Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

TO (19.176-19.200)


  1.      pogojíti  -ím dov., pogójil (ȋ í) publ. 1. ustvariti pogoje za kaj: njegov znanstveni razvoj so pogojile ugodne možnosti za študij; ta sprememba bo verjetno pogojila višjo raven znanja / vodenje psa na vrvici je treba pogojiti s prijetnostjo združiti, povezati 2. biti vzrok česa, povzročiti: posebno ozračje malega mesta je pogojilo pisateljevo kasnejše literarno delo; vedeli so, da je njen odhod pogojil njegov trdovratni molk / izredno hude posledice trčenja so pogojile strogo obsodbo krivca pogojèn -êna -o 1. deležnik od pogojiti: z ugodnimi možnostmi pogojen uspeh; nenaravna debelost je pogojena z različnimi motnjami v organizmu; ideološko, politično pogojena ocena dela 2. navadno v povedni rabi ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti; odvisen: sporazum je pogojen od raznih momentov; od te odločitve je pogojena njegova usoda; njihovo delovanje je pogojeno z družbeno usmerjenostjo ♪
  2.      pogoljufáti  -ám dov. (á ȃ) okoristiti se z zavajanjem v zmoto: pri igri je bil prvi, ker je malo pogoljufal ♪
  3.      pogóltati  -am [u̯t] dov. (ọ́) nav. ekspr. hitro, hlastno pojesti ali popiti: pogoltal je večerjo in odhitel z doma // požreti: kos mesa je komaj pogoltal / plamen je pogoltal seno ∙ ekspr. dolgo potovanje je pogoltalo vse njene prihranke vse je porabila zanj; ekspr. njegove romane je kar pogoltala na hitro prebrala ♪
  4.      pogóltniti  -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) nav. ekspr. 1. z goltanjem zaužiti: zadnje grižljaje je kar pogoltnil; nahitro je pogoltnil kozarec vina // požreti: kača je pogoltnila žabo / pogoltniti slino / požar je pogoltnil več hektarov gozda 2. narediti, da kaj ni a) več vidno: može je pogoltnil gozd; zrl je za njim, dokler ga ni pogoltnila tema b) slišno: šumenje je pogoltnilo hrup mesta; ropot je pogoltnil njegove besede 3. ne izreči, zamolčati: pogoltnil je kletvico; svoj odgovor je moral pogoltniti // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: teh očitkov ni mogoče mirno pogoltniti; pogoltniti žalitev // obvladati, zadržati: pogoltniti jezo ● ekspr. to delo mu je pogoltnilo veliko časa zanj je porabil; ekspr. hiša mu je pogoltnila vse prihranke vse je porabil zanjo; ekspr. vse, kar sva tukaj govorila, naj pogoltnejo stene o tem molči, ne govori nikomur ♪
  5.      pogóltnost  -i [u̯t] ž (ọ́) slabš. lastnost, značilnost pogoltnega človeka: njegova pogoltnost je velika / zlato, ki si ga je nabral s svojo brezsrčno pogoltnostjo ♪
  6.      pogòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od pognati: vodna energija se uporablja za pogon mlinov, turbin; gorivo za pogon raket 2. navadno s prilastkom kar omogoča delovanje, premikanje kake naprave ali dela naprave: ta stroj ima električni pogon; šivalni stroj na nožni pogon; vozilo na bencinski, motorni pogon, z bencinskim, motornim pogonom / vozilo brez lastnega pogona // naprava, mehanizem, ki prenaša energijo od enega dela stroja na drugega: montirati pogon na zadnja kolesa 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek premikanja, delovanja: spraviti motor, stroj v pogon / mlatilnica je že v pogonu / publ. naša prva jedrska elektrarna bo šla kmalu v pogon bo začela obratovati, delati 4. publ. obrat, oddelek: tovarna ima pet pogonov 5. knjiž. zagon, polet: misel na dom mu je dajala moči in pogona / užaljenost je bila zadnji pogon za to dejanje spodbuda 6. knjiž. iskanje, zasledovanje koga z namenom odvzeti mu svobodo: organizirati pogon za ubežniki / okupator je začel pogon na partizane hajko / antisemitski pogoni množična preganjanja, uničevaja 7. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca: udeležiti se pogona; pogon na divje prašiče, zajce ● redko pogon za denarjem gonja; publ. razstava potrjuje kiparjev pogon naprej njegov razvoj, napredek ◊ fot. naprava, mehanizem, ki omogoča premik filma v filmski kameri ♪
  7.      pogonìč  -íča m (ȉ í) nar. kdor pomaga čredniku: najeli so ga za pogoniča; klici pogoničev ♦ lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca; gonjač ♪
  8.      pogónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pogon: a) pogonska energija, sila / pogonsko gorivo, sredstvo / pogonski mehanizem; pogonska naprava / pogonski jermen jermen, ki prenaša vrtenje z jermenice na jermenico; pogonska raketa raketa, ki poganja vesoljsko vozilo zunaj gostejših plasti ozračja; pogonsko vozilo vozilo s pogonskim motorjem b) publ. po njegovem je to pogonska sila človeškega napredka c) pogonski inženir obratni inženir ◊ mont. pogonska postaja prostor, mesto s pogonsko napravo pri neskončnem traku; strojn. pogonski motor, stroj motor, stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo; teh. pogonska celica celica v vesoljskem vozilu, ki pridobiva elektriko za delovanje merilnih naprav, radijskih zvez; pogonsko drogovje drogovi pri lokomotivi, ki prenašajo pogonsko silo z bata na kolesne dvojice; pogonska kolesa kolesa, ki ženejo vozilo ♪
  9.      pogorélček  -čka [u̯č tudi lč] m (ẹ̑) 1. manjšalnica od pogorelec: pogorelčke iz Prestranka je sprejela šola v Postojni 2. zool. majhna ptica selivka z rjavo rdečim spodnjim delom in repom, Phoenicurus phoenicurus: ščinkavci in pogorelčki se že selijo na jug ♪
  10.      pogoríšče  -a s (í) kar ostane po požaru, ognju: na hribu stoji pogorišče planinske koče; ko se je vrnil iz vojske, je našel na mestu hiše pogorišče; oljčni nasadi so se v nekaj urah spremenili v pogorišče // kraj požara, ognja: živino so odvlekli s pogorišča v sosedov hlev; pren., ekspr. pogorišče ljubezni ♪
  11.      pogórje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezane gore: skalnato pogorje; najvišji vrh v pogorju / triglavsko pogorje / ta navada je v pogorju izginila ∙ ekspr. tam je bilo zbrano že vse pogorje prebivalci pogorja ♪
  12.      pogórkinja  -e ž (ọ̑) knjiž., rabi se samostojno ali kot prilastek vila, ki živi v gorah: v teh gozdovih so nekdaj živele vile pogorkinje ♪
  13.      pogospôščiti se  -im se dov. (ó ȏ) zastar. pogospôditi se: v mestu se je čisto pogospoščila ♪
  14.      pogóst  -a -o prid., pogóstejši (ọ̑) 1. ki se večkrat pojavi, ponovi: narava je pogost motiv v njegovi poeziji; prepiri med njima so postajali še pogostejši; viharji tod niso pogosti / to je pogosta bolezen med domačini; niti pogoste ustrelitve niso strle upora // ki ima razmeroma veliko frekvenco: to so pogosti primeri; pogoste besede 2. ki se pojavlja v krajših časovnih presledkih: pogosto utripanje luči; potresni sunki so postajali še pogostejši in močnejši pogósto prisl.: pogosto prihaja k nam na obisk; to se pogosto sliši; zelo pogosto ga srečam; zdaj bomo bolj pogosto hodili v gledališče; čedalje pogosteje zahaja v kavarno ♪
  15.      pogóstem  in po góstem prisl. (ọ̑ ) star. velikokrat, pogosto: piše nam precej pogostem ♪
  16.      pogósten  -tna -o prid., pogóstnejši (ọ̑) 1. ki se večkrat pojavi, ponovi: breza je slikarjev pogosten motiv; to je pri njih pogosten prizor / v teh krajih je malarija pogostna bolezen // ki ima razmeroma veliko frekvenco: upoštevali so le pogostne primere; pogostne besede 2. ki se pojavlja v krajših časovnih presledkih: pogostni napadi kašlja so ga izčrpavali; priporočili so mu pogostnejše preglede; potresni sunki so postajali še pogostnejši ♪
  17.      pogóstnosten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. nanašajoč se na pogostnost: pogostnostna raba izrazov / pogostnostni slovarji prikazujejo stopnjo rabe posameznih besed ♪
  18.      pogoščênje  -a s (é) glagolnik od pogostiti: pogoščenje gostov; zahvaliti se za pogoščenje ♪
  19.      pogovárjati  -am nedov. (ȃ) z govorjenjem miriti: pogovarjati pretepače; pogovarjala ga je, naj neha kričati / zna pogovarjati ljudi v sporih / pogovarjali so jo, da bo še vse dobro tolažili; pogovarjal jo je, naj ga le vzame nagovarjal, ji prigovarjal / pogovarjati nemirnega konja pogovárjati se izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: pogovarjati se o glasbi; z njim se lahko odkrito pogovarja; šepetaje sta se pogovarjala / pogovarjati se po telefonu; pogovarjati se v francoščini / večkrat se pogovarja sam s seboj; pren., ekspr. ptice v drevju se pogovarjajo // uradno izmenjavati mnenja, stališča: predsednika sta se pogovarjala o položaju v svetu; ob svojem obisku se je minister pogovarjal s predstavniki vlade ∙ publ. predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, s katerih vsebino javnost ni bila seznanjena ♪
  20.      pogóvor  -a m (ọ̑) 1. izmenjava mnenj, misli: pogovor se pretrga, se razplete, se začne; udeležiti se pogovora; prisluhniti pogovoru; načeti pogovor o strokovnih vprašanjih; obrniti, zasukati pogovor na druge stvari; iz pogovora povzeti kaj; zaplesti se v pogovor s kom; duhovit, glasen, sproščen pogovor; publ. odprt pogovor iskren, odkritosrčen; spremeniti predmet pogovora; udeleženci pogovora / telefonski pogovor / v pogovoru jima je čas hitro minil 2. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: pogovori med predsednikoma potekajo v prijateljskem vzdušju; začeli so se uradni pogovori; mirovni pogovori; poročilo o sklepnih pogovorih med parlamentarnima delegacijama / imeti pogovore ● pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. pogovor se suka okrog veselice veselica je v središču zanimanja; publ. pogovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ♪
  21.      pogóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na pogovor: pogovorne snovi jima ne zmanjka; načel je novo pogovorno temo 2. lingv. nanašajoč se na prostejšo, navadno govorno varianto knjižnega jezika: pogovorni izrazi; pogovorne posebnosti jezika; ta oblika je izrazito pogovorna / pogovorni jezik; pogovorna dvojnica pogovorni sinonim; pogovorna slovenščina ♪
  22.      pogovoríti  -ím dov., pogovóril; nam. pogovôrit in pogovorít (ȋ í) z govorjenjem pomiriti: trudila se je, da bi ga pogovorila / komaj sem ga pogovoril, da ni nič prepričal; pogovorila ga bom, da ti bo pomagal nagovorila, pregovorila pogovoríti se izmenjati mnenja, misli z govorjenjem: pogovoriti se o nujnih rečeh; o tem problemu bi se rad pogovoril s teboj; o tem se bomo pogovorili kasneje ∙ ekspr. pogovoriti se iz oči v oči odkrito, naravnost ♪
  23.      pograbíti  in pográbiti -im, in pográbiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljenjem a) spraviti skupaj: pograbiti listje, seno; pograbiti odpadke v kot / pograbiti travo na kup b) očistiti, izravnati: pograbiti stezice v parku; spomladi pograbijo vrtove / pograbiti gredice, krtine // ekspr. z rokami spraviti k sebi: papirje na pisalni mizi je pograbil na kup // ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: vse hoče pograbiti, hišo in gozd 2. močno, sunkovito prijeti kaj: pograbil je steklenico in jo vrgel po tleh; z gobcem, šapo pograbiti kaj / pograbil ga je za roko zgrabil; star. pograbil je po meču // z močnim, sunkovitim gibom rok poskusiti doseči, prijeti kaj: utapljajoč se je pograbil po veji, pa je ni dosegel / izgubil je tla pod nogami, pograbil z rokami po zraku in izginil v brezno // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: pograbil je klobuk in odšel; pograbil je uro z mize in jo neopazno spustil v žep / pograbila je svoje obleke in ga zapustila pobrala, vzela 3. ekspr. prijeti, zgrabiti: pograbili so razgrajače in jih odpeljali na milico / ladjo je pograbil tok; plavalca je pograbil vrtinec; pren. tudi njega je pograbil vojni vihar // polastiti se, prevzeti: pograbila ga je jeza, obup; pograbil jo je krčevit smeh; brezoseb. pograbilo ga je, da bi skočil v globino najraje bi skočil v globino / pograbila ga je lakomnost 4. ekspr. čustveno, zavzeto sprejeti: kar je rekel, so ljudje pograbili in še napihnili; časopisi so novico takoj pograbili / njegov predlog so pograbili z obema rokama / pograbiti povabilo sprejeti ● star. prej kot v enem letu ga bo pograbila jetika bo umrl; ekspr. pograbi priložnost, ki se ti nudi izrabi, izkoristi; ekspr. naše in sovražnikove čete so se že pograbile so se že spopadle pográbljen -a -o: pograbljen travnik; stelja je pograbljena ♪
  24.      pógrad  -a m (ọ́) preprosto ležišče iz desk: ob steni je stal dolg in širok pograd za drvarje; postlati pograde; ležati na pogradu; pograd s slamnjačo / opremiti otroško sobo z nadstropnim pogradom ♪
  25.      pográjati  -am dov. (ā) raba peša ugotoviti, poočitati napake, pomanjkljivosti: pograjal je njegovo delo / večkrat ga pograja opomni, ošteje ♪

   19.051 19.076 19.101 19.126 19.151 19.176 19.201 19.226 19.251 19.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA