj prida spremenil nič se ni; nič prida ni zaslužil; star. nič prida ni storil v življenju nič dobrega, koristnega; sam.: iz njega ne bo nikoli nič prida ♪
  8.      pridélek  -lka m (ẹ̑) 1. kar se pridobi z gojenjem rastline, rastlin: pospraviti, prodati, shraniti pridelke; žito, sadje in drugi pridelki / gozdni, kmetijski, poljski pridelki // kar se pridobi z gojenjem česa sploh: med in drugi čebelarski pridelki / maslo je domač pridelek izdelek 2. ed. kar se pridela v (enem) letu, v (eni) sezoni: prodati ves pridelek; spravljanje jesenskega pridelka; neurje jim je uničilo pol pridelka / letošnji sadni, vinski pridelek / doseči rekorden pridelek pšenice; slab pridelek krompirja ♦ ekon. hektarski pridelek 3. glagolnik od pridelati: hiter pridelek prvovrstne topolovine / brinovec domačega pridelka ♪
  9.      pridelíti  -ím dov., pridélil (ȋ í) star. z odločbo postaviti koga na kako mesto, položaj; dodeliti: pridelili so ga naborni komisiji za pisarja / pridelili so ga drugemu polku ● star. pridelili so mu delo na vrtu določili, dali prideljèn -êna -o: fant je bil prideljen drugi četi ♪
  10.      pridelováti  -újem nedov. (á ȗ) pridobivati z gojenjem rastline, rastlin: pridelovati krompir in žito; v obmorskih krajih pridelujejo južno sadje // pridobivati z gojenjem česa sploh: pridelovati mleko in volno; pridelujejo čedalje manj medu ♪
  11.      príden 1 -dna -o prid., prídnejši (í ȋ) 1. ki rad, dosti dela: priden delavec, pomočnik; gospodinja je pridna in skrbna; videti je priden; priden je kot mravlja zelo; ekspr. priden je, da je veselje zelo / ekspr. pridne roke / biti moramo pridni, če hočemo delo pravočasno končati potruditi se moramo // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki ima željo, voljo za kako opravilo: biti priden za delo, hojo; za pisanje ni preveč pridna / ekspr. te rože so pridne za cvetenje rade cvetijo 2. ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve: pridni učenci; hčerka je zelo pridna, sin pa ne; na vajah, pri delu, v šoli je priden / pes je priden in ubogljiv / kot pohvala priden, sinko // ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti: dojenček je priden; otroci so bili dopoldne še kar pridni; ni preveč priden, rajši nagaja / kot poziv: priden bodi, če ne boš tepen; bodite pridni, dokler se ne vrnem / pridna dekleta so v tem času že doma ● knjižnica ima nekaj pridnih bralcev vnetih, vztrajnih; ekspr. pridni Janezek človek dobrega, pozitivnega značaja; ekspr. ta je pa priden pivec zelo rad pije; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden prídno prislov od priden: pes ga je pridno čakal; pridno delati, se učiti // ekspr. velikokrat, pogosto: pridno jim je nalival kozarce; pridno jih je obiskovala / voda pridno curlja neprenehoma; pridno so jedli in pili dosti; kokoši pridno nesejo; sam.: pridnemu ni treba stradati ♪
  12.      pridévek  -vka m (ẹ̑) 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov // knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki ● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku ◊ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe ♪
  13.      pridévnik  -a m (ẹ̑) lingv. pregibna beseda, ki izraža kakovost, velikost, vrsto ali svojino: vrste pridevnikov; spreminjanje spola, sklona in števila pri pridevniku / kakovostni, svojilni, vrstni pridevnik; določna oblika pridevnika ♪
  14.      prídiga  -e ž (í) 1. rel. govorno podajanje vsebinsko zaokrožene verske snovi: poslušati pridigo; molitev pred pridigo / nedeljska pridiga; pridiga na gori Kristusov govor, ki vsebuje povzetek krščanskega moralnega nauka // besedilo za tako podajanje: knjiga pridig 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: vse pridige nič ne pomagajo; le obdrži svojo pridigo zase // opominjanje, oštevanje: za vsak prestopek je moral poslušati pridigo; zaslužil si pridigo ♪
  15.      pridíh  -a m (ȋ) knjiž. 1. rahel vonj česa: vonj vrtnic se je mešal s pridihom cigaretnega dima; mrzel zrak s pridihom smrek in jelk 2. s prilastkom majhna stopnja: preproge dajejo prostoru pridih razkošja / pripovedovati s pridihom ironije nekoliko ironično / z oslabljenim pomenom vse je zavito v pridih brezupnosti // rahla čustvena obarvanost: njegove besede so imele sovražen pridih; pridih žalosti ● knjiž. ti scenski predmeti ustvarjajo pridih resničnosti videz ◊ lingv. izgovor zapornikov z močnim izdihom ♪
  16.      pridírkati  -am dov. (ȋ) 1. dirkajoč priti: istočasno sta pridirkala na cilj / ekspr.: konj je pridirkal na dvorišče pridirjal; zadnji trenutek je pridirkal na vlak pritekel 2. preh., publ. z dirkanjem priti do česa: kobila Burja mu je pridirkala nagrado; pridirkal si je prvo mesto ♪
  17.      pridivjáti  -ám dov. (á ȃ) 1. divjajoč priti: otroci so pridivjali pred šolo / sovražnik je pridivjal v našo domovino / ekspr.: avto je pridivjal izza ovinka zelo hitro pripeljal; ves nestrpen je pridivjal po stopnicah pritekel 2. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nevihta je pridivjala; nekega jutra je pridivjala odjuga ♪
  18.      pridobítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od pridobiti: pridobitev premoženja / pridobitev kupcev, naročnikov; pridobitev ljudi za akcijo / pridobitev funkcije, oblasti; pridobitev doktorskega naslova 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar je posledica kakega dela, prizadevanja: ohraniti pridobitve osvobodilnega boja; kulturne, tehnične, znanstvene pridobitve; pomembne pridobitve v šolstvu; pridobitve civilizacije ♪
  19.      pridobíti  -ím dov., pridóbil (ȋ í) 1. z delom, prizadevanjem priti do česa: zapravil je vse, kar so starši pridobili; pridobil (si) je veliko premoženje; dovolj je pridobil, da bodo preskrbljeni on in družina / s kupčijo je pridobil dosti denarja / pridobiti izkušnje z delom, znanje z učenjem / slovenščini je pridobil velik ugled; pridobiti si oblast; pridobil si je pravico sodelovati na prvenstvu / pridobiti si odpornost 2. narediti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobiti maslo iz mleka; pridobiti srebro iz rude; pridobiti s kemičnim postopkom, s sušenjem ♦ fiz. pridobiti z destilacijo // narediti, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobiti obdelovalno zemljo z izsuševanjem močvirij / pridobili so dovolj premoga nakopali 3. vzbuditi pozitiven, naklonjen odnos: če bi se potrudil, bi jo lahko spet pridobil; z obljubami jih je hotel pridobiti; že po prvi skladbi so pridobili občinstvo / pridobil si je njegovo zaupanje // narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: pridobiti nove člane, naročnike; pridobiti (si) pristaše // vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: skušal je pridobiti dijake, da bi zapisovali narodno blago; pridobiti ljudi za sodelovanje 4. postati boljši, kvalitetnejši, bogatejši: če bi knjigo pregledal lektor, bi veliko pridobila; učbenik je s tem pregledom samo pridobil / če sliko pogledaš od daleč, še pridobi je videti lepša // postati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobiti hitrost, publ. na hitrosti, pri hitrosti; pridobiti težo, višino ● publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; ekspr. v očeh vaščanov je pridobil vaščani ga bolj cenijo, spoštujejo; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik pridobljèn -êna -o: pridobljen ugled; pridobljene pravice; nepošteno pridobljeno blago; iz nafte pridobljeno gorivo; znanje, pridobljeno s študijem ♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; med. pridobljena imunost imunost, nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem ♪
  20.      pridobívati  -am nedov. (í) 1. z delom, prizadevanjem prihajati do česa: pridobivati denar, premoženje; s trudom pridobivati (si) sredstva za življenje / z vojskovanjem so si pridobivali nova ozemlja / pridobivati znanje iz knjig, s šolanjem / pridobivati delovne izkušnje / pridobivati spoštovanje, ugled; pridobivati (si) ljubezensko naklonjenost 2. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobivati žlahtne kovine; iz teh rastlin se pridobivajo eterična olja ♦ fiz. pridobivati z destilacijo // delati, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobivati obdelovalno zemljo s požiganjem / na tem območju pridobivajo prvovrsten premog kopljejo 3. vzbujati pozitiven, naklonjen odnos: s svojo neposrednostjo je ljudi pridobival; počasi jo je pridobival zase; pridobivati in odbijati // delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pridobivati nove člane, naročnike; pridobivati (si) pristaše // vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pridobivati ljudi k sodelovanju, za kako delo 4. postajati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobivati hitrost, publ. na hitrosti; pridobivati kondicijo / pridobivati težo, višino / pridobivati vrednost ● ob njem mnogo pridobivam se veliko naučim, spoznam veliko novega ♪
  21.      pridováti  -újem in prídovati -ujem nedov. (á ȗ; í) zastar. koristiti, pomagati: to človeku nič ne priduje / s tem dejanjem mu je hotel pridovati ♪
  22.      prídoven  -vna -o prid. (í) nar. 1. koristen: pridovno delo / fant je pri živini čisto pridoven 2. delaven, priden: soseda je pridovna gospodinja ♪
  23.      pridrdráti  -ám dov. (á ȃ) drdrajoč pripeljati: vlak je pridrdral mimo postaje; avto pridrdra po cesti / z vozom je pridrdral pred hišo se je pripeljal ● ekspr. ponavljal je pesem in brez napake pridrdral do zadnje vrstice jo hitro povedal ♪
  24.      pridréti  -dêrem tudi -drèm dov., stil. prideró; prideríte tudi pridríte; pridŕl (ẹ́ é, ȅ) deroč priteči: voda je pridrla v klet / potok pridere na dan // ekspr. zelo hitro, množično in neurejeno priti: ljudje so pridrli iz dvorane; vojaki so pridrli na trg ♪
  25.      pridrobíti  -ím dov., pridróbil (ȋ í) priti s kratkimi, hitrimi koraki: pridrobil je po stopnicah; lahkotno je pridrobila za njim ♪

   21.551 21.576 21.601 21.626 21.651 21.676 21.701 21.726 21.751 21.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA